Moj mož je totalen kolerik. Ima zelo nizek prag tolerance in se izredno hitro razburi. Na začetku najine veze me to ni tako motilo, saj so bili izpadi redki, pa saj veste še zaljubljenost je prisotna. Sedaj po nekajletnem partnerstvu pa me to vedno bolj moti. Prvič je izpadov vedno več, zaljubljenost pa je izpuhtela. Vem, da idealnega partnerstva ni in da moraš, če ljubiš, človeka sprejemati tako z njegovimi dobrimi kot slabimi lastnostmi. Ampak, sedaj so tu otroci, skupno premoženje……….. Torej ni tako enostavno zapustiti partnerja. Vedno ko se razburja in nori ga jaz gledam direktno v oči in mu hladnokrvno rečem: “Ali lahko govoriš normalno, saj nisem naglušna in ni potrebno da te sliši cela soseska?”
Po izpadu se hoče obnašati kot da nič ni bilo. Ampak potem ga jaz nekako kaznujem, s tem da ga ignoriram. Drugače pa ima tudi veliko dobrih lastnosti:
je zanesljiv, pripravljen pomagati, ima dobre ideje in smisel za humor, veliko se ukvarja z otrokoma, itd………… Torej, ni vse tako črno, da bi ga kar zapustila.
Udaril me ni še nikoli, če pa bi me še isti dan vložim tožbo za ločitev.
Sprašujem vas če ima kdo izkušnjo s koleriki, kako zadevo reševati ???

Draga Nina,
Tudi moj mož je kolerik. Na začetku so me njegovi izpadi šokirali, tako, da sem velikokrat tudi jokala. Zdaj po destetih letih pa me to sploh ne gane več. Enostavno se ob vpitju obrnem stran ali se celo umaknem. Včasih, ko je zelo jezen brcne v kakšno omaro ali steno, da potem tuli še od bolečine. Jaz se samo nasmehnem, ampak tako, da me ne vidi, včasih pa se potem celo skupaj smejiva. Udaril me v desetih letih ni nikoli. Tudi sicer ni nikoli grob in nasilen. Sin se je prav tako že navadil na njegovo vpitje, tako, da to jemlje kot nekaj normalnega pri svojem očetu. Takšni so pač koleriki. Sicer se dobro razumeva in bi bilo škoda, da bi se zaradi tega razšla. Lahko pa na vse skupaj pogledaš tudi s pozitivne strani: bi bilo bolje, ko bi imela takšnega vase zaprtega moža, da ne bi nikoli vedela zakaj spet ne govori s teboj, kaj je narobe, kaj ga teži… Takšen je mož moje kolegice in mi je že stokrat rekla, da bi ga takoj zamenjala za enega kolerika, saj ta vsaj “iztuli” svoje in je potem mir, pri njima pa – dnevi tišine in negotovosti, verjemi, da je zelo neprijetno in utrujajoče.
Kakorkoli že – če ga imaš rada, se poskušaj prilagoditi situacij. Pa srečno.
Kim

Ne vem če so to koleriki !

Da se za brezvezno stvar ne razburijo naglo
Ali , šele ko jim poči živec .
Ali ko dojamejo da se napake,kljub opozorilu ponavljajo .

Mislim da koleriki so tisti ,ko jim pokažeš prst , pa je že razburjen , in da v “ihti” nerazločno komentira in je pripravljen v borbo tudi z manj močnejšim od sebe, in se tudi ne znajo kontrolirat .

Ali se ti kje najdeš tu , ali njega ?

Praviš ,da se posveča družini – super

Želim ta to mojo razlago ne jemlješ narobe , predno obsodiš svojega moža /partnerja

Moja malenkost

Spoštovana Nina.

Ljudje smo različni. Preberi si knjigo Ženske so drugačne, moški pa tudi, ali pa morda Osebnostna sestavljanka in tudi Kako ravnati z ljudmi, ki jih ne prenesete, je izredno dobra knjiga. Pa s tem ne mislim, da ne preneseš moža, sploh ne. Tale knjiga govori o tem, kako se obnašati v določenih situacijah z določenimi ljudmi, kako jih jemati, kako pomiriti oz. kako pomagati sebi.

