Nevem če je to pravo mesto za mojo težavo, niti ne vem če je moja težava dovolj velika in resna. Pa vendar ne vem kam drugam bi se lahko obrnila.
Stara sem 21 let in že odkar se spomnim imam težave z očetom. Najlepše je doma ko ga ni, ko je na terenu.
Ko sem bila stara nekje 5,6 let je doma postalo neznosno zaradi očetovega pitja. Bil je nasilen, ne do mene pač pa do mame. Res je da je ni nikoli pretepal vendar je že od nekdaj psihično nasilen, takrat pa so bili tudi njegovi prijemi zelo grobi (stisk robe, itd). Z mamo sva se za kakšen teben dva odselile k babici, dokler ni šel oče na zdravljenje. Po zdravljenju je bilo nekaj let vse uredu, ni pil, ni težil. Potem pa je postopoma začel spet piti, ne tako kot včasih, vendar že pivo ali dve zadostujeta za njegovo psihično maltretiranje drugih.
Mama je kot njegova služkinja, kar ji reče to naredi (še za oblečt si skoraj ne najde sam). Mene to zelo moti in to sem ji že povedala vendar ona to kar prenaša. Tudi mene poskuša komandirati (skuhaj mi to, prinesi mi to, neredi mi to) pa bi vse to lahko naredil sam.
Moj resnični problem pa je sledeč, oče je odkar ponovno pije(samo ko kaj popije, drugače se ne pogovarja veliko z mano) nesramen do mene. Me zaničuje, se dere name brez kakršnega koli razloga, se hoče kregati z mano itd. Ni slišati grozno ampak jaz se ga bojim, vsakič ko stopi skozi vrata in po govoru slišim da je pijan me je neznansko strah, saj se takrat znaša nad mamo in nad mano kot da sva midve krivi za vse težave na tem svetu.
Najbrž se za tole pismo nebi odločila če se nebi pred parimi minutami to spet zgodilo. Moja slaba stran je namreč, da vse pozabim, čez 30min je že pozabljeno, pa nebi smelo biti. Zaboli, ko ti oče reče: ”Če te nebi naredili, nebi bila tako tečna…” , ”Kaj pa si v življenju do sedaj naredila…” in razne stvari s povzetkom GROZNA SI. Res je, da sem imela psihične težave (depresija in sedaj še motnje hranjenja – prenajedanje) in sem šolo končala kasneje kot bi jo morala in imam nižjo izobrazbo kot bi jo hotela (IV. stopnjo), vendar šolanje nadaljujem in ob enem iščem zaposlitev na borzi.
Rada bi odšla od doma pa nimam kam. K babici ne morem, ker je pri njej enako (me zaničuje). Pri drugi babici pa ni prostora.
Nevem več kaj naj storim, najraje bi nehala živeti. Vem da sem nesposobna, grozna in vse to, pa vendar si zaslužim normalno življenje. Tako sama sebe zaničujem, ker res ne verjamem da sem sploh česa vredna. Rada bi bila samozavestna in pogumna pa je težko če te v družini zaničujejo.
Z mamo se razumem zelo dobro, vendar vedno brani očeta, vsaj v mojih očeh.
Kaj naj storim, kam naj se obrnem, kako naj si sama pomagam iz tega mučenja?

Drago žalostno dekle!

Staršev si žal ne moremo izbirati. Imamo pa pravico, da po polnoletnosti zaživimo svoje življenje na svoj način. Res pa, da se je pri nas zelo težko osamosvojiti, ker mladi nimajo kam iti. Pri vas pa je tako hudo, da se morate na nek način zaščititi pred psihičnim nasiljem, ki ga doživljate. Kako to storiti? V kolikor se doma očeta ne morete izogibati, kar verjamem, da je težko, bi bilo vsekakor dobro, da se umaknete. Zaradi razmer doma trpi vaše duševno zdravje. Zato sem vesela, da ste se odločili spregovoriti o svojem problemu. Nujno je namreč, da ugotovimo, kaj lahko storite v tej vaši težki situaciji. Zaradi prej omenjenega dejstva, da se je težko osamosvojiti in glede na to, da je vaše samospoštovanje pokopano, pa boste potrebovali podporo določenih ljudi. Povedala vam bom nekaj naslovov. Prosim opogumite se in zavrtite telefon. Zgubiti nimate kaj, dobite pa lahko veliko, namreč mir, varnost, povrnitev občutka lastne vrednosti.

