Ta tema je bila že načeta, toda z drugega zornega kota. Ko prebiram vašo pošto na forumu, opažam, da vas je veliko ločenih in sama sem med njimi. Pred parimi leti sem se ločila od moža, ki mi je bil sicer zvest, dober, toda naša pota so bila različna in sva se sporazumno ločila brez grdih besed. Premoženje , ki ga ni bilo veliko sva si razdelila, mačko sem vzela s seboj in odšla. Bolelo me je nekaj mesecev , a sem ga prebolela z trdo voljo in hrepenenjem po novem življenju. Srečala sem moškega svojih sanj in zaživela na novo. Tudi on je bil poročen in se je razvezal le nekaj mesecev preden je spoznal mene. Hotela sva takoj zaživeti skupaj pod isto streho, saj sva le tako hotela ugotoviti, če zares sodiva skupaj. Tisto ko greš na pijačko ven v nek lokal in ko se vidite le enkrat ali dvakrat na dan za pol urce ti ne pokaže realne slike. No tako sva si najela garsonjero. Čez par let se nama je rodil otrok, on ima še enega otroka od prej, vse štima, toda včasih me je strah, da bi vse lepo kar naenkrat spuhtelo.
Zakaj vam to pišem, ne vem niti sama, veliko jih je našlo primerno dušo po razvezi, veliko jih je spet kiksnilo.
Sprašujem se , ali je bilo res potrebno, da sem morala požreti toliko očitkov, ker sem se ločila. Lahko bi vztrajala v zakonu, toda zakaj. Morala sem obrniti nov list in se ne ozirati nazaj. To je moje življenje, zanj sem sama odgovorna. Sedaj sem našla svoj mir. In življenje teče naprej.
Kako je z vami, ste po razvezi našli srečo ali pa ne. Lahko se mi oglasite tudi tisti , ki se niste ločili in ki ste zadeli v prvo. Koliko je takšnih ?

L.

kaj pa takšni , k nismo zadeli v prvo, pa še kar vztrajamo?

kaj bi dala da bi imela tak pogum kot ti in že enkrat oditi! straaaaaan!!!

S.

Jaz tudi

5 let sem rabila za to odločitev i ni mi žal, da sem ga zapustila (žal mi je edino da ga nisem že zdavnaj prej). Če ne gre, ne gre in nihče te nima pravice obsojati, vsak pač živi svoje življenje in prav gotovo se vsak trudi po svojih močeh, da bi ga preživel najboljše. Včasih pa je za to potrebno storiti tudi kaj takega kar drugim ni po volji.
Torej dragi Nika in Sandra S., povejta mi zakaj vztrajata v tej zvezi in česa se bojita.

Zakaj?

Pojma nimam več….nekaj časa sem mislila, da zaradi otroka, sedaj mi tudi to ni več dovolj močen razlog….., ne vem…, manjka odločilni korak….tisto…sedaj je pa dost….in pa strah…strah pred novim…boljšim življenjem, strah pred…., ne vem…ne vem ne vem….samo to vem, da tako kot je , ne bom več dolgo zdržala!

Očitno se vidi, da sem popolnoma zmešana v tej situaciji, kajne?

S.

Jaz sem se zavzel, in bil pogumen. Sedaj mi ni žal.

2 misli iz knjige ki je name naredila vtis:

Dve poti sta se cepili v gozdu in jaz-
Jaz sem izbral manj uhojeno gaz
In v tem je bila vsa razlika.
Izbira je vaša. Ni treba, da veste kam ste namenjeni-
Glavno je da ste na poti.

Sami sodite o svojem vedenju in naučite se zanesti nase, ko se odločate o sedanjih trenutkih. Nehajte listati po večnih pravilih in tradiciji, da bi v njih našli odgovor. Zapojte lastno pesem sreče tako, kot sami hočete, ne glede na to, kako naj bi zvenela.

Meni nikoli ni bilo žal da sem se ločila – 9 let nazaj, saj sem le tako lahko spoznala partnerja , ki mi je pokazal kaj to sreča sploh je in omogočil gledati na življenje bolj optimistično, veselo, neobremenjeno in svobodno. Tudi če partnerja ne bi srečala bi bila srečnejša kot v zakonu brez ljubezeni in svobode, saj sem šele po ločitvi začela sploh ŽIVETI /prej sem se le razdajala za druge/- kriva sem pa sama, zato sem ponosna da sem se odločila za novo, pravo pot.

Pa so bili otroci tudi v igri?

DRaga Sandra!
Preziveti so tisi casi..samo zaradi otrok,potrudiva se saj bo slo.
Veikokrat otroci bolj trpijo..kot bi sicer.Prav je da vedo,da je ljubezen do njih ostala enaka z obeh strani..
Je tezko zakorakati prve korake..ampak se obrestuje verjemi..ceprav ne govorim iz lastnih iskusenj..sem pa v to prepricana.Pozdrav!

Tudi. A ni šlo drugače. Pa se je vse uredilo.

Vedno se nekaj splača. Vsak preobrat, vsak zasuk te lahko pelje navzgor. Res pa je da danes najlažje pobegnemo od problema. Jah, ločiš se pa je. Poiščeš novega partnerja in si na konju. Vendar pa zadaj tiči še cel kup faktorjev.

Po brodolomu, dobro pogledaš naslednjo ladjo na katero boš stopil. Starejši si. Zrelejši. Izkušenejši.

V vztrajanju v vezi, pa na zaradi otrok, zaradi sebe in partnerja pa ima tudi zelo veliko težo in to obliko danes le še poredkoma srečam, ko par v težavah drži skupaj kot zidani most.

Obe poti sta v redu. Sama pa se moraš odločiti na katero boš stopila. Itak si ti že stopila.

Ne razumem pa kdaj si požirala očitke, ali ob ločitvi ali v novonastali zvezi?!?

Zakaj imate slabo vest.
@ivljenje gre naprej, ne nazaj.
Ko se ne oziramo ve~, lahko polno za`ivimo v tistem, kakor smo si postlali.
Ni~ nam ne pomaga razmi{ljati o tem, kaj bi bilo ~e in kaj bo ~e?
V tistem, kar je je potrebno videti lepoto `ivljenja.
Zzrite se vase in raz~istite nemir v sebi.
Re{itev ni v drugih, le v vas.