Radovedna sem kako so vas vzgajali glede partnerstva, družine, otrok?

Mene so v bistvu kot otroka strašili v stilu, saj boš videla, ko boš poročena, boš morala kuhat, prat, gospodinjit. Pa za otroke skrbet.
V glavnem same grožnje kako mi bo grozno, ko bom odrasla in se bom morala poročiti in bom morala imet otroke in potem skrbeti za otroke, za moža. Vse sama.
Ves čas je bilo to, da to mora ženska početi, da vse gospodinjsko je njeno.
Ni bilo nikoli besede o tem, da v partnerstvu oba kuhata, gospodinjita.
V bistvu same grožnje kako bo grozno, ko se bom poročila.
Sem pa stara 32 let.

In predvidevam, da si še samska.

Na to temo nismo nikoli nobene rekli. Pa četudi bi, bi nič kaj zaleglo. Sem bila vedno zelo samosvoja in še dandanes moj odnos do razmerij, družine, otrok ipd. zelo odstopa od večinskega.

Vsak svojo traumo prelaga na naslednike, ali pa na bližnje, prijatelje, znance….
Ko sem v službi povedala, da gremo na vas, da smo vzeli v najem majhno kmetijo, so sodelavke popadale dol, češ sedaj pa se boš zgarala, pa zapustila, pa pokmetila…..
No danes po 15 letih, so vse kar se zdravja tiče na veliko slabšem, zgarane, brezvoljne, popadljive, nergajoče…..pa kmetov, kot so rekle takrat, še od blizu niso videle.

Ja, tako približno je meni mama govorila. Pa seveda je še dodala, da jo zanima, če bom jaz dobila tako dobrega moža, kot ga ima ona.

Točno to je bil izraz: boš že videla :).
Če kaj nisem pridno delala, je vedno priletelo to: boš že videla :).

Nič me niso strašili. Kuhala, prala, pospravljala, koli hiše delala sem že prej.
Tako da men partnerstvo in poroka ni bil noben stres. Pa tudi nobene take popotnice v smislu – boš že videla, mi niso dajali.. Če potegnem črto sedaj delam dosti manj kot sem predno sem bila v partnerski vezi, ker je svoj del prevzel partner.

Če prav raumem tvoj resnični problem, te muči ker še nisi videla?;-)

Meni je enkrat oče kot relativno majhni deklici (verjetno sem bila kakšnih 9 ali 10 let) rekel, da bom morala za moža skrbet, za njega prat in kuhat. Debelo sem gledala in sem ga vprašala, zakaj pa to? Mi v življenju ne želi nič lepšega kot to, da sem dekla? Žal moj oče ni do konca razmislil (ali pa sam ni tako razmišljal) da bi dodal, kaj mož prinese v zakon. Jaz pa tega tudi nisem videla. Zdaj imam tako moža, ki po hiši ne zna naredit ničesar. Za vsako stvar kličemo majstre, ali pa jaz vihitim klešče in bormašine.

Moja mama pa mi ni rekla nikoli nič. Če že kaj, je šlo bolj na to, naj imam otroke, mož pa ni bistven. Tudi napačno razmišljanje, kar sem vedela že tedaj.

Vse skupaj je vodilo v to, da nisem od doma prinesla nekega pravega razmisleka o tem, kakšnega moža iščem, kako pravzaprav oceniš, ali je nekdo vreden, da se ga poroči. Je to zgolj izgled, popularnost v družbi, ali je to služba, pridnost, itd. Moje življenje bi verjetno lahko bilo boljše, vem pa, da bi lahko bilo slabše.
Hčer poskušam učiti, da naj bo moški, ki ga bo izbrala, priden in deloven, ter primerno ambiciozen, pa da ne leti po gostilnah in pije. Evo, ne vem, koliko jih je.

malo strašenja, boš videla kako bo ko boš imela svoje otroke (pa sem bila pridna), pa foter je pametoval kakšen naj bo tip: da ne bo skinhed s čudno frizuro pa unimi hlačami ko lezejo dol z riti, pa da ne bo delavec ker mu bom morala prati delovne obleke, kao naj bo študiran.
🙁

Jaz sem od doma dobila popotnico, da so vsi moški slabi oz. no, da je povsem normalno, da moški ne gospodinji. Da je to dolžnost ženske.
Da pa seveda je ženska kriva, če je stanovanje razmetano, nečisto. Da je ženska kriva, če so otroci nevzgojeni. Da je naloga ženske, da skrbi za vsaka gospodinjska opravila.
V glavnem same grožnje.

noufakingšit … a to ste res imele takšno vzgojo doma ☺
noja, pol pa ni čudno, da je 1/2 parov narazen, skreganih, se pod.jebavajo, tožarijo, podtikajo kakšen drugi je …

Moški del sorodstva mi je pa grozil, da me ne bo nihče maral, da ne bom dobila nobenega moškega, ker sem tako grda, ker se tako obnašam kot sem se (nekako mi ni šlo v glavo, da mora biti ženska dekla).

Nikoli ni bilo kakšne posebne “vzgoje” na to temo, še manj opozoril ali groženj v smislu “boš že videla…”. Tudi se nikoli nihče ni vtikal v mojo izbiro partnerjev (oz. takrat še fantov), čeprav sem za enega 100%, da očetu niti pod razno ni bil povšeči. Kasneje tudi nikoli nihče ni gnjavil, kot tule velikokrat berem, kdaj mislim imet otroke in zakaj jih še nimam. Pustili so mi živet svoje življenje, hvala bogu.