– Zavod Emma nudi pomoč mladim ženskam z izkušnjo nasilja.
– Ženska svetovalnica prav tako nudi pomoč žrtvam nasilja in poleg njih tudi ženskam z motnjami hranjenja.
– Društvo za nenasilno komunikacijo,
– Center za pomoč mladim deluje na področju pravic in duševnega zdravja mladih med 15. in 25. letom. Organizirajo pa tudi t.i. treninge asertivnosti (samozavesti, zaupanja vase, gotovosti, samospoštovanja).
– V Materinski dom Zavoda Pelikan – Karitas, v kolikor imamo prostor, sprejemamo tudi ženske brez otrok v stiski.
– Na naslednji strani pa najdete podatke o zatočiščih:

Vsak človek je edinstven, neponovljiv in vsako življenje je neprecenljivo. Vaša trditev o vaši ničvrednosti tako v nobenem primeru ne more držati. Mogoče v tem trenutku res ne morete videti smisla svojega življenja in svoje vrednosti. Nimate volje do življenja, verjetno tudi nimate prave volje do iskanja službe, šolanja in to vam dodatno slabša mnenje o sebi. Vendar, ko boste enkrat izstopili iz tega začaranega kroga – poniževanj, občutka ničvrednosti, nedoseganja želja, ciljev – se vam bodo odprle tudi oči za vse lepo, kar nosite v sebi.

Srečno!

Pojdi v knjiznico in si sposodi Clarissa Pinkola Estes>Zenske, ki tecejo z volkovi in nemska avtorica > Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod 1.in2.del, bos bolj samozavestna.

Oce si te nikakor ni zasluzil, zato poizkusi v kaksen internat priti in se tam do konca izobraziti. Ta Jana Metelko se mi zdi pravi bozji dar!

Mama je odrasla in odgovorna zase, ocitno pa se tebe ni bila sposobna pred tem gravzem zascititi. Bravo, ce se s tem, kar dozivljas ne strinjas.

Cim bos odsla, te caka lepse zivljenje. Pojdi v akcijo in si uredi!!!! Eni si morajo ze v osnovni soli vse sami uredit. Bos zmogla!!!!!!!!!

Medtem, ko se bos izobrazevala, si ozdravi duso, da bos ti srecneje zazivela! Vsak problem zapisi in potem iskreno povej psihologinji in prosi za pomoc!Mami ne razlagaj, ker nosis se njeno breme. Ti sebe uredi!

Slab zacetek, dober konec! Bolje, kot obratno! Srecno!

sama dozivljam podobno… pri meni ni fizicnega nasilja. nikoli ga ni blo. je pa zato prisotno psihicno nasilje, ki mi razjeda duso in telo. sem kot lupina brez vsebine. in najbolj zalostno je da mi to neznosno bolecino ovzroca oseba, ki me je rodila. vedeti da te clovek ki ti je dal zivljenje tako sovrazi in ponuzuje je zelo bolec in mislim da si nikoli ne mores znebiti obcutka da te sovrazi lastna mama. misel na to da ti lahko tolko hudega povzroca nekdo tako blizu, kot naj bi bila mama, te spremlja celo zivljenje. ne pomaga da ti drugi cenijo in spostujejo tvoje delo, ce te lastna mati ne mara in si zeli da bi te nikoli ne rodila, ker si ji samo v breme. in ti si samo zelis da bi ti kdaj iz srca rekla da te ima rada in da bi v njenih oceh videl veselja. ne vem kako si lahko kdaj zacelis duso
vem da rabim pomoc, ker je prislo do take stopnje da samo jocem in sem poplnoma brez energije, slabo spim in v zelodcu me pece. a kam naj grem? vem da bi se morala odseliti vendar finacno ne zmorem tega, ceprav sem izobrazena (imam 7. stopnjo), a sluzbe ne dobim in zato moram trpeti in trpeti dan za dnem in upati da bo tudi za mene posijalo sonce. a kaj ko bo moja dusa se vedno krvava……..

Še eno žalostno dekle,

kako je, če čutiš, da te lastna mati sovraži, veš le sama in tisti, ki so to doživeli. Tvoja duša je ranjena in težko bo zaceliti takšno rano, vendar se vseeno splača poskusiti.

Zakaj se tvoja mama tako grdo obnaša do tebe, je težko razumeti. Mislim pa, da te v resnici ne sovraži, ampak ti zaradi določenih razlogov ne zmore pokazati drugih čustev kot odklonilnih. Psihologi govorijo o več možnih razlogih, zakaj nekatere matere ne morejo sprejeti svojih hčera. Nekatere zavračajo svoje hčerke zato, ker imajo tudi o sami sebi negativno mnenje, v hčerki pa vidijo sebe. Nekatere negativno sprejemajo svojo ženskost, kar izhaja še iz preteklosti, ko so deklice veljale za manj vredne od dečkov. Zaradi tega se jim zdi tudi hči nevredna. Mnoge tudi same niso uživale materinske topline in se potem nimajo s kom poistovetiti, ko same postanejo mame. Nekatere ženske pa so šle v otroštvu skozi takšne težke izkušnje, da ne prenesejo zbližanja s hčerko, ker bi na ta način podoživljale tudi svojo mladost.

