Koliko lahko človek zdrži?
Berem pisma in vidim, kako se nekaterim življenje zasuka na bolje ko odidejo od partnerja s katerim zaradi tekih in drugačnih razlogov ne morejo biti. Bravo, res ste pogumne. Jaz v mislih odhajam vsak dan, po drugi strani pa me je strah prihodnosti. Ne, ne govorim si več, da bo bolje, ker vem da ne bo, sem psihično uničena pri 33 letih in s tremi malimi sončki. A nimam poguma. da grem.Po eni strani si pravim – bolje, da sem tu, saj ga večinoma ni doma, po drugi strani pa vem – če bi odšla bi mi non – stop težil, da sem mu ukradla otroke, za katere pa naredi bore malo, samo polna usta so, kako je on oh in sploh.
Vem, da sta za težave vedno dva kriva, ne tajim, da jaz nisem popolnoma nič. Ugotovila pa sem v teh letih, da je on en velik egoističen nedorasel otrok, ki mora biti na prvem mestu in dobiti tisto kar on hoče. Ko sem ga jaz kaj prosila naj naredi za dom ali otroke je bil odgovor: ” Ne zdaj, ko si si ti izmislila, bom, ko bom sam hotel.” In tega seveda nikoli ne dočakam. Za svoje – tisto kar on potrebuje – poskrbi takoj( sem rabil nov računalnik, Tv… – ne glede na druge izdatke – ON to rabi in pika in ga ne briga)
Vem, da pišem zmedeno, tolikokrat sem že hotela kaj napisati, bolj da potolažim sebe. Pa nisem.Zdaj pa je kapa res polna. Tako polna, da ne prenašam več njegove fizične prisotnosti. Prav trepetam, ko slišim, da pride. Pa kaj ti je takega storil?, se bo kdo vprašal? Ne prenesem več žaljivk, verbalnega nasilja pred otroci. Ko mu rečem, da me muči z besedami mi posmehljivo odgovori: ” Ja, vidim, da si vsa krvava, vsi ti bodo verjeli.” Hodi za mano in teži in teži in teži… Ali naj vse požrem in toleriram? Ne morem več. Danes sem se z otroci pred njim zaklenila ( sem naredila narobe?) ker me je spet pred njimi žalil in se drl name, rekla sem, da se z mano ne bo tako pogovarjal , da tako ali tako gremo ven in naj počaka, da gremo, ker ne mislim komunicirat na tak način z njim. Od same ihte je polomil vrata in to ne prvič. Saj, res sem lahko naredila narobe, da sem se zaprla, a NE MOREM VEČ!!! Kje so meje vzdržljivosti človeka??? Res vem , da bi bilo najbolje, da kam odidem, ampak potem bi mi res sedel kot mlinski kamen za vratom. Ko se oziram nazaj ugotavljam, da je vedno imel posluh samo zase in svoje potrebe, ne vem, kolikokrat me je vprašal kako se počutim ( 1 – x ???). Za dom ne naredi nič, za vsa pravila, ki jih imamo z otroci postavljena ( glede šole, nalog , TV, spanja in ostalega) pravi da so brezvezna in kaj se grem in to vse pred otroci. Najhujše besede pa so mi bile, da naj crknem na porodu, da bo končno imel mir pred mano.
Živimo v hiši njegovih staršev, vedo da je naporen, mogoče to lepo opišejo besede njegove matere ob najini poroki: ” Hvala Bogu, da sem se ga rešila!”, odzvanjajo pa mi tudi besede enega izmed njegovih sorodnikov: “Kar si si skuhala pa pojej.” Uf, vem , da sem veliko napisala, a včasih imam občutek, da me bo razneslo. Ne morem biti več tolerantna, ker ne zmorem. Delam v dokaj stresnem poklicu in doma doživljam še večje strese. Otroci mi pomenijo vse na svetu, veliko se ukvarjam in pogovarjam z njimi. Kdo bo rekel, da mi ne pomenijo dovolj, ker ne odidem, bojim se, da bi bilo zanje prehudo. Saj res ne vem več kaj in kako. Oprostite, ker preveč ” nalagam”, a besede res bolijo. Lep pozdrav.
