sošolec ima raka
Spoštovani.
Hčerkin (16 let) sošolec ima kostnega raka. Hčerka je zelo prizadeta, prav tako jaz, njena mama. Pred leti je zaradi levkemije umrla draga sošolka in prijateljica. Težko prebolevamo smrt tako drage deklice in prijateljice.
Otroci se poznajo skoraj 16 let, takorekoč od jasli naprej.
Kaj naj svetujem hčerki. Kdaj naj obiščejo sošolca, ki je v bolnišnici. Želijo priti na obisk skoraj vsi, ves razred. Kaj svetujete?
Draga mavrica!
Žal ni enotnega recepta, kako preboleti bolečino zaradi izgube prijatelja ali bolezni. Če bi ga poznali, bi veliko ljudi rešili trpljenja, saj se vsi v svojem življenju soočamo s tem. S hčerko se čimveč pogovarjajta o njenih občutkih in dajte ji vedeti, da jo razumete.
Svetujem, da sošolca v bolnišnici obišče manjša skupinica prijateljev in še ta se naj čimbolj razporedi po urah. Obiščejo naj ga tisti, s katerimi je že prej tesneje prijateljeval. Ostali naj mu napišejo kratka osebna pisemca oz. nekaj stavkov z željami po ozdravitvi. Če bi ga na vsak način želeli vsi obiskati, bi se za to moral izdelati urnik in bi se sošolci razporedili po dnevih. Morda bi bil sošolec res vesel množičnega obiska, toda lahko, da je utrujen od zdravljenja, množica pa bi zmotila tudi druge bolnike.
Zelo je pomembno, da se s sošolcem ohranjajo daljši stiki (da se ga po enkratnem obisku v bolnišnici ne pozabi). Sošolci naj organizirajo skrb za zapiske, da se bo lahko učil tudi doma. Če ima sošolec računalnik doma, so dobra rešitev tudi pisma po elektronski pošti, saj jih lahko bere, kadar želi. Najti pa je treba ustrezno ravnovesje med množičnimi obiski na eni strani, kjer se ne ustvari prava intimnost in zaupanje ter osamljenostjo na drugi. Zato velja prisluhniti bolnikovim željam. Če je obiskov vesel in jih želi, bodite seveda čimveč v stiku. Če jih odklanja, se velja nekoliko umakniti in je bolje, da sošolci izražajo podporo s pismi, obiskujejo pa ga le najbližji prijatelji.
Lepo vas pozdravljam,
Irena
Naj še jaz opišem naš primer. Naš sošolec je v 4. letniku srednje šole zbolel za levkemijo. V bolnico je odšel mislim, da okoli novega leta. Skoraj vsak dan smo ga obiskovali v bolnici, določili smo skupine po 3 ali 4 osebe in šli na obisk, takrat smo mu prinesli tisto hrano, ki jo je lahko jedel (ker je imel neko dieto), nosili smo mu fotokopije zvezkov (fotokopije smo mi plačevali), tako da je v bolnici uspešno naredil maturo, tudi profesorji so ga včasih obiskali (predvsem razredničarka)… Na maturantski ples se je prišel pokazat, kako je pa sedaj z njim pa na žalost ne vem. Slišala pa sem, da mu gre kar dobro.
Spoštovani Mavrica,
Enako, mogoče isto zgodbo tudi mi doživljamo.
Tudi moja 16-letna hči ima bivšega sošolca z enako boleznijo.
Tudi mi smo preživljali žalostno izgubo prijateljice in sošolke.
Ste tudi vi iz Obale? Nekako čutim, da govorim o istem primeru. Hvala Ireni in Jani za nasvete, saj tudi mene moja hči prosi za nasvet, kako pristopiti k sošolcu s tako boleznijo. Tudi nam ste zelo pomagali, saj ji res nismo znali prav svetovati.
Pozdravljeni!
V bistvu je za mano p0dobna izkušnja! Sicer je tega že 16 let, toda še danes smo vsi tukaj! In na obletnicah se z nasmeškon na ustih spominjamo tistih zgodb!
Življenje smo (osnovnošolci v 5 in nato ponovno v 7 razredu!) zorganizirali tako, da smo skrbeli za njegove zapiske, dogovorili pa smo se tudi za razpored obiskov! Nekateri, ki smo mu bili bliže, smo bili na vrsti večkart, drugi bolj poredko! Vprašali smo ga, kdaj želi da pridemo in dogovorjeni smo bili, da nas pokliče in pridemo, če bo še posebno hudo!
Predlagam vam, da se vaši hči in njeni prijatelji dogovorijo glede obiskov in ga pogosto obiskujejo. Prav tako mu naj so na voljo za pogovore, ko bo to sam hotel. In če jih bo zavrnil in jih ne bo hotel videti, ne smejo biti uzaljeni! Iz lastnih izkušnej (sošolec pred leti, kolegica pred leti in mama lani) vem, da so nihanja razpoloženja pri teh ljudeh zelo velika! Pogosto potrebujejo nekoga, da jih “zbrca v ta zadnjo” in “vrne med žive”. Naj se pogovarjajo z nim tudi o bolezni, ker ta ne sme biti nek tujek, pač pa del njihovega življenja!
Predvsem pa naj vaša hči in njeni sošolci svojega bolnega prijatelja ne pomilujejo!!! Ne ga ovijat v vato in mu zatiskat oči pred zunanjim svetom! Čimprej bodo vsi sprejeli dejstvo, da je bolan in živeli s to bolezijo, ki bo del njih, tem laže bo! Naj živijo čimbolj aktivno! Dejstvo, da je fant bolan, še ne pomeni, da ga je treba zapreti v bolnišnico in čakati, če bo umrl ali preživel! Potrebuje nove izzive, ki mu bodo dali energijo za preživetje, potrebuje aktivnost in zabavo!
Upajmo, da bodo imeli na voljo za zabavo še dolga leta, lahko pa tudi, da je njihovo zadnje! Zato naj vsak dan naredijo lep!
Vso srečo! N.