Ojla! V uredništvu Otrok in družina pripravljamo članek na temo, ko je ženska prvič noseča, moški pa ima že otroke – kako se ženska počuti, dvomi, strahovi… članek piše kolegica, jaz pa bi naredila še nekaj dodatnih pogovorov. In sicer:

Prav rada bi se pogovorila z očkom, ki je bil v tej situaciji, ko je njegova žena, partnerka pričakovala njunega 1. skupnega otroka, on pa je že imel nekje kakšnega, kako je bilo ob vsem tem…

Imate kakšnega takšnega očka na “zalogi”, forumovke, ki bi bi pripravljen kaj povedati? Ime bo seveda spremenjeno…

moj email je [email protected]

Lp
T.

Pozdravljena, TinkaraC!

Pri nama sicer je takšna situacija, kot jo opisuješ, žal pa moj dragi ni preveč navdušen nad “razglabljanjem o svojih občutkih v javnosti” – njegove besede. Morda bi šlo posredno (bolj po ovinkih), da bi pa sam kaj povedal, sem pa sigurna, da ne.
Če te pa slučajno zanima ženski vidik, pa z veseljem priskočim na pomoč s kakšnim odgovorom.

Pa še za eno informacijo te prosim: kje in kdaj bo članek objavljen?

Hvala in lep pozdrav!

oktobrtska ali novembrska številka. Piši mi na mejl, ti bom podrobneje razložila.
T.

Mi smo tudi taki.

samo dec bolj zadržane sorte.

Sama nisem v tej situaciji, bila je sestra, za katero pa sem prepričana, da si tudi ne želi govoriti o tem, ker ima slabo izkušnjo. Z očetom njenega sina namreč nista več skupaj in to zaradi veliko razlogov.

Rada bi le prosila, da v članku omeni tudi možnost, da se bodo kazale razlike v obnašanju očeta do sina s prejšnjo parnerko in do sina sedanje partnerke.

Pri mojem nečaku je bilo to tako očitno in je še vedno, da je moja sestra že čisto obupana, saj najbolj trpi njen otrok, ko vidi razliko.

Lep in zanimiv članek ti želim in seveda veliko sodelujočih.

Oh škoda, da bi se morali moški razgovoriti. Težka bo . Če bi šlo za občutke ženske , ki pričakuje skupnega otroka, pa moški že ima enega od prej potem bi šlo, zdaj pa….
MOram še malo razmisliti.

A ni tole prav zanimivo? Že iz tehle odgovorov je jasno, da je to tema, ki še vedno sprošča ogromno nelagodja in “bog ne daj da bi o tem govorili”- občutkov. Prav zato sem vesela, da se bo o tem pisalo, z vseh zornih kotov – kamen na kamen…

Tinkara, ker ne vem, ali lahko bereš službene mejle tudi doma, te vprašam še tule, sorry, da težim – tvoja vprašanja bom posredovala svojemu dragemu, samo ne vem, kaj naj mu rečem – ali naj ti odgovori kar pismeno (kar bi bilo mogoče še najbolj enostavno) ali naj bi bila to le osnova za pogovor v živo?

Oj, naj se sam odloči – to so okvirno moja vprašanja tudi v živo, po telefonu ne maram čvekati, zato naj se odloči sam. Po moje – če mu je lažje, naj piše (tudi ni nujno od vprašanja do vprašanja, lahko “prosti spis glede va vprašanja).
saj, če mi kje kaj ne bo jasno, ga lahko pobaram naprej… če pa rad govori, potem pa se lahko zmeniva… kakor želi, torej, saj ne rabim veliko pa njegovo zgodbo…

Ja, doma pa službene pošte ne morem brati… a saj tukaj gor visim—-))))
T.