Draga Tatya!
Ko sem rodila prvič pri 23. letih in po enaindvajsetih mesecih drugič, sem bila zelo “pametna” glede nasvetov o vzgoji otroka. Imela sem pač srečo, da je prav hči spala celo noč od 6. tedna. Druga se je zbujala do drugega leta in “priletela” sredi noči v našo posteljo kot meteor, dokler je ni mož preselil v drugo sobo k sestrici, od takrat je spala celo noč. Srečni mi. Pri 36. sem rodila tretjič in vsi vzgojni ukrepi so mi padli v vodo, vso pamet sem požrla s cmokom v grlu. Sinek spi pri nama v postelji. Dojim ša še in ne zna zaspati drugače kot na dojki, tudi ponoči ne. Poenostavila sem stvar. Namesto da se vstajam ponoči zaradi principov!!, ga vzameva k sebi, malo pocmoklja in že spi. Včasih se niti ne zavedam, kdaj to opravi. Zjutraj se zbudim naspana. Službo začnem ob 6.00 uri in si ne predstavljam, da bi ponoči mulca vzgajala v stilu “moj pa spi v svoji postelji”, zjutraj vstala, šla v službo do dveh, potem pa se še cel popoldne poleg obveznosti do ostale družine, hiše, vrta, sadovnjaka in trtja, ukvarjala z njim in bila dobre volje kot naj bi mame bile (mimogrede, da ne bom izpadla svetnica, vse to delo je družinski projekt in ne samo moj, vendar ga je kar dosti za vse).Iz izkušenj ti povem, da leta, ko se mehak, okrogel, dišeč otročiček stisne k tebi, kot da si središče sveta, minejo kot blisk. Mogoče mi je lažje, ker imam podporo pri možu, ki ga otroček v postelji tudi ne moti več. Sva pač mogoče že v letih, ali pa so to izkušnje, kaj vem. Kaj bosta storila vidva, pa je vajina stvar, vsekakor veliko uspeha in zadovoljstva pri vseh treh želim!