Živijo! Imam 31 mesecev starega sina.Danes je šel 3 dan v vrtec in…
Bila sem 100%, da ga bom lepo počasi navadila in uvedla v vrtec, seveda z pomočjo vzgojiteljic.In pridema 1 dan oba vsa v pričakovanjih v vrtec in imela sem občutek ko sem omenila, da bom z otrokom tam, da vzgojiteljici ni bilo najbolj prav. Rekla mi je, da se otroci prej navadijo če ga pustiš in greš in tudi vsi starši so to naredili in počutila sem se totalno brezveze.In kaj sen naredila – odšla. Čez 3 ure so šli ven na sprehod in ker imamo lokal so šli tam mimo ker so mu to obljubile sicer ga niso mogle potolažit.Včeraj sma odšla kar hitro domov ( zaradi problema z kakanjem – 4 dni ). Danes sem bila z njim do 11 ure potem sva odšla skupaj domov. Danes je začel pri zajterku tudi že jesti, kontaktiral je z sovrstniki in z vzgojiteljicama.
Ko sma odhajala sem zopet vprašala za nasvet: ” jutri bi ga pripeljal ata, mislite, da bi lahko prišla okoli 10.00 ure k njemu? ” . Odgovor: “mislim, da ni potrebno pridite kar ob 12.00 uri”. PROSIM POMAGAJTE MI KAJ NAJ NAREDIM mislim, da ne bo zdržal.

Moje mnenje, predstavljaj si, da enostavno ne poreš k njemu, da delaš za tekočim trakom. Tako boš vse lažje razumela. Tudi ti si ga zelo težko dala v vrtec. Tam jim ni nič hudega. Sama gledam na to tako, kot da je to ena taka majhna službica, ki je od 1 do 6 let.
Ne gre drugače. Tako mora biti in konec. Sama bodi odločna in otrok bo to začutil in ne bo problemov. Če sama ne veš ali bi ali ne bi, to otroci zelo čutijo, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri pospravljanju, trmi v trgovini,…
Srečno, tudi mi uvajamo. Tadrugo pri 13 mesecih.

JOJ SIMONA NE TAKO KOPLICIRAT. VSAK OTROK JE DRUGAČEN ENI FUL JOKAJO ENI NIČ ENI PA ČEZ EN MESEC. TI GA ZJUTRAJ PRIPELJI ODIDI IN PRIDI PO KOSILU IN NE OBLJUBLJAJ MU NIČESAR DA BOS PREJ PRISLA IN PODOBNE KOZLARIJE. IN SE BO ZAMOTIL BOS VIDELA. JE PA ZAČ. ZELO NAPOREN KO EN ZAČNE JOKAT POTEGNE CELO SKUPINO ZA SABO.
PA SE ENA STVAR OTROCI TUDI NA TA NAČ. IŠČEJO POZORNOST IN TIPAJO DO KAM LAHKO GREDO.

NE SE SEKIRAT BOS VIDELA BODO DNEVI KO NE BO HOTEL DOMOV

LP

Moram reči, da ste z odgovori kar ‘pogumne’. Jaz pa ti svetujem, da si narediš načrt uvajanja in se ga držiš. Če imaš možnost hodi z njim tja, da se navadi na prostor, vzgojiteljice in otroke. Vsaki dan bodita nekoliko dlje, na začetku skupaj, potem pa ga začni za krajši čas puščati tam. Vse skupaj lahko traja tudi 14 dni.
Ne strinjam se, da ga je najbolje kar pustiti in odditi. Češ, saj se bo navadil, sicer pa tako in tako ne vidim kako joče. Če imaš možnost naredi za svojega otroka vse, da mu olajšaš ta prehod.

Če moj otrok kdaj ne bi hotel iz vrtca domov, pa jaz ne bi bila vesela.

Želim vam čimmanj solz!

Ivana

Tudi jaz se strinjam z Ivano, da se otroka ne pusti kar tako prvic s tujimi ljudmi v tujem okolju, se posebej ne tako malega. To je kot da bi neplavajocega vrgel v morje in rekel, sedaj pa plavaj. No seveda otrok ne bo umrl, ce bo ostal v vrtcu prvic sam in se cel cas jokal, sigurno pa to ne naredi nobenih uslug gradnji njegove samozavesti in zaupanju v starse.

