Morda tole ne spada na tale forum, saj bi marsikdo rekel, da mi nič ne manjka, ampak…

Začelo se je z očetovim alkoholom, njegovim razgrajanjem, nasiljem, izgubo službe in končno invalidsko upokojitvijo. Bistveno prepozno ga je mama zapustila, dva dni po tem je zahrbtno 9x zabodel soseda.

Ves čas sem visoko kratkovidna, na desnem očesu se je pojavila še degeneracija mrežnice, zgubila sem centralni vid na tem očesu. Dioptrija se še vedno viša, strah pred izgubo je še prisoten, saj mi je ostalo dejansko samo še eno oko, ki tudi ni ravno v najboljšem stanju.

Vmes sem ostala brez službe, preselili smo se v drugo mesto, sem zelo zadržana, zato mi manjka prijateljic… Zdaj sta starša sredi delitve premoženja, oče se zdaj strinja, zdaj spet grozi… brat je končal šolo in je brez zaposlitve, statusa študenta nima več in ne more več delat tam, kjer je dosej. In s koncem tega meseca je mama izgubila zaposlitev.

Potrebno je očetu najti stanovanje, kamor se bo odselil konec aprila, ker je njuno stanovanje prodano in se denar razdeli. Bojim se, da bo denar porabil, potem pa prišel utrujat meni. En sam strah me je, strah pred prihodnostjo.

Včasih imam občutek, da enostavno ne zmorem več prenesti še enega udarca. Že pred nekaj meseci (ali morda že leti) sem se nehala smejat, ugotavljam, da tudi jokat ne morem več. Pa čutim, da bi morala, ampak ne gre. V meni vre, jaz sem pa čisto otopela. Jokala bi, smejala bi se, a ne znam več. Morda se čudno sliši, ampak ne gre. Preveč vsega se je zgodilo.

Kdaj veš, da ne gre več? Nimam samomorilskih misli, le “ugasnila” bi program ali ga na hitro prevrtela naprej. Pa žal ne gre.

Saj niti ne vem, kaj bi rada s tem sporočilom, vem le, da sem utrujena.

Spoštovana!
Res veliko udarcev ste morali že prenesti. Toliko, da imate občutek, da bi bil še en udarec kaplja čez rob. Zato ste postala otopela. To je za vas način preživetja. Če nič ne čutite, prenesete vse. Strah pa vam je ostal. Pravite, da se bojite prihodnosti. Bojite se, kaj bo z očetom, če bo zapravil ves denar in bo potem prišel vam utrujat. Na takšne situacije se lahko pripravite tako, da se zavedate, da oče nima nikakršne pravice utrujati vam. Ne dovolite mu, da bi prišel v fizični stik z vami. Če bo pa to storil na silo, ali če vam bo samo enkrat zagrozil, pojdite na Policijo, podajte kazensko ovadbo proti njemu in naj mu odredijo prepoved približevanja, ker on dejansko je nevaren človek. In ne vem, kako da se ne nahaja v zaporu, ker je 9x zabodel soseda. Res, da je po krvi vaš oče, vendar je bilo njegovo obnašanje vse prej kot očetovsko. In ker on ni skrbel za vas, tudi vi nimate dolžnosti za njega. Če bo porabil ves denar, ki bi ga potreboval za stanovanje, naj sam trpi posledice. Pa četudi bo ostal na cesti. Sicer pa imajo upokojenci dobre možnosti za najem upokojenskih stanovanj. Pomembno je, da ga je mama vendarle zapustila. Nekatere tega koraka ne zmorejo nikoli. Sedaj si lahko z njo in bratom ustvarite svoje življenje, v katerega se oče ne sme vmešavati.

Druga stvar pa je, da si nujno čimprej poiščite službo. Kot mlada ženska pri tem nebi smeli imeti prehude težave. Tudi če služba ne bo ravno ustrezala vaši izobrazbi ali če bo delo samo honorarno, ga sprejmite, saj lahko potem iščete primernejšo zaposlitev. V torkovem Delu se najde kar veliko oglasov. Pomembno je, da greste med ljudi. Nič hudega, če ste zadržana, tudi takšni spadamo med pisano množico ljudi. Res, da je težje glede navezovanja stikov, zato pa morate priti v takšne situacije, kjer boste spoznavali ljudi preko dejavnosti. Poleg službe, kjer bodo takšne priložnosti, se lahko vključite v kakšno skupino, greste na kakšen tečaj. Če živite v mestu, so te možnosti toliko večje: aerobika, fitness, joga, trebušni ples, duhovne skupine, kuharski tečaj, bralni krožki… Poglejte, če so kakšni plakati na ulicah, ali pa vabila v lokalnih časopisih. V stik lahko stopite tudi s kakšnim društvom za slepe in slabovidne. Mogoče lahko tudi kaj pomagajo pri iskanju primerne zaposlitve.

