Na eni strani ponudba na teh področjih prevečkrat pušča vtis, da gre za trend, ki si ga lahko navešamo kot modni dodatek, po drugi strani nam mnoga znanstvena dognanja sporočajo, koliko blagodejnih učinkov prinaša v naša življenja. A kaj, ko se med različnimi meditativnimi praksami na trgu posamezniki težko znajdejo ter izberejo »pravo« zase.
V zvezi z meditacijo nosimo mnogo vprašljivih prepričanj in predsodkov, zato v tokratnem prispevku razlagam bistvo teh novodobnih praks kar tam, kjer se v resnici začno. V naših mislih.
Poglejmo nekaj glavnih miselnih napak, ki jih na to temo gojimo in utrjujemo.
Dejstvo je, da imamo vsi v glavah predalčke, kjer imamo shranjene predstave in prepričanja o vsem, kar smo do tega trenutka o nečem določenem spoznali ali izkusili. In splošna predstava ob besedi meditacija je običajno asociacija na osebo, ki sedi na tleh s spodvitimi nogami, v udobnih oblačilih, roke počivajo na kolenih, prsti so sklenjeni v krog, vzravnane drže, miže, sproščenega obraza, blaženega počutja, vitke postave itd. In prav ta predstava povzroča splošno zmedo in škodo.
1. Vsi mislimo, da vemo, kaj je meditacija ali: »To ni zame.«
Za začetek nujno poglejmo definicijo, ki pravi, da je »meditacija vsakršna dejavnost, pri kateri posameznik načrtno spreminja stanje zavesti z namenom, da bi dosegel kakšen specifično zastavljen cilj ali da bi se preprosto umiril«. Pri tem poudarja, da izraz »meditacija« zajema širok in izjemno raznolik spekter vadb in praks – podobno kot izraz »šport«.
Definicija nas opomni na najpomembnejše. Da se naša idealizirana predstava o meditaciji ne ujema s prakso. Mnogo ljudi na primer niti ne more tako sedeti, kot si predstavljamo, da bi morali. Spet drugi menijo, da bodo z meditacijo delali čudeže in postali »razsvetljeni«.
Zakoreninjena miselna predstava o meditaciji nam nehote ustvari predsodek, da ni dosegljiva vsem, da je nekateri že zgolj s fizičnega vidika niso sposobni izvesti. Resnica pa je, da znamo »meditirati« prav vsi, če le vemo, kaj vse nam je na voljo. Če vemo, kaj vse »meditacija« je in kaj želimo z njeno pomočjo doseči. Bolj bi nam tudi koristilo, če bi jo poimenovali »odklop«, »ritual« ali »trenutek ničesar«.
2. Vsi mislimo, da ena ura, vsak dan, blazina, glasba, vodenje … Ali: »Tega jaz ne (z)morem.«
Pozabite na nešteto reklam, posameznikov in skupin, ki vas vabijo v najrazličnejše programe. Pozabite na vitke in gibke posameznike, ki krasijo lepe slike. Zapomnite si, da je meditacija orodje, ki nam pomaga, da se umirimo. To pa je nekaj, kar potrebujemo in zmoremo vsi.
Odklop (kot oblika meditacije) je že to, da se za trenutek umirimo, ne zaznavamo aktivno svojih misli in se osredotočimo na malenkost v svoji bližini. Namenjen je samo nam in tišini (brez govorjenja). Pomembno je le, da nam je prijetno. Zato prebrskajmo med stvarmi, ki jih že radi počnemo.
Za nekoga je ta trenutek prijetnosti le skodelica dišeče kave, ob kateri posedi sam s seboj. Morda tek in poslušanje dihanja in bitja srca. Za nekoga je to čiščenje avtomobila, delo na vrtu, zalivanje sobnih rastlin ali božanje hišnega ljubljenčka. Lahko hodimo in za hip postanemo, sedimo ali ležimo. Se v nekaj »zagledamo«. Na sprehodu morda v listje, ki se premika. Na sončni žarek, ki zanimivo svetli ali senči nekaj v naši bližini. Ali se osredotočimo in si ogledujemo kakšno počasno žuželko. Morda promet. Če gledamo prah, kako poplesuje, ko ga vidimo v zraku. Roj mušic nad vodo. Ročna dela, risanje, pospravljanje … To so trenutki, ko si spočijemo glavo in prevetrimo misli. Mnogo ljudi, na primer, prav takšen trenutek doživi v avtu, ko stojijo pri rdečem semaforju.
Lahko bi naštevala v neskončnost. Vidite, vse to je dosegljivo vsem in je zastonj. Ni ga junaka, ki ne bi bil dovzeten za vsaj eno od neštetih možnosti, ki bi mu prinesla vsaj minuto »pomiritve«. Še več, te mini pobege vsak dan uporabljamo vsi in prav slednje nam pomaga ohranjati vsaj približno zdravo pamet. Kadar popolnoma pozabimo na te »prijetno preživete trenutke v svoji družbi«, pa sčasoma resno lezemo v psihofizično preobremenjenost in posledično razna obolenja.
