Pozdravljeni !

Stara sem 49 let in poročena 28 let. Za menoj je težavna mladost , ki je verjetno vplivala na moj osebni značaj. Namreč , da bi končno živela v miru , ustvarila ljubeče družinsko okolje , sem bila vdana , ponižna žena , krasna mama svojima sinovoma ( kar sem še danes ) z napako popustljivosti , kar pa ne vpliva na vzgojo, saj sta sinova urejena in mirna fanta. In kje je problem ?

Moj mož je izredno nagle jeze . Razjezi ga že mala stvar , morda malenkost naredim , rečem narobe , narobe držim izvijač ko mu statiram , je vzkipljiv , koleričen ( moja diagnoza ).
Delno pripisujem krivdo sebi , ker sem vsa dolga leta dovolila tako vedenja , a sem bila mnenja , da ga je bolje poslušati in s tem kupiti mir, pa se to ni zgodilo kvečjemu je nastajala še večja eskalacija njegovih izbruhov.

Enako se je vedel do sinov , ki pa sta se sedaj ko sta odrasla , uprla takšnemu načinu komunikacije . Sicer pozno a upam ne prepozno , jima sledim končno !

Vse kar se doma naredi , se naredi po navodilu . Kajti edino pravilno naj bi bilo tako, kot določi oče – mož. O kakšem obisku pri ustreznem strokovnjaku noče niti slišati , saj je on in edino on , najbolj pameten in strokoven.

Živeti s človekom , ki je redno slabe volje in prepirljiv , mi je postala muka.
Pogovor, besede ne zaležejo, nasprotno , prineso še večji vihar.
Kaj mi je storiti , kako ravnati. Ni mi več do poslušanja zmerljivk in na nek način teroriziranja prav vseh nas treh.

Pozdravljeni,

osebno sem prepričana, da pogovor pomaga. Razumela sem, da pogovor z možem ni mogoč, da poslabšuje stanje. Sami pa bi radi nekaj spremenili. Poiščite si strokovnjaka, ki vam bo pomagal. Včasih v pogovoru dobimo uvid v situacijo in odnose tudi iz drugačnih zornih kotov. Skozi proces pa pridemo tudi do potencialnih rešitev.

lp

Spokam,pa grem!Pa da vidiš,na koga se bo potem znašal!

Dobra si,ti čestitam,da si vse to toliko let prenašala in tolerirala.

Več je vreden tvoj mir,pa zdravje in to ti je že sreča.

Ne hujskam te k ločitvi,nekako si pa predstavljam,kako živeti,da vedno in povsod ugajaš na vseh frontah svojemu možu.Tvoje pravo-lastno življenje pa gre mimo,kot,da bi gledala reko,ki teče mimo tebe v daljne kraje.
V bistvu ti,nisi več TI,ampak ON (ker si popolni “proizvod”svojega okupatorskega in jezljivega moža).
Jeza zastruplja kri in posledično se rodijo bolezni (največkrat rak).Zastruplja pa tudi tvoje življenje,ker si ti vir njegove energije,ki si jo okorišča.Si njegov napajalnik in dokler,mu boš to še dovoljevala,boš ti vedno šibkejša,on pa poln energije.Saj veš,koliko energije rabiš,da sprostiš toliko jeze in besa in to vsak dan in ob vsaki priložnosti.Le,da imaš srečo,da sta fanta drugačna in nista več pod njegovim vplivom.
Reši še sebe!

Lep pozdrav!

Kiara, hvala ti , zelo dobro napisano !! sem se zamislila.

Tudi sama živim s podobno naravnanim soprogom. Prepričana sem, da gre za mlajšo dušo, ki napaja njegovo telo. Duša še ni vajena ustroja človeškega delovanja, težje se prilagaja na življenje in ji je na nek način težje bivati. Stvari dobiva od drugih, ne pridobiva. Širi pa nek poseben žar. Zadaj je tudi ljubezen, obojestranska in okoliščine, ki mu pomagajo kot otroku. . Kljub vsemu se mi ves čas oglaša logika in stalno godrnjam. Tudi sama si želim ljubeče družinsko vzdušje, sodelovanje s soprogom in skupno skrb za družino in bivališče. Večkrat mi zavre, saj se mi zdi, da sem za vse na svetu sama. Vendar sem ob misli, da bi zaživela sama nesrečna. Življenje, vsaj moje, ni iz nanizanke. Borim se in rinem kot vem in znam. Razumevanja, hvaležnosti pa od takega človeka ni pričakovati. Vendar to pričakovati je tudi ena floskula. Saj sama pri sebi lahko vem, koliko sem naredila in kakšna sem. Zakaj bi potrebovala nekakšno priznanje? Bedarija. Ker je tako večinoma neuporaben in trmast, sem sama razvila sposobnosti, za katere sicer še vedela nebi. Na to sem kar ponosna. Traja pa dolgo, da vse to predelaš in še te zvija, kar naprej…