Obrnite življenje na boljše. Z majhnimi koraki, ampak zagotovo. Tudi če ne morete programa hitro prevrteti naprej, pa naj se vrti kot se mora, samo drugačno vsebino vnesite. Z vami se veselim vsakega koraka, ki ga boste storila, da se izkopljete iz te dušeče situacije. Potem bo prišel čas tudi za jok in smeh…

Najlepša hvala za spodbudne besede. Nisem nameravala pisati še enkrat, a me vsak nov dogodek spravlja v obup. Ker domačih ne morem obremenjevati, sem se znova obrnila na vas.

Nekje sem slišala, da so otroci dolžni preživljati starše, če le-ti nimajo dohodkov. Ali je potebno kje posebej dokazovati, da je bil slab oče? Ne želim svojega otroka vleči skozi vse to. Zaenkrat je premajhen, da bi razumel.

Oče je odsedel polovico kazni, ves čas je bil v bolniškem oddelku. Saj ne rečem, da je popolnoma zdrav, vendar je jakost bolezni simuliral, na kar sem opozorila tudi njegovo tamkajšnjo zdravnico. Dvomim, da mi je verjela. Enako slabe izkušnje imamo z večino delavk na CSD, ki so se bolj zavzemale zanj, kot za nas (kljub temu, da so bile s postpenale, bi lahko pokazale sočutje).

Trebutno je težava v tem, da se stanovanje staršev prodaja in deli premoženje. Stanovanje je prodano in oče ima do konca aprila čas, da se izseli. Pisano je na mamo, njega smo navedeli kot sopodpisnika, da ne bo mogel reči, da ni vedel. Vsake 14 dni pokliče mami, naj mu nakaže še nekaj denarja od prejete are (ona denar špara, da bo plačala davek od prodaje in potem delila). Do sedaj je v dobrem mesecu poleg pokojnine porabil najmanj 250.000 SIT. Za kaj, ne vemo. Vem le, da trenutno klicari in prosi za dodaten denar, ker nima nič več za hrano. Laže, kot pes teče (našel sem stanovanje, daj za aro…). Enostavno ne vidim rešitve: naj damo denar, pa naj dela kar hoče, ali naj s tem denarjem poiščemo sami stanovanje zanj? Zdi se mi težko prepustiti ga samemu sebi, saj se bojim, da se mi nariše na vratih in ne želim novih opravkov s policijo. je bilo že prej dovolj hudo, ko so s prstom kazali za nami.

Hvala za vašo pozornost in lep dan.

Lepo pozdravljena!

Me veseli, da ste se ponovno oglasila, saj vas, kot vidim, še vedno skrbi za morebitne probleme z očetom.

Glede dolžnosti preživljanja staršev takole. O tem, ali ste dolžni preživljati očeta bi se odločalo, če bi oče vložil tožbo za preživljanje. On bi sicer lahko vložil takšno tožbo, vendar pa nima kakšne realne osnove za njo. Zakon namreč pravi “Polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.” Zato mislim, da se vaš oče ne bo odločil za tožbo. Če pa se že bo, boste pač povedala, da vas je zanemarjal in vas celo ogrožal. Vaše trditve pa bodo po mojem mnenju morali spoznati kot zelo verjetne, glede na vse okoliščine v zvezi z ločitvijo, obiski policije, obsodbo. Imate pa tudi priče. Ker je vaše vprašanje bolj pravne narave, pa se raje obrnite z njim še na kakšnega pravnika. Na PIC-u brezplačno nudijo prvi pravni nasvet.

Pri zadnjem delu vašega pisma pa se mi zastavlja vprašanje, ali se z mamo očeta bojite ali pa se vam smili, da ga tako zalagate z denarjem. Karkoli od tega je, morate to premagati sicer bo oče pokopal vas vse skupaj. Zelo razumem vašo dilemo, ali poskrbeti za očeta, mu priskrbeti streho nad glavo, ali pa ga prepustiti samega sebi in si ga nakopati na glavo. Razmislite o vseh pozitivnih in negativnih posledicah obeh odločitev in potem pretehtajte, kaj je več vredno. Če se sama postavim v vaš položaj, bi mu vendarle raje priskrbela garsonjero ter mu nato še izplačala preostali delež, potem pa potegnila črto. In to za vsako ceno, tudi če bi mi policaji na vratih delali sramoto. To je namreč edini način, da naredite konec njegovemu manipuliranju.

Kakorkoli se boste odločili, upam da boste dosegli mir ter pričeli skrbeti tudi zase.