Spoštovani!

Opisala Vam bom včerajšnji dogodek, ki me je spravil iz tira. Saj stvar se že vleče več let, ampak prej nisem vedela, da obstaja takle forum.

Ob rojstvu otroka me je partner zapustil in po enoletnem boju sva sprejela dogovor na CSD, da le-ta živi pri meni in višino preživnine (13.000 SIT) Ker je bil študent, je bila višina preživnine določena z njegove strani. Zdaj je zaposlen, vendar nisem ukrepala glede višine preživnine. Prišlo je do spremembe zakonodaje – družinska sodišča.

Z otrokom ima redne stike, katere tudi jaz spodbujam. Edino kar me moti je, da je otrok zelo veliko časa brez očeta, poleg babice in dedka. Glede na to , da poznam zakonodajo, pravno gledano nimam pravice prepovedati takšen sistem stikov.

S taščo že med mojo nosečnostjo nisva imeli istega mnenja o vzgoji otrok, vrednotah, ki jih želim otroku vcepit.

Problem je naslednji…
Vsakič, ko se deklica vrne domov (vsak drugi vikend v mesecu preživi poleg očeta), je drugačna osebnost. Ukazovalna, sovražna, trmasta, predvsem do mojih strašev in prijateljev… Takšno stanje traja dan ali dva, občasno več.
Petletnega otroka nimam namena obremenjevati s preteklostjo, niti nikoli ne govorim proti bivšemu partnerju in staršem partnerja.
Vem, da otroku ogromno pomeni, da cel vikend pohaja po trgovinah, na obiske k babičinim prijateljicam, nakupuje oblačila, ki jih pravzaprav sploh ne potrebuje, skratka življenje kot v pravljici.
Vedno nakupim toliko kot vem, da potrebujeva za eno sezono, potem itak vse preraste, njena babica pa je obsedena z nakupovanjem. Poponoma vseeno ji je, ali ima na računu plus ali minus.
Midve pa po službi prideva iz vrtca domov, kjer imam zlato mamo, ki nama celo kosilo skuha, kadar je punčka bolna, jo pazi, zato pa poskušam ćimveč pomagati v gospodinjstvu. Petleten otrok pač ne ve, kaj pomeni skuhati dobro kosilo, večerjo, pospraviti in oprati, likati. To vemo samo gospodinje. Kljub vsemu ogromno časa preživiva v naravi, vsak večer bereva pravljice…

Držim se načela, da nikoli ne rinem nekam, kamor ne spadam. Vedno se umaknem, ko ugotovim, da nisem zaželjena. To sem storila že takrat, ko je najina zveza razpadla.

Pri moji tašči pa je popolnoma nasprotno. Že ko se pogovarja z vnukinjo po telefonu, vedno dreza v njo tako dolgo, da mora petleten otrok povprečno petkrat reči adijo, preden ji dovoli zapustiti telefon.
Kot navadno, sem tudi letos povabila otrokovega očeta na zaključek v vrtcu. Povedala sem mu, da so povabljeni starši, pri čemer je rekel, da možno, da jih bo prišlo več. Opazil je, da sem umolknila, vendar je prekinil zvezo z izgovorom, da je na cesti gužva. Nato ni več poklical.
Otroku sem pojasnila, da lahko povabi tudi babice in dedke, vendar ne dovolim, da bi delala izjeme. Hči ni želela poklicati nikogar, pa tudi mojih doma ni povabila.

In ko sva včeraj prišli v vrtec na zaključno prireditev, so bili tam : partner, tašča in njena (trenutno najboljša) prijateljica.
Svet se mi je podrl. Saj sem preživela tiste dve uri. Gledalci smo morali aktivno sodelovati. Toda v podeželskem okolju, kjer se vsi poznamo, je bilo zame zelo težko. Tista prijateljica je prinesla “maturantki” šopek in naredila cel halo s sladkarijami, da sem jo morala diskretno opozoriti, da se v tem vrtcu otrokom celo za rojstni dan prinese samo sadje.
In na koncu si me je dovolila povabiti na kavo. Ja, šla bi. Z očetom in hčerko.
Toda pri toliko gorja, ki mi ga je povzročila v preteklosti, pa tega ne zmorem. Kako si lahko neka tašča prisvoji tujega otroka?
In očka – samozavestno skrit v mamino krilo…

IN KAJ SE MI JE MOTALO PO GLAVI!
V dveh letih ni nihče pomislil, da vsak dan prevozim 30 km v nasprotni smeri moje službe,samo da jo lahko dam v vrtec, pri čemer so vsi vedeli, da me je vsaj v zimskem času zelo strah voziti avto, ona pa sploh ne pomisli name.