Mi smo uvajali hcerko v jaslice, ko je imela 10 mesecev. Prvo sva sle nekaj dni zapored na obisk, kjer sva obe ostali po uro in potem to podaljsevali do dveh uric. Namen tega je, da otrok vidi, da starsi zaupajo vzgojiteljicam in da se jih navadi, ter da se navadi prostora, ljudi, otrok in nenazadnje tudi vonja tega novega prostora. Potem sem jo tam pustila pol ure, sama pa pocakala v sosednji sobi za starse. In je bilo vse okay. Naslednji dan sem jo pustila 45 minut in ni bilo okay. Zelo zelo je jokala in niso je mogli potolaziti, ceprav so delali vse, kar ti lahko pride na pamet. Pa smo spet presedlali za par dni po pol ure in to potem podaljsevali za pol ure, ko je bila ona okay. Tako se je nadaljevalo dokler ni bila tam ze par ur in je lepo jedla z njimi. Nato so jo dali tudi spati in je bilo vse v redu. Tako, da sem jo zacela puscati skoraj cel dan. Vendar so bile vzgojiteljice tako dobre, da so me vedno po kosilu in ko so otroke spravile spat poklicale v sluzbo in mi povedale, kako gre dan. Tako so nadaljevale, dokler se vsi nismo strinjali, da se je hcerka navadila in da me ni vec potrebno klicati. Cel proces je trajal priblizno tri tedne.

Taksno uvajanje je v nasih jaslicah povsem normalno in naredijo za vsakega otroka enako. Le da nekateri potrebujejo manj casa, drugi pa malo dlje. In tako smo se pac izognili solzam in bili tako otroku kot starsem prijazni.

Svetujem ti, da naredis kot ti narekuje srce (ce je to mogoce), saj ti otroka najbolje poznas. Vendar bodi pogumna, saj kot pravijo predhodnice, otrok zelo dobro cuti to, kar cutis ti. Predvsem pa zaupaj vzgojiteljem in sledi svojim obcutkom.

Pogumno in srecno.
Meli

PS: Ko sem prvic slisala hcerko histericno jokati v jaslicah, sem se tudi jaz zjokala sama, ampak ne pred njo!

Živjo!

Moje izkušnje so precej podobne. Verjela sem vzgojiteljici in ji celo nasedla. Punčko sem uvajala vsega skupaj 3 dni. “Saj se bo navadila.” No, navadila se je, ampak so bile dolgo težave z jokom po prihodu v vrtec. Sedaj menim, da naj uvajanje traja 14 dni ali več če je potrebno. Če imaš možnost, lahko nekajkat otroka odpelješ po kosilu. Kot je že predlagala ena mama pred mano, si naredi načrt uvajanja in se ga drži. Ne pusti se prepričat v nasprotno.

Čim manj težav z uvajanjem.

Se pridružujem Ivani, sicer pa je bilo že včeraj kar nekaj napisanega okrog tega.

Uspešno uvajanje želim in predvsem postopno, tako bi MORALI dopustiti in PODPIRATI tudi v VSEH vrtcih. Kot vem so in morajo biti v večini vrtcev naklonjeni postopnemu uvajanju.

Nam je moja vzgojiteljica predlagala, da otroka čimbolj postopno uvajaš v vrtec in tako sem tudi storila. Cel mesec počasi (slučajno sem imela tudi star dopust, tako, da sem si to lahko privoščila, in bilo je januarja…)
Ob tem je še omenila, da je to zelo pomembno za kasnejša otrokova obdobja. Da se nikoli ne bo bal raznih presopov, npr. v šolo, kasneje v sredno šolo, mogoče selitev ipd.

Sem vesela, da sem to lahko naredila za otroka in želim, da boš lahko tudi ti.
Vzgojiteljici pa mirno povej svoje mnenje (da pač misliš, da je potrebno, da prideš prej).
Lp

O tem smo res prav malo nazaj debatirali, bi pa dodala samo en poseben primer!
Punčka moje prijateljice je bila od 11. meseca v jaslih, sama cel dan od prvega dne! Brez problema, brez joka, brez bolezni od septembra do maja, nato pa norice, potem pa spet vse OK! Zakorakala v sobo in ostala!
Torej, takih v glavnem ni, to sem dodala samo malo “za vmes.”
Pa lep sončen pozdrav! Simona, kar pogumno naprej!
Mateja

