Moja porodna zgodba se je začela že precej pred samim porodom. Kljub neizmernemu veselju ob pozitivnem rezultatu testa nosečnosti, me je zmrazilo ob misli, da bom čez nekaj manj kot devet mesecev morala preživeti neznosno trpljenje, ki se imenuje porod. Tak strah me je spremljal vse dokler nisem prebrala knjige Modrost rojevanja, ki je v celoti spremenila moje predstave o porodu, navdušila me je za naraven porod ter v meni vzbudila veselo pričakovanje poroda. Ko sem ugotovila, da je v Sloveniji zelo težko imeti porodno izkušnjo, kakršne so opisane v knjigi, sem bila sprva sicer razočarana, vendar pa sem kmalu našla rešitev v obliki poroda v babiški hiši v Postojni. Knjigo je prebral tudi Primož (moj partner) in se kmalu tudi sam navdušil za naraven porod. Kljub precejšnjemu denarnemu strošku me je podprl v odločitvi za babiško hišo. Skupaj sva si ogledala film Orgasmic Birth, ki prikazuje rojstva brez bolečin, kar naju je še dodatno navdušilo. Dogovorila sva se za srečanje z izbrano babico. Odločila sva se za Tejo Zakšek, ki je že vodila nekaj lepih porodov v babiški hiši. Takoj smo se ujeli in oba sva upala, da bo res lahko najina babica pri porodu. Problem je bil namreč v tem, da je vedela, da bo nekaj dni okoli mojega PDP odsotna. Svetovala je pitje malinovega čaja, ker pomaga pri krajšanju druge porodne dobe. Sama sva se še odločila za masažo presredka, ne toliko zaradi izboljšanja elastičnosti tkiva, pač pa kot trening sproščenosti mišic in tkiva okoli presredka, kadar na tistem mestu pride do neprijetnega pritiska. Proti koncu nosečnosti sem se lotila branja knjige Hypnobirthing, ki govori o avtohipnozi med porodom, vendar je za to potrebno ogromno vaje in treninga in je bila zame bolj kot učbenik za tehnike dihanja med popadki in tehnike sproščanja.