Zaradi primanjkljaja materinske ljubezni pride do občutkov praznine, ki pa jih vsakdo želi na nek način zapolniti. Mnoge ženske, ki so bile tako prikrajšane potem iščejo ljubezen pri moških, saj hrepenijo po tistem, česar pri materi niso dobile. Namesto odvisnosti od odnosov pa se lahko pojavijo tudi druge vrste odvisnosti, v katerih iščejo uteho ali pa se tolažijo s hrano. To ti pišem zato, da boš pozorna na takšne znake in da se nebi prepustila, kakšni takšni obliki samouničevanja.

Sama praviš, da potrebuješ pomoč in strinjam se s tabo, saj bi se sama težko soočila z vso bolečino, ki jo čutiš in ki se mogoče še skriva v tebi. Obrni se na kakšnega psihologa, psihoterapevta ali drugo osebo vredno zaupanja. Nekaj strokovnjakov oz. organizacij navajam v enem preteklih postov: , pa tudi v mojem odgovoru Žalostni, boš lahko našla, kakšen koristen naslov.

Poleg tega pa ti predlagam, da si prebereš knjigo: Strupeni starši – Susan Forward. V knjižnici pa si poišči tudi kakšno knjigo za izboljšanje samozavesti.

Pomembno je, da se naučiš imeti rada samo sebe, saj te z vzgojo tega niso naučili. In zavedaj se, da mati nima več takšnega pomena v tvojem življenju, kot ga je imela skozi otroštvo in mladost, ko si ji bila prepuščena na milost in nemilost. Ti imaš svoje življenje in mati nima več pravice kontrolirati ga. Od matere je odvisno, kakšne besede ti bo govorila, od tebe pa je odvisno, kako se boš na te besede odzvala. Delaj na izboljšanju svojega občutka lastne vrednosti in te tudi njene besede ne bodo več tako prizadele. Tvoje razpoloženje ne bo več odvisno od drugih. Ti nisi podaljšek svoje matere, si samostojna oseba in imaš svojo pot.

Želim ti, da bi se tvoje trpljenje končalo, pa tudi da bi si našla službo, saj boš tako imela pogoje za odselitev.

Jana hvala ti za besede. vem da rabim pomoc a je korak zelo tezko narediti. vendar vem da ga moram. zase in zavoljo mojih se nerojenih otrok. upam da mi kdaj uspelo ceprav sem pri svojih 25 ih letih prenesla marsikaj hudega je to za kar se odlocam sedaj tako tezko, da si nisem niti v sanjah upala predstavljati. vedno sem mislila da je oditi enostavno. vendar ni.
Lp

Morda te pa ne sovraži, vendar si ti v pozitivnem smislu tako drugačna od nje, da te sploh ne razume.Kot mama sem se zalotila, da sem bila kot mlajša in še z majhnimi otroci vedno nasmejana, zdaj sem pa vedno bolj resna. Ko mi hči razlaga svoje načrte, vsa vesela in polna optimizma, plemenitosti in zaupanja v svet, jo gledam debelo in zaskrbljeno na osnovi mojih vzorcev.Resna sem nehote, ker me strašno skrbi, a ji nočem ubiti duha. Mislim si, da je tako naivna, kot sem bila jaz in sproti molim, da bi bilo vse OK. Najraje bi jo ovila v vatko in dala v žep. Ampak življenje gre dalje, vse je OK, poizkušam jo razsvetliti in potem sem presenečena, ker je modrejša kot jaz in so bile vse skrbi odveč.

Mama je pri tebi svoje opravila, kakršnakoli je že bila. Zdaj te čaka šele pravo adrenalinsko življenje. Pojdi v akcijo, na internetu imaš delo-enklik potral in vse preglej in piši!!!!!!!!!!!!Ob prvi priložnosti si najemi sobico in še kaj delaj. O mami ne boš več razmišljala, kar ima sama s seboj, je njen problem.Če si bila v šoli tako pridna, si že super punca.

Na starše nisi obsojena, če nočeš.Ko boš sama, si ozdravi dušo in napiši načrt za prihodnost. Srečno!

Ponovno lepo pozdravljena !

V prelomnih življenjskih trenutkih doživljamo strah in občutek nemoči. Takšni občutki so pogosti in jih je potrebno premagati, čeprav je težko.

Tudi če ta trenutek ne moreš oditi, lahko napraviš načrt, kako boš to storila npr. v roku 1 leta. Ta čas pa se lahko posvetiš pripravam, npr. da intentzivno iščeš službo, se zanimaš za sobe, obiščeš psihologa ali kar se ti pač zdi potrebno. Če ti lahko na forumu, kakorkoli pomagamo pri tvojem osamosvajanju, povej.

Prepričana sem, da ti bo uspelo.