Zgodilo se je, kar si v sanjah ne bi mislila. Zanosila sem čisto nepričakovano, potem, ko sem se že sprijaznila, da nikoli ne bom mamica. Ko sem povedala fantu za nosečnost, je zahteval naj naredim splav, ker mu bom drugače “uničila življenje”. Grozil je, da bo storil samomor. Ob njegovi reakciji pa sem samo še bolj vedela, da si otroka želim donositi in roditi. V mislih se mi je podilo, da moram nerojeno bitje zaščititi celo pred njegovim lastnim očetom, ki si ga sploh ne želi.
Fant me je seveda zapustil, ker nisem “ugodila njegovi želji”. Bilo je težko zadnje tri mesece. Bila sem popolnoma na tleh, fizično sem že tako bolj občutljiva, psihično pa sem bila nekaj časa čisto sesuta. Živim po načelu, da mora biti človek odgovoren za svoja dejanja in za posledice. Strah me je, kako bom zmogla, strah me je biti samohranilka, a vendar življenja v sebi niti v sanjah nisem nameravala in ne nameravam uničiti.
Nimam staršev, niti tašče, nobenih starih mam….sestra z družino pa obsoja mojo situacijo. Pravi, da se ne more sprijazniti, da bo njena sestra mati samohranilka in da ima vsaka ženska toliko pameti v glavi, da ne gre v odnose brez zaščite…itd, itd.
Občutek imam, da sem ostala popolnoma sama, z bitjem, ki raste v meni in kateremu želim dati vso ljubezen kar jo mati premore.
So dnevi, ko so skrbi za prihodnost tako hude (finance, služba, varstvo), da se mi malodane stemni pred očmi. In so dnevi, ko imam voljo, optimizem, ko vem, da sem se prav odločila.
Ja, imam eno samo prijateljico, ki mi močno stoji ob strani in me podpira – in ona je tako sonce v mojem življenju. Kak lep, svetel žarek sredi vseh skrbi in ljudi, ki me obsojajo zaradi moje odločitve.
Naj bo tole samo utrinek, za vse, morda posebno za tiste, ki ste v podobni situaciji: vedno obstaja nekaj ali nekdo, ki nam pomaga skozi naše najtežje odločitve v življenju. Ko te obsoja vsa okolica, vključno z domačimi, ne smeš kloniti, ampak biti trden in z dvignjeno glavo, pogumno iti naprej.

Draga Anči!

To, da boste postali mamica, je kljub vsemu nekaj najlepšega, kar se vam je lahko zgodilo. Še posebno pa, če ste že mislili, da se to nikoli ne bo zgodilo. Kot mama samohranilka boste gotovo naleteli tudi na težave, ko boste morali iskati osebo, ki bi za kakšno uro varovala vašega otroka. Verjamem pa, da boste še v vsaki situaciji našli neko rešitev. Mislim, da bi bilo dobro, če bi se več mamic samohranilk povezalo med sabo in bi si nudile medsebojno pomoč in podporo. Lahko bi se našle tudi preko forumov.

Kar se tiče finančne plati, boste v najslabšem primeru zagotovo imeli toliko, da boste lahko preživeli. Če ni drugega načina, je pa država tista, ki zagotavlja socialno varnost mame z otrokom. Oblačila in nekatero opremo za otroka pa lahko dobite tudi na Karitas.

Vaš otroček bo imel čudovito mamo, ki se je zavzela za njega še, ko je bil majhna pikica. Ko pa ga boste enkrat držali v naročju, vas že vidim, kako se boste borili zanj in naredili vse, kar bo potrebno, da bo imel normalne življenjske pogoje. Tisto najvažnejše, kar potrebuje, to je ljubezen in varnost, pa ima že sedaj.

Srečno,

Lepo si to napisala. Tudi sama sem samohranilka in sicer z dvema otrokoma, ki mi pomenita vse na svetu. Pridejo hudi trenutki, ko mislim, dovolj je, ne bom zmogla, vendar me pogled na moja dva sončka zoper prebudi in mi da nov zagon. Vse lepo ti želim.

M

Bravo anci34………… želim ti da boš premagala vse ovire na poti…………….