Sploh ne pomisli, da mi je uničila dan, ki sem se ga veselila.

Ja – tudi jaz sem zagovornica otrokovih pravic. Toda, ali jih jaz nimam čisto nič? Ali ni dovolj, da prosim, naj pride sam, če pa niso nikoli videli tiste babice, samo moji starši pa so tolikokrat odšli po njo v vrtec?

Trudim se, da otrok nikoli ne bi videl maminih solz, ker ne bi razumel.

Zagotovo je bolje, da je podedovala očetov karakter. Morda pa nje ne bo nihče nikoli zlomil…

Ne pričakujem tolažbe od nikogar. Želim samo nasvete tistih, ki so se v življenju znašli v podobnih situacijah.

Kako vzgajati otroka, če pa ti nekdo konstantno ruši vse, na čemer gradiš?
Kako naj odklonim njena “darila” oblačil, ko pa mi že avgusta prinese domov bundo za naslednjo zimo? Ali naj ji kupim še jaz eno?
Kaj odgovoriti, ko otrok pride domov in reče “Jaz bom živela pri atiju?”
Mar je popolnoma nepomembno, da moj otrok pozna vse črke, da razume, kaj pomeni seštevanje in odštevanje, da pozna ogromno živali in rastlin in da ceni naravo. Ali je za denar mogoče dobiti v življenju prav vse? Kaj mislite, da si bodo lahko otroci kupili izobrazbo brez najmanjšega truda?
Ali je preživljanje prostega časa v novih velecentrih res vse, kar lahko damo svojim otrokom?
Kako pa v primeru, da si nekoč ustvarim novo družino? Jaz se hčerki ne odpovem, ampak moji starši so me že od rane mladosti opominjali, da smo otroci življenje za naprej in res si nas nista lastila. Ampak onadva imata trdno zvezo.

Kljub izobrazbi se zdajle, priznam, ne znajdem. Problem pa ostaja, da bom vedno jaz tista, ki bo kritizirana, kadar bo moj otrok naredil napako, nesramen do drugih, nevzgojen, zahteven, ali pa samo dober diplomat…

Takrat nihče ne vidi nobenih babic…

Hvala, draga bralka/bralec za dragoceni čas, ki tem ti ga ukradla.

Jaz te prav dobro razumem. Moj zakon je že dolgo precej majav imava dveletnega otroka. Podira se mi svet, kadarkoli pride do prepira med nama njegovi starši tiho stopijo – vsaj jaz tako mislim – na njegovo stran. Potem mi začne groziti, da mi bo vzel otroka – to me najbolj boli. Seveda se vse to dogaja pod vplivom alkohola, ko je trezen se razumeva kar v redu in bi mogoče dosti lahko rešila – če ne bi že naslednji dan prišel domov popolnoma pijan – in spet – sem vse od k… do p…., pa tako slabša od tašče, da se ne da povedati, pa otroka mi bo vzel, ker nisem sposobna skrbeti zanj.

Drugače ima že zajetno kartoteko na policiji, bil je celo že v zaporu, stalno se zaletava – nazadnje sem pred dvema mesecema vzela avto na kredit in po enem tednu mi ga je razbil.

Ja, želim si vsaj nekoga, ki bi me poslušal in mogoče vse tole malo razumel, razumel kako se počutim.
Pa ne gre – zaradi njega se obračajo stran prijatelji, pa moja družina – čeprav potem on pravi, da je to zaradi mene, da me ne morejo gledati in da ni čudno, da nimam nobenega prijatelja, saj kdo me bo pa prenašal.

Spoštovana Mira!

Nekaj izkušenj drugih žensk, v zvezi s stiki, si lahko preberete pod temo Kaj mi je še storiti: .

Če bi vas zanimale skupine žensk, ki imajo različne težave po ločitvi, pa si preberite tudi naslednjo temo: .

Lep pozdrav!

Spoštovana Lejla!

