Lepo pozdravljeni, obračam se na ta forum z prošnjo o opisu vaših izkušenj.

Rabim izkušnje žensk, ki so bile prevarane, a so ostale z svojim partnerjem.

Sama sem bila prevarana, od takrat, ko sem to izvedela je minilo leto dni, Čeprav se je prevara zgodila že leta nazaj. Po šoku in vsemu kar temu sledi, sem se odločila, da ostanem s partnerjem, da poskušam nekako pozabiti in iti naprej. A se zapleta. Kljub času, ki je od tega pretekel, še vedno doživljam dneve, ko se nenehno sprašujem zakaj sem ostala, pojdi stran. Jezna sem nase, ker ga po vsem kar mi je naredil še vedno ljubim in nimam te moči, da bi ga zapustila. Tudi on ima mene rad, vem, da me ima, ampak to ne more nadomestiti moje bolečine ob izdaji. Nenehno mi po glavi rojijo misli, da se moram ločiti, pa ne zmorem tako naprej, da mu nikoli ne bom oprostila…
Prosim za izkušnje vas, ki ste ostale… vam je uspelo, obžalujete ker niste odšle… kako gledate v prihodnost, lahko zaupate…

Živjo,
sama sem ena izmed takih, ki so ostale. Pridejo dnevi, ko mi je hudo, pa je od tega že 3 leta. Na splošno pa mi ni žal da sem ostala…zaenkrat. Kaj več pa lahko rečeva po mailu. Če hočeš mi piši na [email protected].

lp

Saj tako živeti spšloh ne boš mogla.Večni dvomi,,,kje pa. Lej saj resnico že poznaš.Živiš s človekom,ki se za zvestobo ni odločil.Zvestobaje stvar odločitve.Tako se odločimo ali pa ne.Takšnega nesposobneža sem imela tudi sama.Venomer neko skrivanje,laganje…..jaz pa sem vedela v sebi.Če boš to požrla bo šlo na njegov mlin saj nekaj podobnega tebi tudi išče.

Pozdravljena
Sama se ukvarjam z istimi vprašanji. Mene je partner varal več let,me med tem zaprosil,jokal z mano ko sem izgubila otroka,jokal z mano ko sem zbolela….in se in se.Od takrat ko sem izvedela je minilo dve leti.In stanje*?Vsaki dan je težje.Vsaki dan večje nezaupanje,zamere v meni,jeza,gnus….ne vem opisati…grozno je v glavnem!Kot ,da sem komaj sedaj sprevidelakaj mi je bilo povzročeno.Kot,da sem komaj sedaj sprevidela kdo je on v resnici(pravi moški ziher ne).Tujec,ki ga ne poznam,nočem.Nekdo,ki ga imam vsaki dan manj rada.Nekdo,ki ga ne spoštujem več..Zakaj pa potem ne rečem,da je konec?Zakaj se še mucim z strahovi v sebi?Ne vem.Verjetno je potreben čas,da osebnostno se zrastem,se začnem končno imeti rada in narediti konec.
Težko je .18let sva skupaj.Ampak v sebi vem,da nimava več prihodnosti skupaj.Če ni iskrenosti,ni spoštovanja in ni zaupanja.To je pa temelj zveze.Nama se je vse to porušilo in ni smisla več.Ampak ljudje se bojimo nove poti na katero se moramo podati sami.Navada,strah pred neznanim,novim,samoto in končno priznati si,da nam ni uspelo.Spet se bolj močno začutiti bolečino,ki se zareze v telo….bojimo se tega
Ne vem.Po eni strani je čisto preprosto(zakljucis zgodbo oz.zvezoi).Po drugi pa ni in ni izhoda iz te bede.Zakaj je ni?Ker se same sebe še ne cenimo dovolj.Nimamo dovolj poguma,samozavesti.
Verjamem pa,da se vse v življenju zgodi z nekim razlogom.Ena vrata je potrebno zapreti ker so že druga odprta.Samo ne vidimo jih ,nočemo ker nas je strah neznanega.
Rekla ti bom samo :Poslušaj svoj notranji glas.Odgovor je v tebi,ves ga.Tudi jaz ga vem,končno.
Želim ti vse lepo
MM

Točno tako, kot je napisala ena pred mano, odgovor poznaš le ti. Če se sprašuješ ali si prav naredila, da si ostala, se sigurno nisi prav odločila, ker če bi se, se tega ne bi spraševala.

