pomoč pri težavah s koncentracijo,pri sedemletniku
Prosim za nasvet,kako izboljšati sposobnost koncentracije pri prvošolcu.
Dosega vse standarde znanja,celo nadpovprečno,problem je le,da ga vse moti in pritegne pozornost,kašelj sošolca,hrup na hodniku,senca na steni…Kot rečeno,težav z dojemanjem snovi nima,uspešen je pri glasbi,telovadbi,skratka povsod…
Učiteljica me opozarja na zgoraj omenjene težave.Kako naj se lotimo?Res bi potrebovala en dober način za samoobvladovanje našega fanta.V vrtcu težav ni bilo,edino pri plesnih točkah,ker kot pravi mu ni bilo zanimivo.Ni moteč za razred,ne izstopa z motenjem,ali pritegovanjem pozornosti…
Razmišljam,če ne gre morda za dolgočasenje?
Hvala.
kako poznano. Ja, gre lahko tudi za dolgočasje, vendar je to le vrh ledene gore. Poišči pomoč specialnega pedagoga, če ga imajo na šoli, če ga nimajo, pa se obrni npr. na g. Radeta Radetiča, on zna zelo dobro svetovati in tudi usmeriti starše, obstaja še en center na Gotski v Lj, za kraje izven Lj ti pa ne znam pomagati. bodi vesela, da otroka spremljajo in so te opozorili, dokler so težave majhne. Jaz sem 2 leti dopovedovala, otrok je tudi ustrezno usmerjen (z odločbo) , pa se nihče ni zmenil ne za opozorila ne za odločbo. po 2 letih imamo kaos, otrok zavrača šolo, ki jo sicer podela z levo roko, učiteljica vije roke in jamra, kako ne zna in ne ve in ne zmore – iz dorbnih težav s pozornostjo je nastalo tudi motenje pouka, motenje sošolcev itd. zdaj naj pa jaz rešujemo situacijo, prej pa vsi gluhi in slepi. zato res ceni, da opažajo in sodelujejo in čimprej poišči pomoč – če ne drugega, te bodo znali usmeriti, kako pritegniti pozornost, kako jo razvijati, kako pomagati, ko stvari niso zanimive ipd.
Hvala za odgovor. Kako pa pri svojem otroku rešuješ težave s koncentracijo? Na žalost smo izven ljubljane-pomurska regija…Učiteljica je res ena ta boljših in sem ji hvaležna za vsak info,ki je v korist mojega otroka…
Hmmm,težav drugje,kot v šoli nima,doma mu ni težko npr,predelati nekaj listov dodatne učne snovi,ga zanima,le v razredu mu dela preglavice…Kot rečeno,ne vstaja,se ne oglaša,ne ropota,ne nadleguje,le misli mu odtavajo nekam drugam,pa pogled dvigne,že ob najmanjšem šumu…Vam mogoče diši po hiper aktivnosti,ali motnji pozornosti’
izkušenj nimam,zato bom hvaležna za vsak namig,podatek,ali način,kako izboljšati njegovo koncentracijo.
Razmišljam tudi v smeri povečane telesne aktivnosti,da bi pokuril vso energijo,morda bi bilo boljše?
Moja hčerka ima podobne težave, prijetna, srčna in pametna punčka je, vendar se ne zna umiriti. Stara je osem let, ta nemirnost ji največ preglavic povzroča v šoli. Na gov. urah mi razredničarka pove, da je izjmno zgovorna, kolegialna, brihtna, skartka ok, samo koncentracija je katastrofalna. Včasih sploh ne sledi pouku, naloge prebere po svoje, težko jo spravim k učenju, vse jo moti. Medtem ko računa ali bere ali je, stalno tapka z roko po mizi ali brca z nogo, zmoti jo vsak najmanši šum, takoj pozornost preusmeri.
V šoli je psihologinja podala zahtevo za začetek postopka usmerjanja otroka na Zavod RS za šolstvo. Naročila sem naju tudi v Svetovalni center na Gotski v Lj., datum imava 6.6.
Upam, da se bova potem kaj bolje znašli.
Kaj pa pomeni:postopek za usmerjanje otroka?Torej lahko prosim za pogovor pri šolskem psihologu’
Do sedaj na sistematskem pregledu pred šolo in tistem pri tretjem let,kakor tdi letošnjem v 1 razredu nihče ni dal nobenega mnenja,oz.ocene o potrebi obiska psihologa…
Z vsem,kar m lahko pomaga,bomo poisksili.
Take stvari lahko tudi izzvenijo, dosti otrok je, ki se v prvih razredih težko skoncentrirajo in jim kasneje to gre prav lahko.
Možno je tudi, da so premalo obremenjeni v šoli, vse z lahkoto naredi, je živ in jasno da mu je potem težko pri miru sedet.
Hiperaktivnost se ponavadi kaže tudi drugje, ne le to, da težko sedi pri miru.. ne sprejemajo pravil, težko sklepajo prijateljstva, se ne prilagajajo..