Kaj tega niso pridigali, da mora ženska kuhati, likati in vse to za moža? Da to ni moško opravilo?

Pri nas se je včasih, ko sem tisto sekundo hotela kakšno novo stvar ali cunco za oblečt , omenilo, da je treba z denarjem znat razpolagat, da nakupe vnaprej planiraš; če sem trmarila, je mama omenila tisti famozni stavek, boš že razumela, ko boš na svojem. Pod na svojem so se štele vse kombinacije – sama, z možem, z možem in otroki. Nobenega drugega strašenja, nekako se ni govorilo o tem, a samoumevno je bila pomembno doseči izobrazbo, samostojnost in enakopravnosti v odnosih. Mama je znala pokritizirat može, ki so bili psihično nasilni, škrti, besedno agresivni…Moj oče dooolgo ni znal nič urediti po stanovanju, a ga je mama vedno sprejemala, imela rada, ker je topel, inteligenten in dober človek. Mama je furala kariero, skrb za dom -2/3, otroke -1/2, zrihtana u nulo. Brez jamranja in nabijanja občutka krivde. Sama imam partnerja, ki vse naredi po hiši in je nagnjen k ukazovanju, dominiranju. Če ne bi bila od doma naučena, da smo ženske sposobne in močne, bi mi kmalu zlezel čez glavo, tako pa sva se po nekaj letih, ko se mu nisem pustila zmanipulirat, ujela in furava že 15 let. Je neka mešanica mojih staršev, dominanten kot mama in pošten in pameten kot oče.
Tole kar sem zgoraj prebrala, grožnje z življenjem dekle, sužnje, podrejene tutke, spada v ropotarnico predprejšnjih stoletij. Če so vas zaastrupili doma s tem, se čimprej tega zavedajte in skenslajte kot nerelevantno.

Nikoli me niso učili da moram strežti moškemu.. ampak sta vedno rekla, da je dobro da znam zaradi samostojnosti.. tako sta me naučila od gospodinjstva, kuhanja itd. do npr. menjava žarnic pri avtu, menjava gume, odmašitev odtokov, sestava omar, beljenja, polaganje laminata itd… Mami mi je pa rekla, že dokaj zgodaj da moški enkrat udari žensko, naslednjič osla…
Pri partnerju je imel pa ati sicer precej idej o tem kakšen ne sme biti, a je vedel da je izbira moja.. in ko sem predstavila zdajšnjega moža, mu je precej odleglo 🙂 Nikoli nisem vzela za slabo vsega kar so me naučili, čeprav mi je bilo včasih res odveč, ker sem morala toliko delati.. Vse kar znam mi pride prav. Zaupali so mi celo do te mere, da sem preko spletne banke plačevala položnice (stara cca. od 16 leta naprej, seveda na začetku je vedno bil poleg in preverjal), da sem se seznanila s stroški gospodinjstva…

Eno srednješolsko ljubezen so mi branili, ker je fant preveč posegal po alkoholu in so se bali zame.
sedanji partner s katerim sva poročena 26 let je od mene kar nekaj starejši in na začetku sta starša imela pomisleke. Kasneje sta ga sprejela in se dobro razumemo. Dala sta mi vedeti, da kakor si bom postlala, tako bom ležala. Pa mama me je opozarjala, da moram biti spoštljiva do tašče, da se moram jaz podrediti, se prilagoditi, ker sem zadnja prišla k hiši. Malo sem upoštevala, malo ne in kar dobro smo vozili.

Sestra je bila deležna takšnih kritik, “da jo nihče ne bo maral ker nič ne zna” (pa je tvoje generacije). To je prihajalo iz ust babice. Tak kritičen pogovor se je začel “Ko sem bila jaz toliko stara kot ti …”. Nebi rekel, da so bile grožnje, ampak podjebavanje oz. žensko ljubosumje/konkurenca. Sicer pa skrajno neprijetno. Pa tudi, če se je sestra česar koli lotila je prišla zraven “svetit” in komentirat. Prav tako pri moji mami oz. njeni snahi. Če je šlo kaj narobe, pa “sem vedela kaj se bo zgodilo”. Potem pa kreg, pa se vmeša oče in jo napizdi, potem pa v napadalni položaj in komentarji “da ga je ona rodila, pa rit brisala itd”. Je oče večkrat rekel, da je njegova največja napaka v življenju to, da nista šla z ženo na svoje oz. da sta si uredila stanovanje v hiši staršev.

Meni kot moškemu delu gospodinjstva, je bilo to prikrajšano. Jaz sem bil vedno “priden”, “bogi”, “fejst” itd. Pa tudi tega se naveličaš ko ti nekdo za vsako stvar najeda.

Tudi to poznano. Samo s strani staršev, tet, stricev. V glavnem vbijanje v glavo, da mora vse ženska delat in da moški niso za tako delo. Pa posmehovanje moških drugim moškim, ki so pa slučajno kaj doma naredili, češ, da so copate.

Je pa zanimivo. Kolegico so podobno vzgajali kot mene.
Na hitro se je poročila, kup otrok, ker je mož tako rekel, ni šans, da on kako kuhalnico v roke prime ali pa kdaj da cunje v pralni stroj. Jaz pa čisto kontra od nje. Da bi pa rekla, da je katera od naju uspešna v razmerju pa ne morem reči. Sem na boljšem kot ona, samo ne pa na fajnem.