Tudi jaz na istem. En dan boljsi, drug dan slabsi. Eno vecno mucenje. Zaupanje je zapravil, brez tega se pa tezko zivi. A so tu se otroci in potem se samo s tem potolazim da lahko se malo zdrzim…

Prevara = ni več zaupanja . Brez zaupanja v človeka s katerim živiš pa vse skupaj nima smisla . S tem ko ostajate skupaj samo podaljšujete agonijo . Sam vem ,da je težko vendar je najbolje v takih primerih naredit konec ( odrezat ) ter porabit tisto leto dve da se ponovno sestaviš skupaj in na novo zaživiš …

Ko se še telo začne upirati,potem je vsega konec…

Da,tako je….. Eh,težko je.Skoraj nemogoče je opisati občutke, stisko….

zakaj bruhas?

Bivši je mel enoletno afero..dvakrat oprostila,sem mislila, da bova lahko rešila. Tretjič več ne. To je bilo tazadnje ko sem izvedela, da je pričel znova hoditi k njej.Naredila sem konec, ker sem vedela, da čez to ne bom mogla. KLjub otroku. Le imam še kar nekaj življenja pred seboj in dovolj volje, da se sestavim na novo. Sedaj nimam v koga več dvomit, ni laži. Je precej lažje. Da bi živela v takem, pa ni šans. Pa tak človek bo vseskozi našel priliko, da prevara, ni debate. Ker razlogov zagotovo nista odpravila, le pod preprogo sta malo pometla.

Sama sem še ene 3 leta vztrajala v zvezi z njim, ki me je prevaral. Nikoli mi niso dala miru predvsem vprašanja, kako sem lahko sebe tako potolkla, da še vedno vztrajam z njim in nadaljujem vse skupaj? Kako sem lahko poteptala svoja prepričanja in moralne norme, ki sem jih imela preden sem sploh šla v to zvezo? Varanje je zame nesprejemljivo in do vstopa v zvezo sem bila prepričana, da zadevo takoj končam, če me partner vara. A tega nisem naredila. Tako sem se počutila zelo slabo, ker sem zanemarila in poteptala samo sebe in svoje dostojanstvo.

Ja, po 3 letih sem uspela končati odnos. V bistvu iz danes na jutri, samo jasna odločitev je bila potrebna. Preden sem končala, sem se ubadala dolgo s to mislijo, če želim prekiniti ali ne in strahovi, kako bo potem, če ne bova več skupaj.

Naj povem, da sem samo pičle 3 tedne prebolevala ta odnos in imela dvom, če sem se pravilno odločila. Po 3 tednih pa prav nič več in vedela sem, da sem se odločila edino pravilno. Mi je takšna teža padla dol s prsi in kako lahkotno ter enostavno je življenje po tem, ko sem ga pustila, vam sploh ne znam opisat. Da odidem iz takšnega odnosa, je bila ena najboljših odločitev kar sem jih sprejela v življenju.

Kot ste napisali vi (1odsla),točno tako se počutim sedaj jas.Ukvarjam se z podobnimi vprašanji in strahovi v sebi.Vem odgovor v sebi pa trenutno se nimam dovolj poguma,da se končno soocim z vsem in resim sebe.
Dajo pa take odločitve,ki ste jih vi upali koncno sprejeti motivacijo za naprej.Vidiš,da nisi sam v tem in,da je vse mogoče in,da je možno pobrati se in spet zaživeti vsrecno in spet najti tisti mir v sebi,ki smo ga izgubile.
Upam,da čimprej najdem pogum tudi sama.Trenutno imam veliko zmedo v sebi.Živim za mojo punčko in vsa moja ljubezen in prosti čas sta njena.Pred partnerjem sem postavila okrog sebe zidove.Kot,da ga ni.Kot,da sem že sama …
Vesela sem za vas.
Želim vam vse lepo
MM