Se mi zdi, da danes zelo hitro označijo otroka kot hiperaktivnega in je treba bit kr previden.
LP
Pri nas imamo nekaj izkušenj s tem. Oba, sin in hči imata težave s koncentracijo. To je za otroke zelo obremenjujoče. Moja dva sem peljala na teste k psihologinji (Poliklinika v Ljubljani), kje so potrdili, da gre res za to motnjo. Poleg postopka usmerjanja, ki smo ga sprožili na Zavodu za šolstvo, smo ju peljali tudi k pedopsihiatru. Tam sta dobila tudi zdravila za boljšo koncentracijo. Včasih so dajali tablete Ritalin, zdaj pa večinoma ene nove tablete, imenovane Concerta. Pri nas zelo pomagajo.
Pa ne daj se pregovoriti tistim “ta pametnim”, ki znajo vse mogoče svetovat, v smislu, to ni nič. Tudi naš se je zmeraj dolgočasil…. Meni je učiteljica v šoli svetovala, naj vse skupaj pustim pri miru, da otroku nič ni, pa da ona ve, da so te tablete mamila. Joj, kako se je zdravnica razjezila, ko sem ji to povedala. Je rekla, da imajo že starejši ljudje, še vedno cel kup posledic, ker jim ni nihče pomagal, ko so bili sami sebi prepuščeni pri takih učnih težavah.
Težav s komunikacijo nima,prijateljstva mu grejo dobro od rok,le pri pravilih se nekoliko zatika občasno…Ima obdobja,ko nenehno preiskuša,če mislim resno,kar povem: čas je za umivat zobe,uredit in spat!Kar nekajkrat poiskusi preložiti odhod v kopalnico,ko pa vidi,da ne pomaga nobena zvijača,se lepo uredi…
Mislim,da tako preiskuša meje večina otrok,ali morda ne?
Res upam,da najdemo način,ob katerem bo imel v šoli kar najmanj težav.
Lahko vprašaš v šoli in ti bodo dali obrazec, ki se imenuje ZAHTEVA ZA POSTOPEK USMERJANJA, ali pa ga sprintaš sama, najdeš pa ga na spletni strani Zavoda za šolstvo. Potem, ko ga izpolniš, ga pošlješ na njihov naslov. Tam bo potem otrok poslan na komisijo: psiholog, specialni pedagog in pediater. Oni bodo odločili, če je potreben kašne dodatne obravnave. Pa kaj mu v šoli pripada, naprimer, dodatne individualne ure (do 5 na teden) v šoli, pa razne prilagoditve, npr. podaljšan čas pisanja preizkusov….
Odločba, če je pozitivno rešena, potem velja za tri leta. po tem času mora šola vložiti novo zahtevo… Ampak o tem kasneje. zdaj moraš narediti prvi korak. In še enkrat. Ne daj se prepričati, da nič ni, če ti sumiš, da nekaj je!
V najinem primeru, mi je šol. psihologinja rekla, da bi pač dobila kakšno učno pomoč. Iz njihovega dopisa, ki sem ga decembra prejela piše, da bodo Komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami zaprosili za strokovno mnenje. Komisija bo izdelala mnjenje na podlagi razgovora oz. na podlagi dokumentacije.
Pozabila sem še omeniti, da npr. non stop šteje, eno uro na sprehodu, šteje od 1 do 200 in nazaj, non stop, ali preskakuje črte na pločniku ali pa se z mano pogovarja, ne v celih stavkih ampak črkuje vsako besedo posebej.
Po moje ne bi bilo slabo, da se obrneš na psihologinjo in jo povprašaš za mnenje.
Lahko vprašaš v šoli in ti bodo dali obrazec, ki se imenuje ZAHTEVA ZA POSTOPEK USMERJANJA, ali pa ga sprintaš sama, najdeš pa ga na spletni strani Zavoda za šolstvo. Potem, ko ga izpolniš, ga pošlješ na njihov naslov. Tam bo potem otrok poslan na komisijo: psiholog, specialni pedagog in pediater. Oni bodo odločili, če je potreben kašne dodatne obravnave. Pa kaj mu v šoli pripada, naprimer, dodatne individualne ure (do 5 na teden) v šoli, pa razne prilagoditve, npr. podaljšan čas pisanja preizkusov….
Odločba, če je pozitivno rešena, potem velja za tri leta. po tem času mora šola vložiti novo zahtevo… Ampak o tem kasneje. zdaj moraš narediti prvi korak. In še enkrat. Ne daj se prepričati, da nič ni, če ti sumiš, da nekaj je![/quote]
Hvala,za pojasnilo.
Se bom potrudila v čim krajšem času urediti vse za pričetek tega postopka.
Ni me sram,če bom šla z otrokom do psihologa in kamorkoli bo treba,naredila bom vse,da ne bo imel težav v šoli in kasneje,kot odrasel v družbi.
