Čeprav je minilo že 5 let, možu ne morem odpustiti kako in koliko me je prizadel.
Začelo se je kakih 6 let nazaj, kmalu po rojstvu najine druge princeske. Najprej izmikanje obveznostim. Previjanje, uspavanje, hranjenje, kopanje – vse je bilo na meni, pa čeprav sem zraven skrbela se za dve leti večjo radovednico. Potem, ko sem ga vsa izčrpana prosila za pomoč – če je bil slučajno doma, ker je dostikrat raje zavil v gostilno – mi je najprej prijazno odgovarjal, da bo, pa saj ni treba takoj ( res, lačen otrok pa že lahko počaka :-(), kasneje pa me je zmerjal da nisem sposobna, da mu težim. Bolj kot sem jokala in prosila da ne zmorem, de se hočem naspat, bolj me je kritiziral, da z mano nekaj ni u redu, da sem zrela za psihiatra.
Kljub vsej izčrpanosti sem se trudila za spolno življenje in ga nisem nikoli zavrnila, pravzaprav sem večkrat dala pobudo, ker mi spolnost veliko pomeni in mi pomeni sprostitev, pa me je zavračal in našel 1001 izgovor. In potem se mi je še zlagal (prvič in mislim da tudi zadnjič) in to tako banalno stvar, da še danes ne morem verjet.
Otrok je odraščal in po enem letu mi je postalo lažje, spočila sem se, naspala, naučila sem se vse počet sama, nisem ga več prosila za pomoč, nisem ga več potrebovala. Preprosto se nisem več ukvarjala z njim. Njemu je to popolnoma odgovarjalo, ko sva se pogovarjala kako se njemu zdi najin odnos, mu je vse štimalo. Čeprav sem se do njega ohladila in se psihično okrepila, pa nisem bila dovolj močna, pogumna, da bi ga zapustila. Nisem imela službe, nisem imela kam. Lepo sva živela vsak svoje življenje.
In zdaj, štiri leta kasneje, je začutil, da nisem več tam, da nisem več “njegova”. ZDAJ, po tolikih letih, se on hoče pogovarjat, se res trudi, da mi pokaže kako rad me ima, koliko mu pomenim. Ko je začutil da ” odhajam” se je začel trudit tudi v spolnosti, noče me izgubit, noče da se družina razbije. Sprva sem njegove pozornosti zavračala, pa sem se počutila krivo, da ne sodelujem v reševanju najinega zakona. Zdaj se trudim, da mu dovolim v svoje srce, ampak ga je tolikokrat prizadel, da ne znam, ne morem več. Hudo mi je, ker mu ne morem vračati ljubezni, ki bi si jo z današnjimi dejanji, besedami zaslužil, ampak jaz sem do njega hladna. Toliko stvari mu zamerim. Ze zdavnaj sem prišla do točke, ko mi je postalo vseeno. Grem lahko nazaj?
Čeprav ga ne ljubim več, ga imam vseeno rada, nočem ga prizadet. Ampak ne vem kako naj se pretvarjam celo življenje. Ali naj se vseeno trudim, in ga bom čez čas spet ljubila? Bom sploh šla kdaj čez vse bolečine, ki mi jih je povzročil?

Spoštovani, Ujeta v preteklost!

Napisali ste pismo, v katerem ste opisali svoje občutke osamljenosti in pogrešanja, hkrati pa v vas ostaja precej potlačene, neizražene jeze in bolečine (= zamera). Čutite se prizadeti, saj ste dolga leta ostajali sami, neslišani, čustveno nepotešeni, hkrati pa v resnici tudi fizično sami za vse. Ob možu ste vse to začeli prepoznavati, verjetno pa že od mnogo prej zelo dobro poznate kako je biti čustveno sama. V svoji stiski in zavedanju odgovornosti materinske vloge ste vsa ta leta odločno stisnili pesti in »zavihali rokave«, svoje potrebe pa (spet) odrinili na stran. Zdaj prihajajo na dan z vso močjo in vam ne dovolijo več, da bi jih spet potlačili.

Napisali ste kako ste se sčasoma naučili funkcionirati brez moža in kako ste z izjemnimi napori kljub vsemu zmogli breme starševstva večinoma nositi sami. Gotovo vam je bilo zelo naporno in težko tako živeti, saj ste navzven v resnici zmogli, v sebi pa nalagali jezo, grenkobo in zamere, ob vse večji notranji bolečini, žalosti in razočaranju. Boleče in ponižujoče vam je bilo tudi prosjačiti za spolnost, obenem pa ste se čutili dolžni funkcionirati na vseh področjih kot da je vse v redu.