Bibalezebibagre

Zelo podobni občutki se pojavljajo tudi pri meni, vendar niso stalni. Zanima me kako pa se partner obnaša do vas. Do mene je zelo pozoren, lahko se pogovarjava o vsem ampak jaz vseeno veliko trpim. Za prevaro sem izvedela pred skoraj dvema letoma, varal pa me je več let. Sedaj mu je žal in prepričana sem da tega ne bo ponovil, saj tudi njega razjeda žalost in sram kaj je počel ampak jaz nanj gledam drugače. Ne moram mu verjet, da mu je bilo kaj do mene. Sedaj me verjetno ljubi če ostaja mano in je pripravljen storiti vse. Ampak mene to tako boli,boli in nikakor ne neha. Na nek način mi je v oporo pri prebolevanju, tako kot piše tudi Seleseva v svoji knjigi in zato se mi zdi da je bolje da ostajam. Dejstvo pa je da tudi nisem sama … tukaj so še otroci katerim je zelo dober oče. In svet se vrti naprej ….

no čivava, si se kaj odločila, odgovorov imaš kar nekaj? Ali boš raje počakala, da te še enkrat prevara?

Mala,življenje ni belo-črno. Ne delaj nič na hitro da ne boš pozneje obžalovala. Vem kaj proživljaš. Prevara je huda reč. Najlažje je dvignuti roke in odkorakati proč. To lahko naredi vsak. Samo veliki znajo ostati in se boriti naprej. Vsakem se lahko zgodi za zakuha kakšno sranje. Prevara pa je najbrž eno od ta večjih. Ostane za videti ali mož resnično obžaluje za storjenim in predvsem ali si ti sposobna mu dati še eno priložnost. Nič ni narobe da tudi po več letih ugotoviš da zadevo ne moreš prebolet in narediš konec. Pri tebi je napaka ker poskušaš oživeti propadli zakon. To na žalost ne boš mogla več nikoli. Vnovična skupnost mora sedaj laufati na novih temeljih. Drugače ne gre. Občutke ki jih sedaj doživljaš pa so neki normalnega. Trajajo vrsto let. Če pa boš prevaro konstantno psihološko podgrevala je boljše da narediš vsega konec. Drugače,prej ali slej pride čas ko boš morala rečt ‘danes je novi dan’.

Werwer
Pozdravljena najprej.
Zgleda,da sta najini zgodbi podobni in najina partnerja sorodne duše.
Težka,zelo težka pot je to.To sedaj veva obe.Sama sem imela obdobje ko se mi je zdelo,da ne zmorem več prenašati te bolečine,izdaje,ponižanja….bolelo je tako močno.Zgubila sem se bolj kot sem mislila.In potem sem se zavedala v sebi in si priznala,da na en način uživam v tem,sa sem žrtev.Bolj je bolelo,bolj sem pogrevala preteklost,bolj očitala.In seveda sva se vsaki dan bolj oddaljevala,bila vsak na svojem bregu,nisva si znala priti nasproti.Takrat sem sebi rekla,da je dovolj!Ne dovolim si več,da me to tako onesrecuje,dela zalostni,nesrečno.Dovolj je!Ne resim nič če vedno znova očitam ker je pi tem se huje.Če sem se že odločila dati se eno priložnost je čas,da končno oprostim.Ampak ne,da oprostim ker to odobravam ampak zato,da se sama lažje poberem in spet zazivim polno življenje.
Veste tudi moj partner zelo obžaluje,se sramuje ,joče in se mu dokazuje kolikor ve in zmore.To cenim.Vseeno ima pa zdaj zame etiketo.zame je drug človek.Takega kot ga vidim sedaj ga nisem poznala in vedno sem vedla v sebi,da takega moškega nočem.
Vzemite si čas in poslušajte srce.Nehajte pa očitati in podozivljati to zgodbo v mislih,ki vam je bila žal dana.S tem si le postavljate se večje zidove in ne morete v sebi spoznati kaka so dejansko čustva v vas do vašega moža.Dovolite si biti spet srečna ker zasluzite to.Vem,da je težko ampak morete oprostiti sploh zaradi sebe.
Zberite pogum in stopite korak naprej.Videli pa boste šele ko se boste čustveno zacelili kaj v resnici želite in kaj lahko sprejmete v življenju in kaj ne.
Verjamem pa vseeno,da se iz tega lahko vsak vpleteni veliko nauči.Eni dozorijo,drugi najdejo sebe.Ne bojte se več,samo oprostite in poslušajte svoje srce.
Verjemite,da bo vse v redu in vse se bo enkrat spet postavilo na svoje mesto tako kot more biti.
Darwin je dal realen odgovor.