Me pa žalosti dejstvo,da veliko mamic ob omembi obiska psihologa otroka označijo in opredelijo kot manj zmožnega,omejenega…Ker sem se o sinovih težavah pogovorila s kolegico in ji omenila možnost obiska psihologa,je reagirala nastrojeno in nestrpno…
Rešujemo različno, vsakič malo drugače. Ti otroci, še sploh če so sicer brihtni in pronicljivi, so velik izziv in zahtevajo na eni strani nepopustljivost in dosledno vztrajanje pri pravilih, na drugi pa vedno neke prilagoditve poti, kako se do teh spoštovanja teh pravil pride.
Žal ogromno ljudi meni, da bo vse prešlo kar samo do sebe. Malo morgen – samo od sebe gre samo na slabše in na v zadnjem triletju, ko se pridruži še puberteta, dobiš dejansko vedenjsko skrajno nemogoče otroka, ki svojih sposobnosti sploh ne more razvit, ker nima koncentracije in ker je totalno nevodljiv. Neredko postanejo taki otroci še depresivni (ker so itak luzerji, ker jih itak vsi samo kritizirajo ipd) ali pa močno agresivni, ker so v sporu s celim svetom. Dejansko je izredno težko razumeti otroka, ki v pri 3 letih bere, v 2. razredu računa kvadratni koren, pa hkrati tudi po 5.673. opozorilu še vedno brca v sošolčev stol. Če tu ni ekišpe, če ni tesnega sodelovanaj staršev in šole, če ni krepke strokovne podpore, potem je to večinoma katastrofa.
Pa še glede ritalina, concerte ipd. So primeri, ko se RES RES RES ne da drugače, nesporno. Še več je primerov, ko se ubere najlažja možna pot – tudi pri pedopsihiatru. Včasih je tudi tako, da zdravnik oceni, da starši ne bodo zmogli (NE OTROK!) in predpiše ritalin. Ali je to res prava pot ali ne, ostaja dilema, verjetno večna. Pač otroka rukneš na zdravila in imaš mir. Kako pa zdravila vplivajo na otrokov razvoj in kako na razvoj njegove osebnosti, je poglavje zase. Zelo velikokrat se da brez zdravil, je pa res treba veliko vlagati, garati, potrebna je dobra strokovna podpora, veliko razumevanja in doslednosti. Zelo zelo težko zna biti, sploh če otrok ni edinec, vendar ker poznam 2 otroka, ki sta s concerto sicer postala “nemoteča” in “prilagodljiva”, hkrati pa sama svoji senci, je zame osebno to za mojega otroka resnično zadnja, ampak res čisto zadnja možnost – vse drugo prej.
Literature na to temo je veliko. Pobrskaj malo po netu, pa hkrati vedi, da čisto vsaka blaga motnja še ni razlog za ne vem kakšne strašne ukrepe, je pa prav, da ste pozorni in predvsem v otrokovo dobro sledite stanju ter po potrebi tudi ukrepate. Vsekakor je res, da otrok zori in čez 6 mes npr. z lahkoto zmore nekaj, kar je bilo pred pol leta velikanski napor.
Ljuba a.d., mene bi nekateri požrli, ko sem jim povedala, da otroke vozim k psihiatru. Še danes ne vedo, kam bi pogledali, ko jim omenim, da smo imeli pregled. Ampak jaz vem, da delam dobro za moje otroke, vsi tisti nevedneži in nestrpneži, se mi pa lahko samo smilijo. Pač nimajo poguma za kaj takega. Otrok s posebnimi potrebami je pa, mimogrede, tudi izredno nadarjen otrok. Vse, kar štrli iz povprečja. navzgor ali navzdol.
Meni je psihiatrinja rekla, da je takim, ki so brihtni, pa imajo določene težave, še bolj potrebno pomagat, saj bodo s svojo brihtnostjo lahko veliko dosegli….
Ne pusti se praznim glavam.
Točno tako! Ni sramota, težave priznat in reševat, niti najmanj. Ga ni, ki bi bil popoln. Je pa velika sramota, če veš, da težave so, pa jih ne rešuješ, ker – “kaj bodo pa sosedje rekli!” Tega je pri nas še veliko preveč, žal, največkrat ravno na škodo otrok.
Njavečkrat pa najbolj pljuvajo ravno tisti, ki imajo sami vsaj tako hude težave, kot jih imaš ti, če ne še hujše, in se dobro zavedajo, da jih pometajo pod preprogo. Slabe vest tolče, nimaš kaj.
Pozdravljeni,
pod to temo ste pisali starši, ki imate problem kako pomagati in živeti s hiperaktivnim otrokom. Projekt “Dar – hiperaktivnost” pomaga prepoznavati vzroke in posledično obravnavo. Od posameznika pa je odvisno kakšen princip in naloge bodo vključevale na individualnih terminih. Nahajamo se v Ljubljani za Bežigradom, Pribinova 7. Za spoznavni termin se lahko naročite preko GSM številke 031 761 017 med 9.00 in 17.00 uro ali pišete na e-mail: [email protected]. Lep pozdrav, Marcelo Knez Happyland