3. Vsi razmišljamo, kaj bomo imeli od tega in koliko časa bomo porabili. Ali: »Tega jaz ne potrebujem.«
Idealno je, da ko ugotovimo, kaj je naš »odklop«, da ga nadgradimo v ritual. Takrat ga zavestno in preračunljivo začnemo uporabljati. To pomeni, da tega ne počnemo več naključno in občasno, temveč redno, na podlagi odločitve. To je pomembno zato, ker človek vse, kar je prijetnega, odlaša in prelaga na jutri, ki pa nikoli ne pride. Ljudje radi dobimo »slabo vest«, če uživamo in ne damo prednosti tistemu, kar se »mora«. Na koncu pa ima lahko to visoko ceno.
Ta ritual si predstavljajte kot ventil. Ventil, ki počasi in previdno odpira naše »pipe«, da se lahko sprostimo, pomirimo in znebimo vsakodnevnih bremen, ki se nam sicer nabirajo. Slednje preprečuje, da nekega dne ne »popokamo po šivih«.
Zato ne dovolimo niti, da bi bilo pomanjkanje časa naš izgovor. Ne potrebujemo ure in pol. Niti ene ure. Morda si za začetek lahko omogočimo samo minuto nečesa prijetnega. Morda le 5 minut. Ampak tudi to je začetek. Začetek zavestnega urnika. Naložba.
To ni zapravljanje časa po nepotrebnem. To tudi ni luksuz. Je nekaj, kar je nujno potrebno za našo blaginjo in posledično za blaginjo vsega in vseh, kar nas obdaja. In to moramo vzeti enako resno kot obisk zdravnika, ko nas nekaj močno in vztrajno boli.
Zato ni toliko pomembno, koliko časa si lahko vzamemo, kot to, da si ga sploh vzamemo in pri tem početju vztrajamo. Vedno se lahko potolažimo, da je bolje vsaj nekaj kot nič. Potolažim pa vas lahko tudi z dejstvom, da bolj, ko se bomo držali novega rituala »odklopa«, bolj bodo to naši možgani usvojili, iskali in izvajali kar sami. Tisto, kar traja, kar je dosledno in ponavljajoče se, povzroči spremembe v naših možganih.
V svetu nevroznanosti temu rečemo plastičnost možganov. To je vseživljenjska zmožnost možganov, da se spreminjajo, prilagajajo in obnavljajo. Te fascinantne spremembe sproži že zgolj opazovanje nam ljubih rastlin, spremljanje lastnega dihanja ali srebanje najljubšega čaja. Skrivnost je, da vse, prav vse, kar počnemo, vpliva na povezave v naših možganih. Prijetnosti naši možgani torej pripravljajo za prijetnosti in neprijetnosti ravno obratno. Prav tako pa boste na dolgi rok lahko začeli z »igračkanjem« in vaš ritual začeli izkoriščat za usmerjeno doseganje ciljev.
Vsi razmišljamo, naj bom sam/a ali v skupini. V kateri že? Ali: »Sem poskusil/a, ni mi bilo všeč.«
Mnogim meditacija v skupinah ni prijetna, pa se vseeno silijo z obiski tečajev, ker menijo, da je tako prav in bolje zanje ter da drugače ne bodo ničesar dosegli ali znali. Ali pa obiščejo skupinsko meditacijo, in ker jim ni prijetno, zaključijo, da jim to ni všeč in potegnejo križ čez to kategorijo. Pomembno je, da se zavedamo, da smo sami dovolj ter da so skupinske meditacije predvsem ključne pri usmerjenem generiranju energije v želeni učinek ali z usmerjanjem splošnih vizualizacij. Zgoraj predstavljen vidik je predvsem praktičen.
Je zastonj, vedno »pri roki« in narejen »po meri«. Omogoča nam, da spoznamo sebe ter vse tisto, kar nam prinaša (po)mir(itev). Zato ne smemo obupati ali odnehati na podlagi »slabe« izkušnje. Za tem, ko uspešno usvojimo samosvoj ritual in če ugotovimo, da nas to veseli, raziskujmo svet različnih, ožje usmerjenih metod in tehnik meditacije.
Če na hitro povzamem: poslušajte sebe in ne sledite trendom ali prijateljicam za vsako ceno. Če vam kakšna izbrana metoda ali skupina ne prija, nič hudega. Prijetni rituali so nadvse pomembna različica meditacije in primerni za vse. Nikakor ne potrebujemo popolne tišine okoli sebe ali točno določenega položaja. Niti dišečih palčk ali manter. Še posebej, če se v tem ne najdemo in nam to ni blizu. Potrebujemo le sami sebe in trenutek »ničesar«. Dovolimo si poiskati način. In to je dovolj. Le to je namreč zagotovilo, da ga bomo uporabljali redno in tako dosegli »ponastavitev« svojega dobrega počutja in fizično spremenili svoje možgane.