Simona, ti naredi kako čutiš, da je najboljše za tvojega sončka. V tem primeru se ti NE treba strinjat z vzgojiteljico. Uvajaj svojega sončka postopoma, da bo obema lepo. Tako, da bo otrok imel lep spomin na uvajanje v vrtec in bo rad hodil v vrtec. To ti govorim iz lastnih izkušenj.
Meni je tudi vzgojiteljica težila, da drugi starši pustijo otroka, sem ji rekla, da me ne brigajo drugi starši in da mojega otroka bolj poznam kot ona.
Danes sem vesela in moj pikec tudi, da sem ustrajala pri uvajanju.
Lepo uvajanje in čim več smeha v vrtcu,
Annie

Ti si mama in ti najbolj poznaš svojega otroka. Vzgojiteljica bi seveda rada, da si čimmanj tam, ker naj bi ?? motila njihove aktivnosti. Tudi mene so čudno gledale, ko sem našo punco uvajala tri tedne. Prvi teden sva tako hodili samo na kosilo :). Drugi teden je ostajala po eno urico. Tretji teden pa prvič prespala. In potem je šlo brez problemov. V skoraj treh letih lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat je jokala, ko sva prišli v vrtec. In še to je bilo običajno po kakšni dolgi bolezni, ko sva bili doma po dva tedna.

Še zdaj nikoli ne porinem otroka skozi vrata in grem. Imava svoj obred,da se stisneva, dava lupčka, če bi se še enkrat stisnila, se še enkrat. Raje se zjutraj prej vstanemo, da je potem več časa za poslavljanje.

Sploh pa, saj najbrž sama veš, kako nebogljeno si se počutila, ko si šla prvič v službo, pa nobenega poznala, nisi vedela, kako stvari potekajo. Nam bi tudi ustrezalo, če bi se uvajali v službo, mar ne? 🙂

Sicer pa ura je že deset, šibaj. 🙂

z.

Sem mamica nadobudnega korenjaka starega 3 leta. Tudi midva sva šla v ponedeljek prvič v vrtec. Že pri vratih mi je dejal, da naj grem kar domov da se v redu počuti in, da mu je vredu. Ob pogovoru z vzgojiteljico sva se domenili, da naj pridem pred kosilom po njega in da bomo vsak dan podaljševali z uvajanjem. Naslednji dan sem ga pustila, da je samo videl kako se odpravljajo na počitek. Tretji dan pa sem ga pustila da je tudi tam počival, spal ni je pa bil zadovoljen in noče ob mojem prihodu še iti domov. Pravi, da ima delo in da naj še malo počaka. Potem se odpravimo domov in doma gavori samo o vrtcu, kako je uredu in kako je fino, da ima tudi on službo.Danes je četrtek in zjutraj sta ga peljala babi in dedi v vrtec vse je OK. Vsem čimmanj nesrečnih dni v vrtcu, ter uspešno uvajanje.

Živjo!

Verjamem, da je uvajanje otroka v vrtec težavno in naporno. Tudi sama imam punčko, ki je že od svojega 11. meseca v jaslih. Letos pa smo se preselili v novo skupino.
Prepričana sem, da na uvajanje otroka v vrtec najbolj vpliva naš osebni odnos do te situacije. Če starši mislimo in čutimo, da je to nujno zlo, če nas je strah in smo zaskrbljeni, potem otrok to začuti in je tudi njemu težko.
Menim, da se dejansko uvajanje ne prične z dnem, ko moramo otroka prvič “oddati” vzgojiteljicam. Jaz sem poskrbela, da sva s hčerko navezovale stike z otroki in starši že mnogo prej. Od njenega 5. meseca naprej sva bili vsak dan na bližnjem igrišču z drugimi otroci in starši. Navezovali sva stike, se pogovarjali in se igrali. Pri mamicah sem se pozanimala kakšne so jaslične skupine v našem vrtcu, kakšne izkušnje imajo z vzgojiteljicami in režimom v vrtcu. Potem sem se odločila, v katero skupino bi punčko želela vpisati. Pogovorila sem se z ravnateljico vrtca (ob vpisu), predstavila mi je program vrtca in njihov red. Na srečo sva dobili mesto v zaželeni skupini. Večkrat sva se sprehajali mimo vrtca, govorila sem ji, da so tam otroci (tudi po imenih – tisti, ki jih je poznala). Potem sem šla prvič do vzgojiteljice in pomočnice – sama. Pogovorile smo se o otrokovih navadah in naredile “načrt” uvajanja.
Prvi dan sva ostali v vrtcu 2 uri, drugi dan sem po dveh urah odšla in jo pustila tam do kosila, tretji dan je v vrtcu jedla kosilo, četrti dan pa je tam že tudi spala.
Soma sumarum vsega? Za uvajanje morate nekaj storiti tudi starši in ne samo vrtec oziroma vzgojiteljice. Nekaj pa je odvisno tudi od otrokovega značaja in vašega vzgojnega stila (težave imajo otroci, katerih starši so preveč protektivni, popuščajoči, zaskrbljeni, ki otroke – nevede – razvajajo).
Vsem želim veliko užitkov v vrtcu. Jaz tega načina varstva ne bi zamenjala za nič na svetu. Niti za babice!