No, »akcija« se je po mojem mnenju začela v petek, 7. 9. popoldan. Do večera sem imela konstantne krče v maternici, enake kot ob začetku menstruacije. Le ti niso prihajali v valovih in zvečer pa so se nehali, zato sem sklepala, da se telo počasi pripravlja na porod. Naslednje jutro sem se zbudila z enakimi krči, ampak jih nisem jemala resno. Spet sem mislila da so to samo počasne priprave na dan D. Po zajtrku sem se lotila dela za službo, ker sem obupno želela dokončati nekaj zadev pred porodom. Ko krči kar niso izginili, mi je postalo sumljivo, zato sem šla pod topel tuš. Tudi po tem so krči še vedno vztrajali. Skupaj s Primožem sva šla na dolg sprehod, ker je bil lep dan in ker sem bila prepričana, da bo to ustavilo lažni alarm. Na sprehodu pa me je začelo na vsakih nekaj minut močneje ščipati, vendar so bili občutki tako rahli, da nisem vedela ali se mi samo zdi, ali je bil to res popadek. Na koncu sprehoda je bilo ščipanje na približno 15 minut in dojela sva, da končno na svet prihaja najin Oliver. Doma sva pojedla kosilo, štopala popadke, ki so se zgostili na 5 – 7 minut in klicala v porodnišnico. Babiška hiša je bila na žalost zasedena, vseeno pa sva poklicala Tejo, ki je rekla da je kljub vsemu lahko z nama pri porodu in da naj še ostaneva doma. Svetovala je, naj bom čim več na vseh štirih, kar mi je že prej ugajalo, ter naj si privoščim toplo kopel. Pridno sva jo ubogala, v kopalnici prižgala svečke, pripravila banjo in poskrbela za pomirjujočo glasbo, Jaz sem sedela v banji, med popadkom šla na vse štiri, Primož pa mi je masiral križ, kar je neverjetno pomagalo, saj je ves občutek bolečine v križu med popadkom ob masaži popolnoma izginil. Po kakšni uri sem šla ven iz banje, v dnevno sobo, kjer sva nadaljevala s predihavanjem popadkov in masažo križa. Spet sva govorili s Tejo, ki je rekla naj prideva v porodnišnico ob 21h zvečer. Popadki so med tem postali precej močnejši, da sem jih sproščeno predihala sem se morala precej skoncentrirati. Končno je prišel čas da odideva. Naredila sva še zadnjo fotografijo Oliverja v trebuhu, potem pa sva šla na pot. Popadki v avtu so bili zelo neprijetni, na srečo pa se je razmik med njimi med vožnjo povečal. Takoj, ko sem stopila iz avta, so postali zelo pogosti. V porodnišnici naju je že čakala Teja, naredila je CTG, ki ni pokazal skoraj nič, kljub zelo močnim popadkom. Pregledal me je zdravnik, ki je ugotovil da imam maternični vrat že čisto stanjšan, odprta pa sem šele 2 do 3 cm. Po celem popoldnevu popadkov me je ta številka malo razočarala, Teja pa me je potolažila, da je bolj pomembno to, da je maternični vrat stanjšan. Že pred odhodom od doma mi je bilo slabo, v porodnišnici se je to še stopnjevalo, tako da sem ob CTGju bruhala, kar je tudi precej naraven način čiščenja prebavil. Po opravljenem klistirju (na mojo željo) in tušu, sem šla v porodno sobo. Ura je bila okrog 22h. Teja je potrebno birokracijo prestavila na čas po porodu, za kar sem ji zelo hvaležna, saj bi mi bilo ukvarjanje s podatki in izpolnjevanje vprašalnikov takrat popolnoma odveč. Kljub gneči v porodnišnici, sem bila v enoposteljni sobi, kar je bilo super, saj sem si želela poslušati izbrano glasbo, ki sem jo doma naložila na predvajalnik. Teja je na mojo željo poskrbela, da so bile luči zatemnjene. Tako sem ob spremljavi Enye in ob svetlobi ene male lučke na tleh na vseh štirih predihavala zdaj že zelo intenzivne popadke. Ko sem se utrudila, sem se ulegla na bok, Primož mi je po Tejinih navodilih ob vsakem popadku pritisnil na medenico, kar pospešuje širjenje porodne poti. Kljub temu, da se mi je zdelo, da popadki prihajajo eden takoj za drugim, sem imela vmes čas in sem, po Primoževih besedah, nekajkrat tudi malo zadremala. Ure nisem spremljala, bila sem popolnoma v svojem svetu. Naenkrat sem začutila »pok« in potok tople tekočine, ki se izliva iz mene. Ker mi je odtekla plodovnica, me je Teja pregledala, da bi videla koliko sem odprta. Številke nisem hotela izvedeti, da me ne bi preveč potrla, če bi napredovala počasi. Teja mi je rekla, da mi gre zelo dobro in da vse poteka trikrat hitreje kot je pa sama pričakovala da bo. Kasneje sem izvedela, da sem bila takrat odprta 8 cm. Popadki so postali še intenzivnejši in prvič me je zaskrbelo, da ne bom zdržala brez protibolečinskih sredstev. Med vsakim popadkom sem razmišljala s čim bi si lahko olajšala bolečino, ko pa je popadek minil, sem se odločila, da bom zdržala brez analgetikov. Med enim od naslednjih popadkov se mi je telo samo od sebe skrčilo in začelo pritiskati – brez truda, napenjanja in ukazov babice, čisto avtomatsko. Ta občutek je bil zelo prijeten, praktično neboleč v primerjavi s popadkom samim. Po nekaj popadkih mi je Teja rekla, da se bom morala počasi s tal prestaviti porodno posteljo, kar me je zelo presenetilo. Ura je bila verjetno okrog polnoči. Po še nekaj popadkih s pritiskanjem, sem z roko lahko začutila glavico v porodnem kanalu. Neverjeten občutek! Kmalu za tem se je glavica rodila. Teja je rekla da bom ob naslednjem popadku morala še sama, zavestno, malo pritisniti, in tako se je ob 00:32 rodil Oliver, težek 3550 g, velik 54 cm, z obsegom glavice 35 cm. Ko ga je Teja položila name, se nisem mogla nehati čuditi in smejati. Rodila sem brez umetnih popadkov, brez protibolečinskih sredstev, brez umetno predrtega mehurja, kar pa je meni osebno skoraj najpomembnejše, nisem bila rezana, raztrgana ali šivana. Kasneje sem še izvedela da je bila glavica obrnjena tako, da je šel skozi porodni kanal njen največji možen obseg, ko pa se je rodilo še telo, je imel Oliver roko pokrčeno ob rami, tako da bi me po vseh »pravilih« moral vsaj malo raztrgati. Na koncu sem zaradi močne krvavitve dobila sredstvo za krčenje maternice in infuzijo z elektroliti. Tudi Oliver je zdrav, APGAR ocena je bila 9/10/10. Zaradi gneče na oddelku sva prvo noč preživela v porodni sobi. Kljub utrujenosti nisem spala skoraj nič, ker sem celo noč občudovala našega malega lepotca 🙂