Lep dan

Slediš svojim vrednotam, stojiš za njimi, čeprav nimaš podpore niti v sestri…prav zato si najbojša mama na svetu! Sama sem bila v podobni situaciji; lahko povem, da bo pač zelo naporno, predvsem v organizacijskem smislu…problem je že it v trgovino itd… Ampak…če si tako trdna oseba in si se odločila ZA življenje, boš vse zmogla, verjemi…Ne zadajaj si prehudih nalog, če česa nenujnega ne boš zmogla, opusti. Sčasoma, ko bo otroček malo večji, boš gotovo poskrbela tudi zase…da se boš na novo postavila v življenje in zaživela tako, da boš zadovoljna in srečna. S tem boš otroku prihranila vse travme…Sicer pa; lahko da se tvoj nezreli, poln strahov pred novim življenjem, partner, premisli, dozori, sprejme otročka in če ne drugega vsaj občasno pomaga pri vzgoji! To je navsezadnje tudi dolžan! Ne vem zakaj bi ga ti sedaj odvezovala odgovornosti, ki jo v življenju mora sprejeti, ki bi mu celo koristila!! Ne boš mu naredila nobene usluge. Skušaj biti mirna in upravičeno si samozavestna in ponosna, ker si to kar si!!

zgleda, da otroka nista načrtovala s fantom skupaj, pa bi bilo boljše, če bi. Ne vem, kaj bi on pripisal k tvojemu tekstu. Je sploh vedel, da si želiš otroka in ga načrtuješ?
Ne vem, če je nezreli med vama ravno on, kot je oljkino mnenje. Ampak, ker si šla z glavo skozi zid zaradi močne želje, boš zmogla tudi dalje. Kljub vsemu bo šlo, saj si močna oseba. Boš videla, tudi sestra ti bo pomagala, ko boš res rabila pomoč, zdaj je pač povedala svoje mnenje, kar je tudi prav in pošteno. Srečno!

Anci!
Res mi je hudo, ko berem takšne stvari, vendar obenem v istem trenutku pomislim, da se vse da izpeljati. Močna si in to si lahko mirno priznaš, saj si se uprla moškemu, ki mu ni mar za njegovega otroka in mu s tem rešila življenje. Ne izgubljej časa z njim, ker je očitno velik egoist. To je pokazal s tem, ko je grozil celo z samomorom- otročje! Preprosto ni zrel, da bi delil nekaj tako prekrasnega, kot je vzgoja lastnega otročka. Bolje je da je odšel, ker bi ti takšen kot je delal še več dela, kot pa ga je z vzgojo otroka. To naj bo tvoje vodilo tudi takrat, ko ti bo hudo. Hudo pa bo, dostikrat. Sama imam dva otroka in tudi oče otrok živi z nami, vendar sem večino časa sama z njima. Včasih je bilo tako naporno, da sem se (na žalost) tudi kdaj vprašala, zakaj mi je tega sploh treba bilo. Pa vendar, življenje teče in mnogo stvari se rešuje samo po sebi, tudi takrat, ko najmanj pričakuješ. Zanesi se samo na tiste ljudi, ki ti dejansko želijo pomagati. Nič hudega če imaš le eno prijateljico, ki te podpira. Sčasoma boš spoznala tudi druge mamice, z njim delila izkušnje in si mnogokrat olajšala srce, če že nič drugega. Če bi potrebovala kakšno materialno pomoč ti lahko pomagam tudi jaz. Ogromno stvari imamo, ki jih moji otroci ne rabijo več. V končni fazi lahko tudi predebatirava probleme in skrbi, ki jih imaš. Nevem kje živiš, vendar če si kje v bližini Kranja ali Tržiča ali pa ti razdalja ni problem, bi se lahko spoznali tudi osebno, saj resnično razumem tvoje strahove in bi ti rada pomagala.
Brez zamere, nočem se vsiljevati, vendar si želim pomagati ljudem v stiski, ker si želim da nebi obupali.
V vsakem primeru pa ti želim veliko trdne volje, da boš izpeljala zastavljen cilj!
Srečno!

Živjo, sama sem šla čez isto in danes sem srečnejša kot sem si prej kdajkoli upala pomisliti. Vem, da ti to v tem trenutku ne pomaga kaj prida, vendar so to resnične stvari.

Če rabiš karkoli za malo pikico, ti tudi jaz lahko posodim ali dam nekatere stvari, tako da me kar pokontaktiraj…

…samo se ne obremenjuj s svojim ex tipom, ker ti to ne bo pomagalo, še manj koristilo… uživaj v trenutku in zase in za pikico naredi maximalno dobro!

Pa glavo pokonci, ker ženska kot si ti si to zasluži!

Iskrene čestitke in vse najlepše ti želim.

