Delo z bolniki je šola življenja

Uredništvo, 10. november 2015.

Bolniki včasih marsičesa ne povedo zdravniku, ampak ima vsak svojega ‘izbranca’, ki ga včasih prosi, naj kakšne informacije …

Zdravstveni tehnik Nedeljko Grgić je na Onkološkem inštitutu začel delati pri dvajsetih, še kot pripravnik.

»Predstavljal sem si, da so tu bolniki zelo depresivni, da po prejetih kemoterapijah ves čas bruhajo, so povsem izčrpani in podobno. A bolniki so mi moje prvo delovno mesto v komaj enem tednu predstavili v povsem drugačni luči. Čeprav v bolnišnici v resnici ne moremo pozdraviti vseh bolnikov, je na Onkološkem inštitutu toliko življenja, kot ga lahko doživiš le malo kje. Tu sem prvič spoznal, kaj pomeni boj za življenje, in začutil neskončen pogum naših bolnikov,«

začne pripovedovati.

Na začetku se ga je dotaknila prav vsaka bolnikova zgodba. Vsako je premleval tudi po odhodu z dela.

»Še danes se spomnim prvega bolnika, ki sem ga izgubil, prvega, ki so mi ga zaupali v nego, in tako naprej. To so zgodbe, ki se človeka dotaknejo. Pri delu s temi svojimi pacienti sem se tako prvič vprašal, kako zadovoljen sem s svojim življenjem, in razmišljal, kako je mogoče, da je bolnik, za katerega ni upanja, tako zelo zadovoljen. Nekoč sem si strašansko želel postati nogometaš, pri delu z bolniki pa sem ugotovil, da to najbrž le ni najpomembnejša stvar na svetu, prav tako ne slava in denar. Naj se sliši še tako obrabljeno, pa vendar je res: če si zdrav, je vse v redu,«

pravi sogovornik, ki se z bolniki na oddelku veliko pogovarja, zaupajo mu tudi v tistih res težkih trenutkih.

grgič2

Nedeljko Grgić

S šalo bolnike sprosti

»K odgovorom na vprašanja, kako se počutijo, kako prenašajo neželene učinke zdravljenja in tako dalje, jih moram spodbujati, a hkrati jih ničesar ne sprašujem o njihovem zasebnem življenju, pa mi sami vedno znova pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Z veseljem jih poslušam in se z njimi rad pošalim. Že tako jim je težko, s šalo jih poskušam vsaj malo sprostiti in spraviti v dobro voljo. Ko se na bolnišnično okolje privadijo, se navadno prav dobro ujamemo. Takrat z menoj delijo marsikaj,«

pravi zdravstveni tehnik, ki so mu bolniki lani podelili tudi naziv znanilec upanja.

»Bolniki včasih marsičesa ne povedo zdravniku, ampak ima vsak svojega ‘izbranca’, ki ga včasih prosi, naj kakšne informacije pove naprej. Če bi bil na njihovem mestu, bi si verjetno tudi izbral nekoga, ki rad pride med bolnike, ki se zna pošaliti in se pogovoriti. Sam sem vesel in počaščen, da mi bolniki zaupajo in so radi v moji družbi.«

Ko človek resno zboli, sam s seboj pogosto opravi nekakšen obračun in z izkupičkom nemalokrat ni zadovoljen. Tako, pravi Nedeljko Grgić, bolniki pogosto obžalujejo, da so se zaradi koščka zemlje na smrt skregali z bratom, s katerim zato morda ne govorijo že desetletje. Ali pa, da jim je žal, da so vse življenje garali.

»Spomnim se gospe, ki mi je pripovedovala, kako sta z možem vse življenje delala in varčevala, da bi zgradila hišo. Hišo sta po letih odrekanja in gradnje postavila, gospa pa je takoj zatem zbolela. Podobnih zgodb je veliko in človeku dajo misliti. Pri delu z bolniki se ogromno naučim, ne le v strokovnem smislu, ampak predvsem o življenju samem. Kaj je pomembno in kaj resnično šteje.«

Težko, ko zbolijo mladi

Na oddelku srečuje tudi zelo mlade ljudi, kar je še posebno težko.