Pravite, da želite imeti vsaj koga, ki bi vas poslušal in mogoče vse to malo razumel, razumel kako se počutite. Svetujem vam, da se vključite v eno od skupin za žrtve nasilja:
– Podporna skupina za ženske, ki doživljajo nasilje, Ženska svetovalnica, Miklošičeva 14, Lj., tel. 01/434-72-61,
– Skupina za samopomoč za ženske, ki so ali še vedno doživljajo nasilje SOS telefon, 080/11-55,

in/ali v eno od skupin za svojce alkoholikov:
– AL-ANON
– Združenje Človeška toplina
Če imate problem glede varstva otroka, se z njimi pogovorite tudi o tem.

Res poiščite pomoč, videti je namreč, da je vse skupaj že zelo načelo vašo samozavest in ste sami povsem nemočni ob možu, njegovih starših ter nerazumevajoči okolici. Kakšne travme ob tem, ko vas mož ponižuje ter vam grozi, pa ob tem doživlja vaš otrok, pa si lahko samo mislimo.

Zavedajte se, da imate z otrokom pravico do miru in varnosti. Zato le pogumno in z zaupanjem vase poskrbite zase in za otroka.

Nimam takšnih izkušenj, a videla sem mojo sosedo. Ravno tako se ji je to dogajalo, poročila se je z bogatim sinkom, edinčkom, živela sta pri njenih starših, ne ravno revnih, a normalnih. Ločila sta se. Očka je hodil s starši po punčko, razvajali so jo cel vikend, ona pa je med tem delala, prala, likala… Otrok je prišel od obiska ves zmeden, neobvladljiv. Soseda je šla na pogovor na socialno, a ni nič pomagalo, otrok je rastel… očka se je na novo poročil in pozabil na hčerko, Njegovi starši so še vedno hodili po deklico, a tudi oni so kmalu nehali. Pozabili so jo vsi. Ta punca je sedaj stara 25 let, razdvojena, brez družbe, sicer je bila pridna v šoli, ima dobro službo, a čustveno je razdvojena. Smilita se mi obe.
Nekaj boš mogla narediti,zato da bo imela deklica v duši mir. Spoznati moraš, da vaju je očka zapustil. Mislim, da ti ga ni potrebno vabiti na vsako prireditev. Kaj bosta imeli vidve z deklico od prireditve, ceramonijo sorodstva??? deklica mora spoznati, da ima očka, vendar ne za isto mizo. Sosedovi punčki je bilo zelo hudo ko jo je zapustil očka, glede na to kar si opisala, ta vaš očka ni samostojen, in če mu bo žena rekla, da naj pusti to vajino hčerko pri miru, vprašanje če si jo bo upal še obiskati… Glej naprej in bodi samostojna.
Veliko sreče ti želim s tvojo deklico.

Draga Mira!

Meni se pa zdi zelo pohvalno, da v današnjem svetu, ki temelji na materializmu, dajete prednost skromnosti, duhovnim vrednotam. Poskusite se ne toliko obremenjevati s taščinim zgrešenim pogledom na življenje. Raje si povejte, da ste biser od mame, ker želite svoji punčki dati dolgoročno dediščino, plemenito srce, delovno roko. V skladu s tem pa kar nasmešek na lice. Vaša hčerka bo prav gotovo prej ali slej dojela, da so prijetnejši trenutki v naravi, z ljubljeno mamico, ki se posveča samo njej, ji razkazuje rožice, zelišča in v tišini posluša ptičke, kot pa histerično tekanje po trgovinah in poslušanje klepetanja ob kavi zdolgočasenih žensk. Saj punčka morda to že ve, a je v sebi še nekoliko zmedena in se še išče, saj je še majhna. Morala se bo še naučiti, da je svet večplasten in na to lahko gledate, da je pravzaprav njej v dobro.
Pravim, samo nasmeh na lice, ko boste dočakali svojo punčko, na kljubovalnost se pa ne ozirajte preveč. Tudi se ne jezite nanjo, saj ni sama kriva. Sicer ji povejte, da vam njeno obnašanje ni všeč, če bo prehudo, lahko kako mini kazen (potem pa danes ne bo pravljice za lahko noč, npr.). Ne pa delati prevelike drame iz tega, da ne bo postala še bolj kljubovalna in vam bo potem res za vsako malenkost brusila, da bo šla živet k očku.

V glavnem, recite si, da ste super mamica, duhovne vrednote pa na koncu zmeraj zmagajo, te ostanejo v srcu, tisto bundico pa otrok preraste in pozabi!

Lep pozdrav!