Prejšnji teden sem prvič zašla na forum “Za ženske v stiski”, in očitno je bil eden mojih “temnih” dnevov, pa sem kar napisala, kar sem čutila. Ponavadi se ne izpostavljam in se ne odprem kar tako. Po vaših odzivih vidim, da tako “odpiranje” pravzaprav prinese odziv in zelo sem vam hvaležna zanj. Hvaležna sem za vso spodbudo, tople besede in pripravljenost pomagati na kakršen koli način. Ob tem odzivu vidim, da za človeka ni nujno, da se počuti sam – lahko je, če se tako odloči, če pa se vsaj malo odpre in odkomunicira, mu to pravzaprav prinese povratno informacijo. In ob vaših odgovorih, ter ob branju različnih mailov v tem forumu, vidim, da pravzaprav nisem sama v težavah, da nas je še toliko….in da se mora vsaka ženska spopadati s problemi pogumno in odločno – saj nam drugega ne preostane.
Ko na ultrazvoku zagledam malo bitje, ki živahno maha z rokami in nogami, ter telovadi v maternici, vidim v njem toliko volje, toliko borbe, in takrat vem, da ne smem “scagati”. Takrat pravzaprav pomislim: “Glej glej, kakšna volja, jaz pa obupujem….” Kar malce sram me postane.
Dekleta, ne poznam vas, a vam povem, da mi je slehrna vaša spodbudna beseda vlila dodatnega poguma in volje in iz srca sem vam hvaležna za to. Naj še omenim, da s sestro komunicirava – saj je moja edina sorodnica – in da jo poskušam razumeti, saj gre tudi ona skozi občutke jeze, do katerih ima pravzaprav pravico. Z očetom prihajajočega otročka pa nimam prav veliko stikov, saj pravi, da nima kaj več povedati in da mu je bolje, če se pretvarja, da “zadeva” sploh ne obstaja. Vredu, se je pač odločil tako. Tu mu ne morem nič pomagati.
Nastji pa bi rada povedala naslednje: hvala tudi za tvoje mnenje. Naj ti samo povem, da sta za spočetje otroka potrebna dva in da oba vesta v trenutku, ko se dogaja, kaj počneta. In midva sva vedela oba. On je govoril: saj ne bo nič, saj si tako ali tako bolna na maternici…, jaz sem govorila: tega pač ne moreva vedeti. Povedala pa sem jasno, da bom bitjece obdržala, če se kdaj kaj zgodi. In se je. In odločila sva se vsak po svoje. To je vse.
Hvala vsem še enkrat.
P.S. Če bom kaj potrebovala – dekleta, tista, ki ste ponudila pomoč – se bom oglasila. Pa lp. A.

Draga Anci!

Svoje odlocitve nikoli ne bos obzalovala! Mislim, da je najpomembnejse to, da je otrok zazelen, in kjer je volja in ljubezen, se vedno najde pot in premagajo tudi najhujse ovire.
Mislim, da je sama skupnost na forumu odlicen vir informacij in moralne podpore. Prav tako pa lahko kdo od nas odstopi tudi kaksno stvar za otroka, ki bi jo potrebovala.
SRECNO!!!!

…samo moj dodatek… če se tvoj fant zdaj ne briga za malo bitje, še ne pomeni, da se nikoli ne bo. Samo pri meni je bilo tako, da ko sem ga hotela meti ob sebi ga ni bilo… zdaj pa se je vse obrnilo. Ampak brez njega! Moj mali in moj partner sta full navezana drug na drugega, skupaj počnemo vse in njega kliče očka, on ga vzgaja… edino, kar mi bo za vedno žal, je to da sem vztrajala pri očetovstvu, ker mam samo sranje zaradi alimentov…samo je tako, če si pustiš vplivat v tistih ranljivih časih. Brezveze… če bi še enkrat, mu ne bi niti povedala – ampak samo če bi vedela, da se bo tako razpletlo:)

Uživaj, Anči… ženska je full lepa, ko je noseča.

Draga moja samo tako naprej! Vse čestitke in veliko sreče tebi in malemu otročičku! Mislim na tebe

Spoštovana!

Ko berem to tvojo izpoved, kod da sem se pomladila za 28. let in se vrnila v čas, katerega preživljaš ti. Kot da bi čitala lastno zgodbo.

Samo na kratko leta 1975/76 sem se znašla v popolnoma enaki situaciji, brez vsake podpore, ob rojstvu oče otroka niti pogledati ni hotel, kljub temu da sem mislila da je najina veza trdna, se je vse skupaj sesulo. Zanj nisem obstajala več niti jaz niti otrok. Najini poti sta se povsem ločili. Njegovi me niso niti pogledali, izogibali so se tudi otroku.

No pa danes po 28. letih – ko je sin odrasel, ponos mene in vseh, ki so mi ostali in stali ob strani. Oče išče stike z njim, sin je precej ravnodušen do njega. Nikoli ga nisem vzgajala v tem duhu, da koga sovraži, je pa seveda vseskozi vedel, do česa je prišlo med nama.

Bodi trdna, drži se načela “vse kar me ne ubije, me utrdi” pa boš videla, da vaju čaka lepa prihodnost.