Spoštovana!
Ljudje lahko zelo veliko zdržimo. Nekatere ženske zdržijo ob nasilnem partnerju do konca. Bolj pomembno vprašanje se mi zdi, koliko cenite sebe in svoje otroke. Vsi štirje si namreč zaslužite mir in varnost. Zakaj bi morali trpeti in zakaj bi morali vaši otroci v svojem najranljivejšem obdobju poslušati žalitve, poniževanja in razbijanje? To zelo boli, poleg tega pa pušča tudi posledice. Ali ima vaš partner pravico, da se izživlja nad vami?
Edino vi ste tista, ki lahko popeljete sebe in otroke ven iz tega. Vem, da je težko. Najde se veliko razlogov za vztrajanje v odnosu in veliko ovir za odhod. Vendar če vaš partner ne zmore drugačnega obnašanja, ni druge poti. In to veste.
Vaš strah pred prihodnostjo vas je povsem ohromil. Poglobite se v ta strah. Povejte mi, česa se bojite. Bojite se njegovega teženja pravite. Mislim, da bo priložnosti za teženje veliko manj, če ga ne bo zraven. Teženje boste lažje preprečevali, če boste fizično ločeni od njega. Česa vsega se torej bojite? Želim, da skupaj poiščemo pot za vas, ki ne bo strah zbujajoča.
In mislim, da niste prav nič manj pogumna od ostalih žensk. Tudi one so šle skozi obdobja v kakršnem ste vi sedaj, ko še niste pripravljeni za spremembo. Obiščite katero od organizacij, ki nudijo pomoč ženskam žrtvam nasilja (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo – DNK). Strokovnjakinje vam bodo pomagale najti moč in pogum, ter vam nudile informacije, pomoč in podporo. Na DNK-ju nudijo tudi svetovanje moškim, ki se poslužujejo nasilja. S tem lahko seznanite svojega moža in mu tako ponudite zadnjo priložnost. Več pa glede njega ne morete storiti. Lahko naredite karkoli, to ne bo vplivalo na njegovo obnašanje. Za moževo obnašanje niste vi sami prav nič krivi. Vsak sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Od vas je odvisno le to ali boste psihično nasilje prenašali ali pa boste temu naredili konec. Iz ljubezni do sebe in svojih otrok storite slednje. Vem, da zmorete, le odločiti se morate in storiti prvi korak do spremembe. Ko se boste odločili, imejte pred seboj le ta prvi korak in ne cele poti, pa se ne bo zdelo tako težko. Zelo mladi ste še, večji del življenja imate še pred sabo in otroci celo življenja. Res se je vredno boriti. Verjamem, da ste čudovita mama. Vendar pa vašega materinstva ne morete v polnosti uresničevati, če ste psihično uničeni. In mislim, da se lahko bolj bojite, če ni otrokom sedaj prehudo, kot pa če jim ne bo po odhodu.
Vašega pisma nisem doživela kot nalaganje, prav vesela sem, da ste nam opisali svojo stisko, saj je to lahko že začetek poti proti novemu življenju.
Lep pozdrav,
Hvala za vaš izčrpen odgovor. Res cenim ljudi, ki se znajo poglobiti v druge in jim pomagati. Sprašujete me, česa se bojim.. Ne znam točno pojasniti. Mogoče plazu, ki bi se ob tem sprožil. Sem človek, ki zna odpustiti in tudi tolerirati napake (do neke meje). Mogoče on ve, da sem v sebi nekako šibka in si dovoljuje vse te stvari. Da tako ali tako ne bom storila nič. Bojim pa se, da bo totalno ponorel, če grem. Da ne bo lomil samo vrat, mislim tudi, da bi me potem še zalezoval in nadlegoval. Res je ,da mu popolnoma nič ne zaupam, dostikrat sem računala nanj pa sem se opekla. Po mojem bi pa z odhodom povzročila še večje gorje. Mogoče me je strah tega, da me sploh ne bo pustil pri miru? Zdaj vsaj vem, da je mir, ko ga ni doma. Toliko za danes – in hvala za Vaš čas. Lep pozdrav in lahko noč.