Ob skrbi za majhna otroka in ob ugotovitvi, da ste ne glede na še kako utemeljene prošnje po moževi pomoči in razumevanju, ostajali fizično in čustveno sami, ste morali še naprej odrivati in potiskati boleče dele sebe nekam globoko v podzavest. Ostajali ste sami. Razumsko ste si dopovedovali, da zmorete tudi brez njega, hrepenenja po bližini in sprejetosti ter posledično jeze zaradi neprejemanja pa niste mogli potlačiti. Verjetno niste čutili dovolj občutka varnosti in sprejetosti, da bi si upali spregovoriti o tej svoji bolečini in pogrešanju moža, še posebej, če se je jezno ali užaljeno odzival na vaše poskuse približevanja. Tako sta se vedno bolj umikala v svoj svet in nekako preživela. Morda je bilo kljub vedno večji odtujenosti med vama tako še najbolj poznano, domače in na nek način »najlažje« živeti. Ne govorim, da vama je bilo lahko, gotovo ste vsi zelo trpeli, vendar pa vsak na čisto svoj način. Še težje pa bi se bilo soočiti s vso praznino in bolečino, z žalostjo in jezo, z odtujenostjo, s solzami in otroško upornostjo (»saj te ne rabim«, vse zmorem sam/a….), torej z neko »luknjo odtujenosti«, ki je vsakemu od vaju od nekod že poznana in je globoko zazijala med vama in s čimer se bo potrebno srečati, če si boste želeli v resnici pomagati.

Spodbujam vaju torej k zakonski terapiji, če pa partner ne bi hotel hoditi, pa si dovolite vsaj individualno. Ob odpiranju in izčiščenju bolečih ran iz vajinega partnerskega odnosa, se bodo počasi pokazale tudi veliko globlje podlage zamer in bolečin, ki zdaj tako močno butajo na površje, da jim je končno potrebno dati čas in prostor in jih vzeti zares. V prvi vrsti zaradi sebe. Otroka vama bosta za to hvaležna.

Tudi možu je bilo očitno takšno stanje vsaj na videz sprejemljivo, in zelo dolgo niti ni opazil in ukrepal, kar mu verjetno najbolj zamerite. Tudi on se je verjetno na nek čuden otroški način »iz varne razdalje« trudil zakriti svojo bolečino in razočaranje in jo morda kazal s kljubovalnostjo in neaktivnostjo. On ima seveda svoje globoke razloge za takšno ravnanje, čeprav to ni opravičevanje njegove pasivnosti in odmikanja od odrasle, odgovorne drže v preteklih letih. Za vse to bi moral sprejeti odgovornost. Vprašanje je, če je mož (s strokovno pomočjo) pripravljen pogledati tako globoko vase in razumeti kaj se mu je dogajalo in kako je s tem prizadel vas. In otroke. In samega sebe. Dokler on tega ne bo v polnosti zmogel začutiti in dokler vi ne boste v sebi čutili, da se boste lahko soočili in pomirili s svojo bolečino in prizadetostjo, ki ima verjetno še globlje korenine, se ne bo dalo naprej. Pomembno pa bi bilo, da bi si v varnem okolju terapije zmogla odstreti pogled v oseben svet vsakega posebej, predvsem pa tudi v svet medsebojnega odnosa, na podlagi česar se bosta potem lahko odločala kako in s čim bosta zmogla ali pa si ne dovolila živeti naprej.

Na vprašanja, ki si jih zastavljate, nimam pravega odgovora. Nihče vam ne more dati zagotovila in vedeti kako se boste počutili, niti se v to, da boste (spet) nekaj čutili, ne da prisiliti. Verjamem, da je možno, vendar le, če sta oba pripravljena delati na sebi in odnosu. Iz vprašanj lahko razberem strah in dvom vase, da bi spet »povozili« samo sebe in da bi se morali spet pretvarjati, ustreči in se prilagajati ter na koncu ostati praznih rok. Vaša bolečina in žalost pa bi ostajali samo še večji ter se morda še naprej navzven izražali preko jeze in zamer. To se vam upira in verjamem, da si lahko daste dovoljenje, da na tak način gotovo ne bo šlo več. Odkriti bo potrebno kje v tem začaranem krogu imate vpliv nase in zmožnost poskrbeti za svoje potrebe, kaj vas spodnese in kje so vaše meje. Potrebna bo čista resnica oz. iskrenost do sebe in drugega, prepoznavanje, izčiščenje in besedno izražanje tudi neprijetnih čustev in sposobnost zdržati z njimi, razmejevanje,… in, če se bosta odločila ostati skupaj, obojestranski trud za odnos in novo komunikacijo ter pravičnejšo porazdelitev odgovornosti.