Naš dveinpolletnik je tudi s prvim septembrom stopil skozi vrata male učenosti in tudi za nas je bil ta prehod tako boleč kot skoraj še nič do sedaj, čeprav je že bil eno leto v privat varstvu.
Smo ga res kar pustili tam tri ure, ker sem tudi sama dobila občutek, da sem čudna in tečna, ker bi se rada tam igrala s svojim otrokom. No, še drugi dan samo tako naredili – ga je peljal mož – in na začetku ni jokal … Tretji dan sem ga spet peljala sama in četrti dan ni šel več v vrtec, ker sem mislila, da se mi bo srce raztrgalo, ko sem ga pustila tam v tistem grozovitem joku. Vsi otroci razen dveh so jokali.
Zdaj bom počakala kak teden, dva, da se drugi otroci malo navadijo, ker sem še na porodniški, potem pa ga bom postopno uvajala, kakor bom čutila, da je prav. Žal mi je pa, da sem ga sploh pustila tam.
Pomisleke imam edino ob misli na to, da bo slabo za otroka, ker ga bodo kasneje “grdo gledali”, če bom jaz tečna in bom hotela biti tam z njim. Saj vem, da imam pravico!!!

Lp

Lunca , nikar se ne oziraj toliko na druge, verjemi , ti najbolj poznaš svojega otroka, vzgojiteljice bodo razumele , čeprav boš morda res takrat
še med redkimi starši ki bodo tam.Saj boš videla odziv otroka.

srečno

Hvala za podporo.

Hvala, hvala, hvala vsem,ki ste si vzeli minutko zame in mi dali pogum in moč, da sem ostala in počasi odšla od otroka za nekaj časa. In tako bom naredila tudi jutri in še naslednje dneve – POČASI IN POSTOPOMA. Pa čeprav sem edina mama noter že od 1 dne.
HVALA!!!

Ker sem opazila, da ste ze pred dnevi odprle to “boleco” temo, se bom pridruzila s svojimi obcutki.
Nasega 19 mesecnika smo danes prvic peljali v vrtec. Ceprav me je ze kolegica , ki je prav tako na uvajanju, ze naprej opozorila, da ne bo lepo, sem bila danes kar optimisticna. Sok sem dozivela, ko smo prisli tja, ob 9.00 smo (seveda smo sli vse trije, za ziher :-)) ) “nasli” tam 7 zelo objokanih in glasnih nadobudnezev, z smrklji do popka …. prva misel, ki me je presinila je bila, da bi cimprej odpeljala Jakoba dalec vstran. Smilili so se mi vsi otrocki, ki so hkrati planili k vratom in neznansko jokali, Jakob pa je le prestraseno stal. Pocutila sem se, kot bi ga izdala, odpeljala sem ga nekam, kjer ni bil se nikoli, pa se sam je lahko opazil, da otrockom tam ni prav fino.
Zjutraj je bila v vrtcu samo pomocnica vzgojiteljice (vzgojiteljica je prisla kasneje), ampak da je lahko taksen kaos, si nisem upala predstavljati.
Najbolj pa me je “spravilo s tira” vprasanje vzgojiteljice, ki je kasneje le prisla, ce sva Jakoba ze kaj pustila samega. Prosim lepo!!!! Ko smo imeli individualni pogovor z vzgoj., nam je lepo povedala, da uvajanje traja vsaj 14 dni, pa sem ze danes imela obcutek, da bi najraje videla, da ga pripeljem in grem.
Cisto sem ze depresivna in si ne predstavljam dne, ko bomo Jakoba prvic pustili tam za nekaj casa in ga kasneje odpeljali vsega zabuhlega in rdecega od joka.
Sprasujem se, ce so to le strahovi in prevec pesimisticno razmisljanje starsev s prvim otrokom???

Uzivajte in uspesno uvajajte svoje otrocicke!