Sama menim, da ti že veš, kakšen tvoj mož je. Zaljubljenost je gotovo minila, a je minila tudi ljubezen? Če je ljubezen ostala boš lahko živela tudi s temi njegovimi značajskimi lastnostmi, saj jih končno poznaš in končno vedno veš, da ga bo minilo in da ter razen vpitja, ne bo kako drugače prizadel.

Lep dan.

Lena

Tudi sama sem po tipu osebnosti kolerik. Ceprav zdaj verjetno ne vec! 🙂 Svoje odzive na okolico se namrec lahko naucis nadzorovati. Veliko si povedala s tem, kaksen je bil na zacetku razmerja. Takrat je svoje izbruhe kontroliral – iz spostovanja do tebe, pa tudi, ker se zaveda, kako otrocji so in bi na tvojo zaljubljenost brzkone delovali negativno.

O tem se poskusi pogovoriti, ko je miren! Odlocita se, da v stanju najvecjega razburjenja ne bosta govorila drug z drugim. Molk v tem primeru preprecuje se vecje razburjenje, onemogoca vecjo jezo (se nima na kaj odzvati). Ker pa je stvari potrebno razcistiti, v tej najhujsi fazi izbruha ti (ali on), denimo, zapustis sobo in ko se malo pomirita, se poskusita pogovoriti mirneje.

Tvoje hladnokrvno ravnanje in omenjeni stavek ga v napadu besa se bolj razjezijo. Soocen je s tem, da si ti nadzorovana, on pa ne. Skusaj razcistiti z njim, ko je miren. Ce v mirnem stanju ne priznava, da je njegovo vedenje do tebe nesprejemljivo in meni, da so taki izpadi normalni, potem imata velik problem, saj ne bo motiviran, da bi se spremenil in se naucil nadzorovati.

Ker opazam, da razmisljas o locitvi, je temu verjetno res tako. Zanimivo je, da bi te moral udariti, da bi ta korak storila. Njegovo nekontroliranje je ravno tako psihicna zloraba kot je udarec fizicna, prvo je vcasih silovitejse od drugega…
Povej mu, da razmisljas o locitvi, ker je njegovo ravnanje do tebe ponizujoce, nesprejemljivo in si ga ne zasluzis. Ce bo pokazal voljo do tega, da bi ohranila zakon, se naucita prepirati. To je ravno tako pomembno kot ljubljenje. Ignoriranje je po drugi strani tudi napacen odziv (vem pa, da je na kolerikov izbruh najbolj logicna izbira), saj onemogoca komunikacijo. Takoj se pogovorita o izbruhu, ko bo pripravljen.

Priporocam tudi knjigo Custvena inteligenca.

Le zakaj bi iskali tolazbo v tem, da je kolerik boljsi od vase zaprtega moza? Brcanje v omare je popolnoma nesprejemljivo vedenje in s tem, ko ga dovoljujete in se vam ocitno zdi sprejemljivo, ste mozu podelili pravico, da se tako vede. In se vrhunec tolazbe – se nikoli me ni udaril… Prag je ocitno samo pri fizicnem, leta njegovih izbruhov pa prenasate, ker “sicer ni tako slab”.

Ce vas ima ON rad, se bo spremenil!

Po poroki si moški želijo, da se ženske ne bi spremenile, ampak ženske se vedno spremenijo, ŽENSKE PA SI ŽELIJO, DA BI SE MOŠKI SPREMENILI, AMPAK MOŠKI SE NIKOLI (!!!) NE SPREMENIJO (kvečjemu prilagodijo).

Govorim iz svojih izkušenj in izkušenj številnih prijateljic in znank. Saj ne rečem, da se ne prilagajajo, ampak značajskih potez se ne da spremeniti, morda omiliti…
Če pa je slučajno komu že uspelo spreobrniti kolerika (npr. v flegmatika), bom zelo vesela vsakega nasveta (mislim seveda na dolgoročno spreobrnitev, ne samo v trenutkih zaljubljenosti, zakonske krize ipd.).

Kim

Moj pa je tak, kot mož Kimine prijateljice. Nikoli ne vem, kaj ga daje. Pa tudi, če ga vprašam, ne pove. Oz. se razjezi, če ga vprašam zakaj je slabe volje. A jaz enostavneo ne morem prenešati te tišine, ko vem, da mu nekaj ne paše, pa mi ne pove, kaj je.