Želim vam veliko poguma in moči ter vse dobro.

Hvala za odgovor. Verjetno sem zvedela tudi kaj novega o sebi.
Misliti mi je dalo predvsem to, da že od prej nosim neko grenkobo v sebi. Mogoče res, saj imam občutek, da sem se mogla v primarni družini vedno dokazovat, da sem sposobna. Kot najmlajša sem se verjetno počutila manj vredna, kar danes vidim da ni res, niti ko gledam nazaj mi nihče v družini ni dajal tega občutka.
Spoznala sem še eno stvar o sebi in sicer nikoli nisem imela poguma, da bi naredila kaj na novo. Na splošno sem se bala vsakih sprememb. Zato sem tudi izbrala srednjo šolo v kraju bivanja, namesto tisto ki sem jo želela, da se mi nebi bilo potrebno selit v dijaški dom. Zaradi tega tudi na fakulteto nisem šla, ker bi morala zapustiti domači kraj. Sedaj sicer živiva na svojem, dovolj daleč od najinih staršev.

Za kakšno zakonsko terapijo mož noče slišat. Že moja izjava, da se morava pogovoriti pri njemu povzroči zavijanje z očmi in slabo voljo. Ne glede kakšna je tema pogovora, se še preden začnem se on začne posipat s pepelom v stilu ” spet sem nekaj naredil narobe, ja oprosti, sem zafrknil… “. Minilo me je sploh začet pogovor, ker bom spet jaz izpadla negativec, ki išče dlako v jajcu. Ponavadi so to bolj moji monologi, kjer jaz govorim, on pa nima enega pametnega odgovora zame. Ali je ” ja sori sm zafrknu “, ” si končala?” ali se celo razjezi, ustane in gre.
Zato sploh nimam volje začet pogovora, ker vem kako se bo končal.

Hude težave imaš sama s sabo, čeprav vem, da tega zdaj nočeš slišati. Žal pa je tako. Seveda tudi mož; a drugega ne moreš spremeniti, le sebe lahko.

Nič ne bom dolgovezila, ker je na tem forumu že toliko takih zgodb in takih odgovorov, da – če se malce potrudiš – lahko zares zase odkriješ “Ameriko”. Le izpostavila bom nekaj, kar si zapisala in niti malo ne gre skupaj:

ZDAJ, po tolikih letih, se on hoče pogovarjat, se res trudi, da mi pokaže kako rad me ima, koliko mu pomenim. Hudo mi je, ker mu ne morem vračati ljubezni, ki bi si jo z današnjimi dejanji, besedami zaslužil,
Za kakšno zakonsko terapijo mož noče slišat. Že moja izjava, da se morava pogovoriti pri njemu povzroči zavijanje z očmi in slabo voljo. Ne glede kakšna je tema pogovora, se še preden začnem se on začne posipat s pepelom v stilu ” spet sem nekaj naredil narobe, ja oprosti, sem zafrknil… “. Minilo me je sploh začet pogovor, ker bom spet jaz izpadla negativec, ki išče dlako v jajcu. Ponavadi so to bolj moji monologi, kjer jaz govorim, on pa nima enega pametnega odgovora zame. Ali je ” ja sori sm zafrknu “, ” si končala?” ali se celo razjezi, ustane in gre.

In še nekaj:
In potem se mi je še zlagal (prvič in mislim da tudi zadnjič) in to tako banalno stvar, da še danes ne morem verjet.

Praviloma se partnerju ne zlažemo enkrat.
Navsezadnje je laž že “Sori, sem zafrknil”. Če bi to resno mislil, bi se začel spreminjati. O ostalem ne bi špekulirala, je pa o tem več kot dovolj napisanega.

Ko se boš soočila z osnovami in mogoče poiskala terapevtsko pomoč, boš stopila na pot ven. Ni pa lahka, boli. Tako kot ta, na kateri si zdaj. Razlika – in to ključna – je v tem, da te na koncu obstoječe poti čaka le še več muk in obžalovanja, na koncu nove pa dušni, srčni mir in ljubezen (najprej seveda do sebe).