Pozdravljeni!
Prijatelj se je že pred dvema letoma ambulantno zdravil z antidepresivi. Jeseni se je depresija ponovila, zaradi hudih težav in misli na samomor se je oglasil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je bil tri mesece na zdravljenju. S pomočjo tablet se mu je stanje izboljšalo. Po pripovedovanju je zadnje čase jemal samo eno vrsto tablet, ki naj bi jih prenehal jemati čez kakšen mesec, dva. Pred 14-imi dnevi je samoiniciativno prenehal jemati zdravila in zopet je postal brezvoljen, razdražljiv, nespečen, pomišlja na samomor. Z zdravili je nehal, ker je mislil, da je že sposoben normalnega življenja brez njih. Sedaj, ko vidi da to ni res, ga je še bolj potrlo. Odločil se je, da bo nadaljeval z njimi. Boji se, da bo kar celo življenje moral jemati zdravila. Rad bi tudi dopolnil zdravljenje z obiski pri psihiatru. Meni, da mu v bolnici le zdravijo posledice, ne pa tudi vzrokov. Star je 24 let. Jaz ga poskušam predvsem prepričati, da nadaljuje z zdravili do konca terapije oz. po zdravnikovih navodilih. Predvsem pa me zanima, na kakšen način naj mu nudim podporo, saj v krogu svojcev nima razumevanja za svojo bolezen. Mi lahko priporočite, na kakšen način “se pride” do psihiatra, lahko tudi samoplačniško. Ali naj v tem primeru, ko je prenehal z zdravili, le nadaljuje terapijo ali naj o tem tudi obvesti zdravnika v bolnici? Lepa hvala za odgovor in lep pozdav.

Spoštovana Alanis,
vzrok za večino epresij (ne tiste reaktivne)je organski in osnovnega vzroka še ne vemo, dognano je le, da gre za neusklajeno delovanje medceličnih povezav, kar je mogoče premostiti z zdravili.Nekateri morajo za dobro počutje trajno jemati zdravila kot na primr ljudje z zvišani krvnim tlakom ali sladkorni bolniki, to je treba pač sprejeti.Številne oblike depresij, ki so se prvič pojavile v mladosti s starostjo popustijo v intenzivnosti, po drugi strani pa se nekatere pojavljajo zgolj v starosti in so lahko sestavni del demence.Vašemu prijatelju svetujem, da pri zdravilih ne ravna samovoljno, ampak naj spremmbo terapije ali ukinitev prediskutira s svojim psihiatrom, ta mu bo tudi vedel našteti vse možne posledice.S svoje strani mu lahko pomagate predvsem tako, da ne zmanjšujete njegovega šloveškega dotojanstva, da ga pohvalite ob uspehih in ne grajate ob spodrsljajih ( graja namreč pobere vso motivacijo).Spodbujajte ga k športu- nedavne razskave so namreč dokazale, da šport množi število kvalitetnih povezav med možganskimi celicami na področjih , odgovornih za počutje.