»Pri starejših bolnikih slabe novice vendarle lažje sprejmem, saj so že nekaj doživeli… Težje je, ko gre za mlade ljudi. In potem si misliš, lahko bi bil jaz namesto njega, moj letnik je. Pred dvema letoma je pri nas življenjsko pot končala sošolka iz srednje šole, s katero sva se družila, skupaj maturirala. Ko smo jo sprejeli, so bile možnosti njenega zdravljenja že povsem izčrpane. Zanjo bi storil vse na svetu, a sem bil povsem nemočen, prav nič ji nisem mogel pomagati. Tega občutka sploh ne morem opisati. Ta in podobne zgodbe me prizadenejo in izčrpajo. Čeprav je prognoza slaba, pa bolnika ne smeš obremenjevati s svojo zaskrbljenostjo, ampak ga moraš spodbujati in mu stati ob strani.«

Potreben je čas za sproščanje, da se vse te težke zgodbe nekako pravilno umestijo. Naučil se je sproščati s tekom, lani je pretekel celo Ljubljanski maraton.

»Zato se moram zahvaliti le našim bolnikom. Pa tudi, ker so me naučili sprejemati življenje takšno, kakršno je, ter živeti za danes in bližnjo prihodnost. Zato si, kadar le morem, privoščim tudi potovanja. Nekoč si namreč ne želim očitati, da nečesa, kar sem si vedno želel, nisem naredil. Bolniki so me veliko naučili tudi o odnosih v družini. Ker imam vsakodnevno stike tudi s svojci naših bolnikov, vidim, kako dragocena je lahko družina za bolnika. In seveda prijatelji. Naši bolniki so izredno povezani, se medsebojno družijo in podpirajo. Tudi na pregled včasih pridejo skupaj, v dvoje jim je lažje,«

pripoveduje in še doda, da četudi je njihovo delo res naporno, doživijo tudi veliko lepega. In kakšna je zanj najboljša novica?

»Vsekakor ozdravitev bolnika. Lepo pa mi je slišati tudi njegovo zahvalo. Vsi se sicer zahvaljujemo večkrat na dan. Toda ko bolnik reče ‘hvala za vse’, čutim, da mi je iskreno hvaležen.«

Sladoled in nasmejani Nedeljko

V nočnem programu Radia Slovenija so govorili o priznanjih onkološkim zdravstvenim delavcem. Gosta sta bila Nedeljko Grgić in Bernard Šutić, znanilca upanja 2015. Grgič je prejel največ nominacij v kategoriji medicinska sestra/tehnik, v kategoriji drugi zdravstveni delavci pa Šutić, informator na Onkološkem inštitutu. Med oddajo je poklicala poslušalka Alma, ki je povedala:

grgič1

Nedeljko Grgić in Bernard Šutić

»Moja hčerka je bila zdravljena z radioaktivnim jodom in je bila v popolni izolaciji. Potem je na facebooku napisala, da si najbolj od vsega želi sladoled. To je videlo Nedeljkovo dekle, mu povedalo in dan pozneje se je na njenih vratih pojavil nasmejani Nedeljko s sladoledom. To je bila morda majhna gesta, ampak moji hčerki je pomenila veliko, ji polepšala dan in je ne bo nikoli pozabila.«

Levkemija

Pod levkemijo spada vrsta malignih bolezni krvi in krvotvornih organov, ki nastanejo zaradi nenadzorovanega širjenja v levkocitno vrsto usmerjenih celic v kostnem mozgu. Ta nato povzroči nenadzorovano razraščanje in kopičenje nenormalnih in zelo nezrelih belih krvničk, ki s svojo rastjo v kostnem mozgu izrivajo zdrave krvne celice, ki jih potrebujemo za normalno življenje.V grobem ločimo akutne vrste levkemije (limfoblastne in mieloblastne), za katere je značilen zelo hiter nastanek in dinamika simptomov, ter kronične (limfocitna in mieloična). Pri slednjih se simptomi in težave razvijajo več let.ALL je najpogostejša rakava bolezen pri otrocih.

Nedeljko Grgić je zdravstveni tehnik na Onkološkem inštitutu in znanilec upanja za bolnike z rakom

Vir: Nedeljski dnevnik

O avtorju

Uredništvo

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
147,353
15.05.2021. u 17:37
283,830
26.04.2021. u 15:59
110,376
15.05.2021. u 16:42
Preberi več