Spoštujem te in seveda tudi tvojo odločitev.

Melita

Pozdravljena, Anci!

Tudi jaz sem ti pripravljena pomagati. Nimam sicer oblekic za tvojega otročička, bi se pa našlo kaj drugega. Mislim nate, ti pa pazi nase in na svojega sončka.

Drži se!

Anči!

Najprej ti čestitam in ti želim vse naboljše1
A veš, da smo tudi nekatere, ki smo poročene, morale takorekoč same skozi nosečnost!? Po eni strani imaš še stečo, da si boš življenje uredila popolnoma po svoje, da ne boš odvisna od pertnerja, ki ga sicer nikoli ni doma, ko pa je, je pa ogenj v strehi.
Ne razumi me napak ( nikakor ne podcenjujem tvoje situacije), vendar poglej iz druge strani!
Mlada si še, bodi pa pozorna, da ne zapadeš v kako poporodno depresijo.
Imej prijatelje ob sebi!
Srečno!!!

Anna

Najprej bi ti cestitala za tvojo odlocitev! Res pogumno dejanje,ki ga ne bos nikoli obzalovala.Sama sem se nekoc znasla v podobni situaciji.Zanosila nepricakovano,fantu je bil otrok breme. Sama sem se odlocila,da otroka obdrzim in sama sem sla cez vse. Je tezko,nic ne recem.Vsaj do takrat,ko se otrok ne rodi.Potem je sreca nepopisna in se sama ne znam opredeliti od kje energija in moc,ki jo premoremo. Otrok je res nekaj najlepsega. In nikoli ne imej grenkega priokusa,ker bosta sama. To je nesmisel. Zivi zase in malo bitje,ki te ze sedaj potrebuje. Veseli se dne,ko ga spoznas,stisnes k sebi,poljubis in varujes.
Danes sem ponosna mamica in hvalezna in ponosna sama nase,da sem se odlocila obdrzati otroka. Saj me je izpopolnilo in me res osrecuje.

Srecno!

Vcasih so moski zelo prestraseni, ko se jim kaj takega zgodi. Nam se dvigne raven hormonov in potem srecno pricakujemo otrocka in smo z njim eno. Obcutek imamo, da je ves svet nas in da ocka niti ne rabimo vec. Nato pa otrocek zraste in zacne povprasevati po ocku, zacne se obesati na moske druzinske clane in kaze zeljo, da bi imel oba pola. Mamice pa potem prizadeto gledamo in razmisljamo, kako resiti zdravo mladost otroka.

Mislim, da bi si morali vzeti cas, povabiti otrokovega ocka na zelo dolg pogovor in mu razloziti, da ga razumete, da je prestrasen in da si noce priznati, vendar je to njegova dosmrtna zadeva, pri kateri mora tudi sam sodelovati, da ne bosta niti on niti njegov otrok prizadeta. Otrok bo zelel spoznati tudi babice in dedke. Ker se pocuti izigranega, mu lahko priporocate ukvarjanje z otrokom vsak drugi vikend. Vsi, on in njegovi, znajo biti navduseni, ce bo on to samozavestno speljal in bo ponosen nanj.Ce je samozavesten, bo rekel drugim, da je stvar pac taksna in da se v njegovo zivljenje noma nihce pravice vtikati, ce ne misli pomagati.

Ce ste se sprijaznili, da boste sama mlada mamica in otroku ne boste odtegnili oceta, temvec se boste potrudili, da dojame, da postaja oce in da se mu ne vsiljujete, le redno naj poskrbi za otrokov psihofizicni razvoj, ker bo nekoc se ponosen nanj. Vsaka trma je zdaj nepomembna.

Ce se kljub trudu ne bo odzval, je ocitno se nezrel in cuti neizzivetost, bi imeli z njim se vec dela, kot z otrokom, zato vam nima biti za nicemer zal.

Caka vas precudovit cas, kupite si zvezek z lepimi platnicami, napisite notri vse cilje in obcutke glede otrocka in verjemite, da se bo vse izteklo, kot se mora. Na voljo je ogromno revij za mamice in dobrih knjig in NUJNO prebirajte, da bo vase obzorje cimsirse. SRECNO!

Kar pogumno! Mene je mož zapustil ko sem bila 6 mesecev noseča. In sem začela jokati in obupavati. Vendar ko sem rodila sem bila jezna sama nase da sem jokala namesto da bi se veselila tega otročička. Sedaj sem najsrečnejša mama polletne punčke in mi je lepo čeprav naporno. Vendar misli samo na otročička in ne glej v porodnišnici kako so srečne družinice. Ti si sama in bodi ponosna da ti je to dano.