Ali je možno?
Včeraj sem vam postavila vprašanje, na katerega upam, da se navezuje ta zaključek, do katerega sem včeraj prišla v prisotnosti tretje osebe,(sorodnice, ki me vse življenje dobro pozna), ki je skušala razumeti moj problem, za uničevanje veze.
Njena razlaga je, da sem v življenju vedno bila prizadeta, najbolj s strani očeta (maltretiranje, pretepanje, skratka psihično in fizično). V vsakega v katerega sem se zaljubila, me je prizadel, bolj sem potrebovala nekoga, na katerega se lahko zanesem, bolj sem ‘izvisela’. Ker tega ni bilo doma, sem po tem močno hrepenela, da bi me nekdo imel rad. Po tolikem trpljenju, sem si postavila ‘zid’, ker si več nisem upala kazati čustev, saj se nikoli ni dobro izkazalo. Ko sem pač hodila z nekom, s katerim se mi je bilo lepo pogovarjati, bi kmalu ugotovila, da to ni to in razdrla…enostavno dolgo časa nisem do nikogar nič čutila…dokler nisem imela poletne romance, ki se je vlekla, vendar sem vedela, da iz tega, veze ne bo nikoli. Kristalno jasno. Spoznala sem sedanjega moža in kljub vsem problemom, se mi je končno vse izšlo, kot treba. Idealen moški. Jaz pa naju mučim, s pogostimi depresijami, da se zatekam k sanjam o ljubimcu izpred nekaj let. Trpi mož, trpim jaz. Ali res podzavestno, uničujem nekaj kar končno ‘štima’, ker nisem nikoli bila navajena, da bi se kaj dobro končalo? Da sedaj nehote uničujem, ker sem ‘nekako navajena’ trpeti? Ampak definitivno v temu ne uživam, nasprotno močno trpim, da me kar boli in ne vem kako ven iz tega, vem samo, da nočem mučiti moža, ker ga ljubim. Hočem, da nama uspe. Mi lahko nakažete smer, da si lahko nekako pomagam? LP!