Vemo, da so beljakovine živalskega in rastlinskega izvora za življenje nujno potrebne, za otroke je priporočljivo razmerje 1/3 rastlinskega in 2/3 živalskega. Ker pa so mesne beljakovine najdražje, jih lahko nadomestimo z rastlinskimi. Dobra otroška kuharica je tista, ki zna in hoče jedilnike popestriti in ki je osveščena, kaj je za otroke bolj zdravo in kaj manj.
Soja je premalo cenjena rastlina, čeprav lahko delno nadomesti celo meso
Soja je enoletna stročnica in če bi jo imenovali soja meso, bi mogoče hitreje pridobivala na ugledu in uporabnosti. Dolgo časa nekateri o njej le sramežljivo govorijo, sprašujejo o njeni uporabnosti in pomenu v prehrani, preberejo kakšen recept; vendar, ko jo poskusijo, ugotovijo, da pač to ni meso. Zato odpor do soje in jedi iz nje v glavnem ostaja. Po krivici in to zaradi zakoreninjenih prehrambenih navad, neznanja pri pripravi jedi iz nje in premajhne odločnosti. Zato jo še vedno premalo uporabljamo v prehrani.
Soja je uporabna za prehrano otrok in odraslih, v zmernih količinah, potrebno pa je paziti, da so sojina zrna dovolj namočena, dovolj kuhana, pravilno pripravljena in kulturno ponujena.
Soja je po svoji sestavi zelo podobna mesu, zaradi česar ji pravimo tudi rastlinsko meso. Sojino bogastvo pomenijo njene beljakovine, ki so zelo kvalitetne in lahko prebavljive.
Z uvajanjem sojinih jedi (vendar ne iz instant sojinih izdelkov, ker je okus močnejši, kot iz naravnih sojinih zrn), je potrebno začeti postopoma in v manjših količinah, da se otroci privadijo okusu.
Poznamo več vrst soje v zrnju. Glede na izkušnje sta najbolj primerni zelena in rdeča soja. Poznamo še rumena in črna sojina zrna.
Suha sojina zrna uporabljamo kot suhi fižol ali suhi grah. Koliko časa jih bomo namakali oziroma kuhali, je odvisno od starosti soje. Sojina zrna uporabljamo za enolončnice, omake, solate ali sojin pire, ki ga dodamo med mleto meso.
Poleg posušenih sojinih zrn dobimo v trgovinah tudi sveža sojina zrna, ki so najboljša. Uporabljamo jih tako kot sveži fižol ali grah.
Sojina moka se precej razlikuje od pšenične. Ker vsebuje ogromno beljakovin, ji pravimo tudi kraljica beljakovin, poleg tega pa ima tudi mnogo kalcija, fosforja in železa. Ker ima malo ogljikovih hidratov, ne veže testa, zato ji moramo nujno dodati pšenično moko, če želimo pripraviti kruh, pecivo ali žličnike. S sojino moko obogatimo razne omake, juhe in podobno. Po videzu je bolj podobna mleku ali jajcem v prahu. Jedi iz sojine moke ostanejo dlje časa sveže, pri peki pa hitreje porumenijo, zato jih pripravljamo pri nižjih temperaturah.
Sojino mleko je izvleček iz sojinih zrn. Je bele ali rumenkaste barve in bolj “kremasto”. Lahko ga zmešamo s kravjim mlekom in mu po želji dodamo sadni sok ali drugo. Po sestavinah je podobno kravjemu mleku, vsebuje pa več beljakovin in ima manj maščob. Strokovnjaki ga priporočajo ljudem, ki so bolni na srcu in ožilju ali tistim, ki so alergični na kravje mleko. Iz sojinega mleka lahko pripravljamo tudi druge jedi, kjer običajno uporabljamo mleko.
Dober je tudi sojin kruh, ki ostane dolgo svež, če je v njem veliko sojine moke. Okus sojinega kruha spominja na lešnike, orehe ali kostanje. Z bolj grobim mletjem soje dobimo sojin zdrob. Primeren je za cmoke, peciva, nadeve ali za mlečni močnik.
Sojini kalčki so najboljši iz kaljene zelene soje. Surove lahko uživamo le, če so iz zelene soje, iz drugih vrst soj pa jih moramo pred zaužitjem kuhati vsaj 10 minut. Tudi kalčki imajo veliko beljakovin, poleg tega pa tudi vitamina A in C. Kalčki so najbolj primerni za popestritev jedilnika v zimskih mesecih, tudi zato, ker nastopi naravni čas za kaljenje.
Sojino omako in druge izdelke iz soje že lahko kupimo v trgovinah. V knjigarnah imajo na voljo tudi nekaj knjig o soji. V teh knjigah bomo dobili poleg receptov še dobre nasvete, kako naj jo uporabljamo.
Sojinega olja ne smemo uporabljati za cvrenje jedi, za druge namene pa lahko.
Avtorica: Emilija Pavlič
Povzeto po knjigi Za otroke kuhajmo zdravo