Glede na to, kar sem do sedaj prebrala sem ugotovila, da se temperamenta ne da spreminjati. Človek se lahko spremeni samo za kako nianso, v osnovi pa ostaja isti. Kolerik pač tako odreagira ker se mu prekomerno vzburi center v možganih – amigdala in posreduje informacije v neokoreteks brez pravočasne vključitve razuma. Torej vse se odvija izjemno hitro. Očitno je vse igra možganov-kemija.

Se strinjam, hkrati pa ti želim obilo sreče, ne glede na to kakšne bodo tvoje odločitve v prihodnosti. Kim

Glede na vašo situacijo, sem potem jaz še v slabšem položaju, saj moj mož enako reagira, vendar povrh vsega me je že 2 x udaril, mi doma nič ne pomaga in tudi z otroci se ukvarja. Na ločitev si ne upam pomisliti, ker imam 3 majhne otroke, ampak kako naprej?.

Joj, Vita. Kako si se lahko odločila za 3 otroke?????? Ali si sploh kaj razmišljala?? Ali se motim, da se za 3 otroke nista odločila skupaj??
Če sta se skupaj odločila potem je res “prasec”, če pa ne, pa pojej ti kar si si zakuhala. Včasih me razjezijo ženske, ki nekaj izsilijo, potem pa jokajo in stokajo, ker moški reagirajo drugače kot so si zamislile.
Ali je bil kolerik že od začetka, ali je postal sedaj ko ima tri otroke, s katermi očitno ne zna uživati in so mu odveč, saj kot praviš se z njimi ne ukvarja??

Glede na situacijo sklepam, da si potem z njim samo še zaradi financ. Z otroki se itak samo ti ukvarjaš, gospodinjska opravila so tudi v celoti tvoje delo, ljubezni pa po vsem prestanem med vama tudi verjetno ni več (?), še celo ker že razmišljaš o ločitvi…Premisli in pogumno v prihodnost.
Kim

Kim,
ce podcenjujemo svojega partnerja (tako ali tako se ne bo spremenil), potem mu ne dajemo moznosti za osebno rast. Sta se ze kdaj pogovorila odkrito o tem problemu, ste mu natanko povedali, kako vas takrat prizadene njegovo ravnanje?

Ce sta se in ostaja pri svojem, bezite stran.

Jaz pa mislim, da se lahko pristevam med tiste, ki so “spreobrnili kolerika”. Kot sem omenila, sem to najprej storila na sebi – ne dovoljujem si vec dolocenih reakcij. Verjetno je razlog, da sem se odlocila, da tako ne bom zivela (ne s seboj ne z nikomer, ki se ne zna odraslo nadzorovati) tudi v tem, da sem videla v ocetu primer takega kolerika, s kakrsnim si ne zelim ziveti. Spoznala sem tudi, da so ti koleriki po druzinah zelo razsirjeni in njihovo ravnanje druzine sprejemajo. Vendar je v vasih rokah, kje boste potegnili meje. Ce ste se odlocili, da vas ima vas partner pravico zaliti, se nezrelo obnasati, brcati omare ipd., potem to sprejmite.

Tudi moj fant je, ko sva se spoznala, kazal dolocene izbruhe, toda ko sva se o njih pogovorila, sva sklenila, da so popolnoma NESPREJEMLJIVI (tako njegovi kot moji). Nesprejemljivo je vpitje, metanje stvari, loputanje z vrati, protestni odhod itd. Seveda si poveva tudi par krepkih, kajti razumeti morate, zakaj se clovek sploh prepira. Toda naucila sva se prepirati. Naucila sva se toliko umiriti zivce, da se soociva in razcistiva.

Komajda se se spomnim, da je bil pred leti kolerik.. zdaj se ima, mislim da, velikokrat bolj pod nadzorom kot jaz! 🙂

Ne mislite si, da ima moski (ali zenska) izbruh zato, “ker se ne more obvladati”. Lahko se nauci nadzorovati svoj odziv. Zrela oseba tezi k temu. Ce pa ga imate za otroka, ki se ne bo spremenil, se bo tudi obnasal otrocje. Koleriki se se predobro zavedajo, da reagirajo napacno. Ce pa jih nihce ne opomni, se nihce ne dotakne tega problema kot “kriznega”, potem se tudi njim samim zdi tako obnasanje sprejemljivo, veckrat celo dokaz neke prave moskosti.