Ponovno lepo pozdravljena!
Povsem vam verjamem, da se je v vaši situaciji izredno težko odločiti za odhod. Imate tri otroke in zato je težko uresničiti že samo dejanje odhoda. Če bi se odločili za to, bi se morali dobro organizirati ter vključiti tudi druge ljudi, ki bi vam pri tem pomagali. Poleg tega je iti v neznano vedno težko. Sedanje razmere so težke, vendar so vam vsaj poznane in ste jih navajeni. V prihodnosti pa ne veste, kaj vas čaka. Bojite se še hujšega gorja. Res je verjetno, da vam ne bo dal miru, vendar bo to trajalo le krajši čas, potem pa se bo umirilo. Za prebroditev tega “nevarnega” obdobja, pa so ljudje, ki vam bodo pomagali, če boste le želeli in so načini, s katerimi se lahko zaščiti otroke in vas pred nasiljem. Poleg Društva, ki sem vam ga omenila v prvem odgovoru, je še več drugih organizacij, ki so navedene na strani: http://pelikan.karitas.si/povezave/socialna_zgibanka.htm. Ne ostajajte sami s svojim problemom. En sam človek je preveč nemočen, da bi se zoperstavil nasilju.
Želim vam, da bi rekli NE nasilju in pokazali možu, da se ne pustite teptati. Če se vam zdi, da ste prešibka, si samo predstavljajte, kako bi bilo če bi bila močna in potem tudi ravnajte kot, da ste močna. Mislim, da vam moči in odločnosti ne manjka, saj ste se tudi že uprli moževemu obnašanju.
Kakorkoli se boste odločili, četudi še niste prišli do tiste skrajne točke, ko bi rekli: “Dovolj je bilo!”, vas razumem in podpiram.
pozdravljena Ari! Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi zaradi otrok že zdavnaj odšla proč in tudi zaradi svojega miru in psihičnega zdravja. Sama sem pred kratkim doživela napad brata, ki me je davil. Pokliocala sem in policijo in obvestila vse mogoče službe o tem ( zdravnik, center za socialno delo, SOS telefon, učiteljico in psihologinjo mojega otroka, v službi). O tem govorim vsakemu in me tega ni sram povedati, kajti nihče me nima pravice zmerjati, ogrožati, daviti… Prav tako pa tudi Tebe nima nihče pravice pretepati in žaliti. Vem pa, kakšen strah je v Tebi in kako to škodljivo vpliva na Tvoje življenje. Pomagaj si stran od moža!!!! Meni je v veliko pomoč gospa iz SOS telefona (Doroteja Lešnik, tel.080 1155) Pokliči jo in ona ti bo najprej prijazno prisluhnila in ti nudila pomoč, kam se obrnt in kako postopat dalje. V taki situaciji človek nujno rabi pomoč, ki jo lahko dobi. Meni so pomagali tudi na CSD in pa hodim k psihologu, ker človek takih stvari ne more rešiti sam in pa predvsem nujno rabi POGOVOR in nekoga , da mu pokaže, KAKO NAJ SE POSTAVI ZASE!!!! Upam da boš zbrala pogum in se odločila za življenje kakršnega zaslužiš najprej Ti in Tvoji sončki!! Če želiš, lahko Ti s kakšnim nasvetom še svetujem. Lep pozdrav in naj bo današnji dan čimbolj lep zate in tvoje sončke!!! Bohinjka
Popolnoma razumem vaš položaj, vendar mislim, da morate moža čimprej zapustiti, dokler so otroci še “majhni”, kajti v času njihove pubertete boste stvari veliko težje reševali, ker bodo tudi otroci “mislili s svojo glavo”, V tolažbo naj vam bo spoznanje, da smo žene in matere “trdne kot kamen in kost” in da so otroci lahko zadovoljni, da imajo tako dobro mamo.Nas je pa na žalost zelo veliko takih, ki smo potrebne pomoči, da si vsaj malo olajšamo življenje. Kar pogumno naprej, za vsakih dežjem pride sonce, pa tudi za vašim gotovo bo, samo vprašanje časa je še.