Želim vam vse lepo

MM

Kaj nisi ti tisti darwin, ki je še nedolgo tega nazaj pisal tukaj, da se počene vaze ne da več popraviti?

Pozdravljene,

mene mučijo ista vprašanja. Skupaj sva že 15 let in imava dva šoloobvezna otroka. Za prevaro sem izvedela že pred nekoliko leti pa sem se odločila da pozabim in nama dam še eno priložnost čeprav je izgubil zaupanje z moje strani. In sva nekako zborbala čez vse to. Sva si ustvarila družino, kupila hišo. Pred približno letom dni pa se je v meni zopet zbudil nek dvom, da se je vrnil na stara pota. Da me zopet vara. On tega ne prizna. Ampak vem, čutim. Zelo sva se tudi oddaljila en od drugega. Ker dela kot trgovski potnik je tudi veliko zdoma in v tujini, niti tega več ne vrjamem da sam toliko potuje. Jaz sem obtičala, to družino želim obdžati skupaj zavoljo otrok. Vsakič ko pride do intimnosti se mi porajajo vprašanja s katero je spal, gnusi se mi, jaz pa se še vseeno ljubim z njim in mi je potem hudo. Ali imate tudi ve tak občutek? Ne morem se otresti tega občutka ničvrednosti. Nimam več zaupanja, spoštovanja do njega. Pa mi kljub vsemu temu še vedno ni uspelo priti do zaključka da bi bilo najbolje oditi in zaživeti znova. Želim si svobode pa me je strah ker ne vem kako bom sama z otrokoma. Vsakič ko sem sama poslušam pesem od Jana Plestenjaka Dvigni krila in jočem, želim si da bi imela toliko poguma da bi dvignila krila in zaživela. Moja sreča z njim je res osamljena in Jan lepo pove: ne bodi nora, ne izgubljaj svojih let.

Hvala vsakemu ki je to prebral. Se počutim bolje ker sem končno nekaj napisala. Sedaj samo čakam na pogum.

Lp, K

Jaz pa sem se znašla v nasprotni vlogi. Bila sem zapeljana, se pogovorila z možem in njegov nasvet je bil, naj sledim dogodkom, da si kasneje ne bi očitala, kaj sem zamudila. Malo poenostavljeno povedano -a te stvari tako ali tako niso nikoli preproste. Skratka “ljubimec” se je izkazal za zelo nezrelega in šokiralo ga je, da sem iskreno komunicirala, kaj in kako. Moj predlog je bil, da preskočiva traparije in postaneva prijatelja. Kot “pravi moški” me je jasno zavrnil in ciljal na seks. Meni pravzaprav v navalu močnih čustev, zaljubljenosti, resnično sem se ujela v njegove mreže, ni bilo odveč vse sranje, ki bi ga prineslo zapletanje. Tako sva se zmenila za zmenek – in on se je v zadnjem trenutku premislil – in ni prišel. Žalostilo ga je, da se ni mogel zaupati ženi. V mojih očeh je jasno poželenje po njem popolnoma presahnilo, ko je pokazal, kakšna reva je. Zdaj pa me žalosti, ko ga gledam, še vedno zaljubljenjega v mene in ko tarna, da se žena še vedno prepira z njim – zaradi “naju”. Če bi bila odkrita, nikoli ne bi prišla v tako situacijo. V mojega moža sem se po drugi strani ponovno zaljubila, zaradi vsega, kar se je zgodilo. Bil je razumevajoč, mi stal ob strani in tudi za trenutek ni podvomil, da ga ljubim, kljub temu, da sem padla “v past”. Meni nič ne manjka, pa sem se vseeno zapletla… nekateri ljudje nastavljajo mreže, ker so nesrečni in na ta način iščejo izhod. Vednar ljubezen terja poštenost in dobre namene, sicer si oplel. Po mojem mnenju danes le redki pari zmore opisano.