Ste pripravljeni to spremeniti? Ce ste mu do zdaj kazali, da je njegovo vedenje sprejemljivo, bo to toliko tezje…. terja veliko moci in pogovorov. Ce ne zmorete sami, si poiscite terapevta (se pravi – oba partnerja).

Bravo Irena, take rabmo.
Nasvet in pika.

Ne pa ponizevanje osebe, ki ze tako ali tako trpi in ima tezave. Ali ni ze to veliko dejanje, da vprasa, da prizna, da je doma tako.

“Tiva” ali karkoli ze si, razumeti moras, da so tudi drugacni ljudje na svetu. Nekateri odreagirajo prej nekateri kasneje. In spodbujanje k locitvi, v prvi tvoji “kolericni” reakciji, ni po mojem mnenju prav nic dobrodoslo za cloveka, ki ima tri otroke.

Jest bi tud raj tazga, ki bi tulu, pa omare brcal, kot pa, da bi bil tih. Samo, ko bi pa mene brcnil, bi pa jest tud njega; direkt čez prag.
vseeno pa je s takim ali drugačnim težko. Tud če so čist normalni, kaj šele, če so koleriki.

S tem, da ga kaznuješ, samo ožiš krog okrog vaju, tako, da bo postal pretesen. On ima vpliv na svoje vedenje, to je dejstvo. Gre pa verjetno za vzorec vedenja, ki ga ponavlja že dolgo. Verjetno je tudi opazil, da je lahko na koga to njegovo vedenje učinkovalo tako, kot je želel, torej tako, da je koga ustrahoval, oz. izrazil svojo “moč” ali celo “nadmoč” . Po mojem je smiselno, da mu, ko je miren, poveš, da tega vedenja ne preneseš in, da vsakič, ko bo to storil..boš… ne vem… npr. šla zvečer žurat…. al kaj, za kar veš, da bo nanj učinkovalo. Da bo zanj delovalo frustrirajoče. In se bo tako vprašal, ali je smiselno nadaljevati s takim vedenjem, glede na to, da več zgubi, kot pridobi.
Ignoriranje je pa prekleto boleče in tako mu v bistvu daješ sporočilo “zame ne obstajaš”, ne pa “naredil si nekaj, s čemer se jaz zelo ne strinjam”….

Obstaja razlika med značajem,temperamentom in vedenjem. In temperament je edini, ki se ga n e da spremeniti.

Po mojem mnenju, gledati na človeka samo skoz biološko prizmo, je bolj kvarno, kot koristno. To navadno počnejo ljudje v zdravstvenih poklicih. Na srečo, človek ni samo del ene razsežnosti.
Sploh pa, da je vse odvisno do kemije, se mi zdi zatiskanje oči pred dejstvom, da obstaja tudi obratna pot…. torej, da tudi naše IZBRANO vedenje, tako ali drugače, vpliva na kemijske reakcije v telesu (našem in tistega, ki je deležen našega vedenja)!!!!!

Kolerika imam tudi jaz in vedno me je strah njegovih izbruhov. Najprej tuli na vsakega izmed nas, pa na mačka in psa, na nas vse skupaj in na celi svet, potem pa še sam zase malo tiše, preklinja, brunda, dokler popolnoma ne utihne tudi za kakšen dan ali dva. Kadar se razburim jaz, mislim da nisem kolerik, ponori on dvakrat bolj da preglasi mene, tako da sploh nimam možnosti stresti iz sebe vso napetost.
Za tiste ki ne veste ali ste pozabili naj napišem zgodbico:

V nek azijski hrib so odšli kolerik, flegmatik, sangvinik in melanholik.Prehodili so dobršen del poti, ko se naenkrat prednje zakotali kup kamenja in skal, tako da poti niso mogli nadaljevati. Kolerik je ves razburjen začel rohneti, poprijel za delo, pričel odstranjevati kamenje. Flegmatik ni rekel ničesar, vso zadevo je mirno opazoval, sedel na enega od kamnov ter pričel razmišljati kaj naj naredijo. Sangvinik je tudi ostal miren, se povzpel na najvišjo skalo in opazoval zelo lep razgled v dolino. Vsa zadeva ga je zabavala.Melanholiku je pričelo iti na jok, obžaloval je da se je sploh odpravil na to pot in rekel da je vedel da se mu bo zgodilo kaj slabega .

Se najdete v tej zgodbi?
lp