Draga Ari!
Prebrala sem vašo izpoved in neverjetno, kot da je to moja življenjska zgodba. Tudi jaz sem imela pri 33 letih tri sončke, no sedaj imam še eno sončico in imam petdeset let, pa še vedno vztrajam in sem skoraj ponosna nase, čeprav je zelo težko.
Iskali boste vsemogoče poti, vendar kljub vsem težavam, ki jih imate, imaste moža vseno radi, čeprav se tega morda ne zavedate. In na tej poti iskanja boste sami bogatejši za marsikatero izkušnjo in modrost, ki vam bo pomagala živeti. Meni osebno je strašno žal, da dva človeka, ki živita skupaj ne moreta imeti skupnega življenja, ki bi jima bilo v zadovoljstvo, da ne rečem, kakšno doto dobijo otroci. Saj pregovor pravi :” Največ kar lahko oče naredi za svoje otroke je, da ima rad njihovo mater.”
Kolikor sem lahko dojela iz vašega pisanja, menim, da boste naredili vse, da ohranite zvezo. In otroci bodo lahko v mladostniškem obdobju marsikaj ušpičili, vi pa se boste krivili, da je vzrok vaša ločitev. Če pa ne odidete, se boste zopet krivili, da je vzrok, ker si stvari niste uredili tako, da bi otroke zaščitili.
Človek išče vsemogoče poti,vendar je največja tragika našega življenja, da je eno samo in napak se ne da popraviti. Tudi, če si osmislite življenje na nek drug način, vas bo to, kar sedaj doživljate spremljalo vse življenje.
Veliko egoistov vsi ti otroci in zena prav dusijo.Ko pride domov, je veliko vecji nered in napetost, kot prej, ko ga ni bilo. Pravzaprav je en velik tezaven otrok. Poizkusite mu na lep nacin razloziti, da bo zanj najbolje, ce boste ziveli narazen , on pa bo lahko svoj kvalitetni cas , ko bo normaliziran in umirjen prezivljal z njimi.Na CSD natancno crno na belem dolocite dneve, ko naj bi jih imel, od kdaj do kdaj jih sme klicati, ne da bi motil njihov bioritem in mu povejte, da je to za njegove krhke zivce najbolje. Ce je agresiven, ste vi krivi, da silite otroke ziveti pri neuravnovesenemu cloveku.Ne izzivajte ga, le s pomocjo socialne delavke in sporazumno locitvijo se umaknite, dokler ste se celi.
Drzim z vami in ne obupat!
Draga Ari.
Vsak človek v določeni situaciji, katere je popolnoma vajen pa če je še tako grozna, čuti določeno “varnost”. Varnost v tem smislu, da je situacija poznana, vnaprej predvidljiva, kakor tudi vsi akterji v njej. In to, da je nekaj tako znano, daje človeku nek občutek nekega ščita pred neznanim – pred spremembo. Sprememba se gledana iz vajene situacije zdi kot korak v prazno, kot, da se bo zrušil zid, na katerega se naslanjamo, kot da se nam bo zrušilo vse življenje in se bomo znašli…kje pravzaprav? V praznini?
Vprašaj se, kaj pa se mi lahko hudega zgodi, če se odločim za spremembo? Ali bom kar izginila od groze? Ali bom kar umrla od groze, od neznanega, ki ga sprememba prinaša? Ali se bo moj “jaz” kar izničil in mene ne bo več?….Kaj je v resnici tista groza, tisti grozni strah, zaradi katerega ne moreš ti sama spremeniti sebe in oditi skupaj z malčki iz tega začaranega kroga? Ko se boš poglobila toliko vase in ko bodo začeli v tebi dozorevati odgovori na to, česa te je v resnici strah, boš lepega dne ugotovila, da te spremembe ni več strah. Da strahu ni več, da ne boš kar “izginila”, če si boš dovolila spremeniti nekaj v sebi in potem tudi v situaciji na zunaj.