Res je, da porod ni bil popolnoma brez bolečin, ampak meni je bila to ena najlepših izkušenj v življenju. Daleč najbolj fizično, psihično in duhovno intenzivno doživetje do zdaj. Ponosna sem nase in na Primoža, saj brez njegove pomoči ne bi zmogla. Mislim da je k moji izkušnji ogromno pripomogla tudi najina babica, Teja Zakšek, za kar sva ji in ji vedno bova neskončno hvaležna. Veselim pa se tudi že naslednjega poroda. Mislim, da velik delež porodne izkušnje pride s psihično naravnanostjo in pripravljenostjo. Sama sem naredila veliko in se mi je tudi povrnilo s prelepo izkušnjo. Še vedno pa verjamem, da je ob dobri pripravi mogoče doživeti porod brez bolečin.

Živijo!
Iskrene čestitke! 🙂 Pravzaprav si opisala tak porod kot si jaz želim, da bi ga imela.. Tudi jaz pa izhajam iz knjige Modrost rojevanja in sem zelo vesela, ko berem, da je nekomu to dejansko uspelo tudi pri nas. Upam, da bom tudi jaz tako sposobna, predvsem pa moje telo, ko bo tako daleč. Mene osebno je najbolj strah raztrganin in šivov. Si se ti kako posebej pripravljala, poleg masaže?
Lp.

Zdravo,

Oprosti z apozend odgovor – teme ne prebiram več tako redno 🙂

Seveda da boš sposobna. Če te potolaži, mislim, da imam sama precej nizek bolečisnki prag, nimam se za grozno vzdržljivo, ne bi se opisala kot super fit in v kondiciji. Tvoje telo je narejeno za to! Meni je knjiga vlila toliko poguma in zaupanja samo vase in v svoje telo, da nisem več dvomila v sposobnosti. Ok, malo me je bilo strah, mapak vseeno sem globoko v sebi vedela, da bo šlo vse vredu.
Glede raztrganja, moje mnenje je, da tukaj psiha igra veliko vlogo. Če si resnično sproščena, se bodo tudi tkiva odzivala sproščeno. Ampak s tem mislim bolj to, da si pomirjena sama s sabo o porodu in njegovem poteku. Idealno je seveda tudi, če si fizično sproščena med samim porodom in popadki, ampak meni to na koncu ni več uspevalo. Moj porod je bil hiter in zelo intenziven, in po prihodu v porodnišnico sem dobila občutek da se vse odvija prehitro in da nimam več dovolj samokontrole da bi bila res sproščena. Med močnimi popadki sem se konkretno zakrčila, enostavno mi ni uspelo drugače. Vendar pa me nikoli ni zgrabila panika, ki bi ovirala naraven potek poroda.
Druga stvar, ki po mojem mneju tudi vpliva je to, da se da času čas. Da se pusti telesu da naredi po svoje. Torej nič pospeševanja, nič skakanja po trebuhih in podobno. Telo si bo vzelo svoj čas, eno več, drugo pa manj časa.
Tretji, zelo pomebne faktor, je pa babica. Tudi ona lahko s svojim delom veliko pomaga pri čuvanju presredka. Pa tudi s tem, kakšen odnos ima do tebe čez cel porod.
Svetovala bi ti, da se porodu prepustiš. Pozabi na vse drugo, odplavaj v svoj svet, sledi telesu. Ne obremenjuj se z urami, minutami in centimetri. To je samo tvoj čas. Če si prebrala knjigo, mislim da ti zaupanja v lastno telo ne bi smelo manjkati 🙂

Želim ti najlepšo možno izkušnjo!