V poglobitvi vase boš morda prišla do presenetljivih odgovorov, kako v resnici gledaš na situacijo v kateri si. Ok, tvoj mož je kakršen je, poznaš ga dovolj, da veš, da se gotovo ne bo spremenil. Ne izgovarjaj se, da ne moreš nekaj narediti samo zato, ker je on tak pa tak pa tak…Ko se boš odločila, te v resnici ne bo več zanimalo, da je tak pa tak, ampak te bo zanimalo samo še to, kako boš šla naprej ti in tvoji otroci. V tem bo tvoj pogum in odločnost – ko boš sprejela, da je tvoj partner kakršen je in da ga nič na svetu ne bo spremenilo, ne ti, ne vajini otroci. Zato je na nek način vse na tvojih ramah – odločitev da nekaj narediš, spremeniš sebe in s tem posledično tudi svoje življenje z otroci – če si seveda to resnično želiš.
Morda pa ni problem v “želeti si”. Včasih človeka nevzdržna življenjska situacija pripelje tako daleč, v tako skrajnost, da se v tistem ne sprašuje ničesar več – samo še odloči se in naredi nekaj, da se to konča…
Pa veliko poguma in dobrih odločitev ti želim!
Lp.
“Vem, da sta za težave vedno dva kriva, ne tajim, da jaz nisem popolnoma nič. Ugotovila pa sem v teh letih, da je on en velik egoističen nedorasel otrok, ki mora biti na prvem mestu in dobiti tisto kar on hoče. Ko sem ga jaz kaj prosila naj naredi (za dom ali otroke) je bil odgovor: ” Ne zdaj, ko si si ti izmislila, bom, ko bom sam hotel.” In tega seveda nikoli ne dočakam. Za svoje – tisto kar on potrebuje – poskrbi takoj( sem rabil nov računalnik, Tv… – ne glede na druge izdatke – ON to rabi in pika in ga ne briga)”
Ari, ne vem, če še prebiraš ta forum, in ne vem, ali se je pri tebi rešilo uspešno ali ne, vendar ne morem, da nebi, čeprav po treh letih na tvoje pismo dodala še svoj “podpis”.
Stavek, ki si ga napisala je kot bi nekdo napisal kaj sem jaz doživljala s svojim možem, razen doma in otrok, ker tega še nimam. Popolna kopija.
Ari. če še prebiraš ta forum, bi te prosila, če se še lahko javiš.
Izgleda, da nisi edina ne ti ne jaz, veliko nas je. Čeprav vem, da to boli – morda celo ne želimo tega verjeti, ne bo drugačen, le še huje bo, nasilje se bo stopnjevalo, ti pa boš vedno bolj trpela in trpeli bodo tvoji otroci. Obrni se na ljudi, ki ti lahko pomagajo, svetujejo, prisluhnejo, res pa tudi je, da dokler odločitev za odhod ne dozori v tebi sami, zveze verjetno ne boš zmogla prekiniti. On je verjetno prepričan v svoj prav, v svojo premoč, v to, da ti ne boš naredila konca (že ker so tukaj trije otroci) idr.
Nasilje in takšno življenje lahko prekineš le sama, ne more biti huje, verjemi, zmogla boš, saj ne poznam nikogar, ki po svoji odločitvi za prekinitev takšnega disfunkcionalnega razmerja ne bi zmogel! Zaživela boš ti in otroci, življenje bo dobilo nove,mnogo lepše dimenzije. Tudi jaz sem potrebovala veliko let (stara sem 36, od 18. leta sem bila le z njim, imava 3 otroke), veliko se je moralo zgoditi,čeprav so mnogi ljudje bivšega poznali kot zelo dobrega in intelegentnega človeka, saj se je doma obnašal popolnoma drugače kot nazven, so mi mnogi ko so izvedeli za resnico “srečne družine” stali ob strani in mi stojijo še danes. In to je to. To je resnično življenje, ki ga pod nobenim pogojem ne bi zamenjala za “srečno družino”, ki je ni.
Vso srečo in pogum ti želim!