Žiga Kastelic: “Staršem nisem ničesar zameril”

FOTO: Saša Despot

Otroštvo pisatelja in urednika portala Študent, Žige Kastelica, je bilo zaznamovano z alkoholizmom, boleznijo in smrtmi.

Pravijo, da nič ni gotovega razen davkov in smrti, kljub temu pa se o minljivosti le redki odkrito pogovarjajo. S smrtjo se je namreč težko soočiti. Kako zelo težko, dobro ve Žiga Kastelic, ki se je teme žalovanja lotil v svoji drugi knjigi Premlad, da bi umrl star. Gre za nadaljevanje oziroma dopolnitev njegove prve knjige Ti, v moji krvi, za katero pravi, da jo je napisal zase. V njej je predeloval odnos z materjo, ki jo je težko otroštvo, ki ga je zaznamovalo posilstvo, pahnilo v alkoholizem. Z alkoholom pa je imel težave tudi oče in tudi on je v njem utapljal travme, ki jih je doživel med odraščanjem v rejništvu.

Med pogovorom s 27-letnim pisateljem sogovorniku hitro postane jasno, da v njem ni grenkobe, ki bi zajela marsikoga, ki bi moral, tako kot Kastelic, v desetih letih predelati deset smrti – tudi slovo svojih najbližjih. Mamo je izgubil leta 2020, dve leti pozneje pa se je poslovil tudi oče, še prej pa je v nesreči umrl brat.

Kako danes gleda na svoje otroštvo in kaj se je iz usode svojih staršev naučil, nam je zaupal v intervjuju.

Stari ste 27 let in avtor dveh knjig, ki govorita o zelo težkih temah. Že iz tega podatka lahko razberemo, da ste v mladih letih veliko doživeli. Kako bi opisali svoje otroštvo?

Zdaj, ko je minilo že toliko let in na preteklost gledam z odraslimi očmi, lahko povem, da sem se distanciral od težav in sedaj dajem v ospredje lepe spomine. V obeh knjigah sicer opisujem težje trenutke, ki pa sem jih poskušal opisati na bolj optimističen način oziroma z nekim zavedanjem, da lahko potapljanje v preteklost na meni pusti posledice. Rekel sem si, da si želim za prihodnost malo bolj svetle napovedi. Je pa bilo moje otroštvo posebno, saj sem se rodil starejšima staršema – oče je bil star 51 let, mama 43. Bil sem obkrožen z alkoholom, odvisnostjo in boleznijo, kar je glavna nit obeh knjig in tudi mojega otroštva.

Ste se kot otrok zavedali, da je bila vaša družina drugačna? Je okolica vedela, kakšne težave imate doma?

Niti ne. To se je pokazalo pozneje, ko sem začel kazati vedenjske težave, kot je bilo zaostajanje od pouka, ki so bile posledice naših težav. Razred je bil majhen in se je takoj opazilo, da nekaj ni v redu. Sedaj sem hvaležen, da so opazili in mi pomagali.

Kako pa je posredovala šola?

Po očetovi možganski kapi sem pri 13 letih odšel živet k bratu. Pri tej odločitvi so sodelovali šola, moja starša, brat in center za socialno delo. Pri bratu sem nato živel osem let. Med študijem sem se osamosvojil.

Do pomoči je družina prišla pozno … Glede na to, da pravite, da ste se v alkoholizem rodili in šele pri 13 letih odšli k starejšemu bratu.

Alkoholizem je bilo na začetku, ko sta bila starša še nekako pri polni odrasli formi, lahko skrivati. Ko pa so se začele še druge težave, kot so bile bolezni staršev in smrti v družini, pa so se težave z alkoholom začele kazati na zunaj in sprožil se je domino učinek. Takrat se je pri meni porušila normala, ki sem jo poznal kot otrok.

Težave doma so se pri vas poznale na telesu. Pri 13 letih ste tehtati več kot 113 kilogramov. Zaradi teže ste odšli na zdravljenje. Kako so se lotili te težave?

V tistem času in že prej sem bil v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu v Stični. Zelo so mi pomagali, saj so iskali globlje vzroke. Pomagalo mi je tudi, da sem z bratovo družino hodil na morje, kjer smo otroci lahko noreli. Tega doma nisem poznal, saj so moji sorojenci veliko starejši od mene. Moji nečaki so mojih let …

Kako pa je potekal vaš vsakdan? Ste se kdaj bali priti domov, ker niste vedeli, v kakšnem stanju bosta starša?

Včasih, a nikoli ni bilo vezano na alkohol. Vsaj nikoli pri očetu, saj je to dobro skrival oziroma »nosil«. Z maminim vse slabšim stanjem pa sem to vsake toliko opazil že v otroštvu, vsekakor pa z odraščanjem. Količinsko ni nikoli spila veliko, a zaradi stanja, v katerem je bila, je bila tudi mala količina strupena. Če se vrnem k vprašanju. Nikoli me ni bilo strah priti domov, sem bil pa v skrbeh, ko sem odšel od doma.

Starši so vas peljali s sabo v gostilne. Koliko ste bili takrat stari?

To je bilo v času, ko sem obiskoval drugi razred osnovne šole, trajalo pa je do sedmega razreda. Težko je verjeti, ko rečem, da nimam slabih spominov na te trenutke, ker je bila to preprosto normala, ki sem jo poznal. Ure v gostilni sem preživel med prebiranjem Miki Miške in hitro tudi obsežnejših knjig. Bom rekel, da sem polnil svojo domišljijo. Sem pa postal hitro naveličan in utrujen, tako da so me pogostokrat nesli v avto, kjer sem zaspal in čakal na odhod. V vsem tem sem kasneje videl nemalo težav, ker otrok preprosto nima kaj iskati v lokalih, še posebej ne v večernih urah. Glede celotne situacije lahko povem, da bolj kot sem dojemal, manjkrat sem bil v lokalih. 

Vaša mama in oče sta imela težko preteklost in sta travme utapljala v alkoholu. Kakšno tolažbo pa ste vi iskali v hrani?

Verjetno je bilo povezano s stresom. To sem opazil tudi v zadnjih letih, ko sta se starša poslovila. Prehranjevanje v večernih urah je postalo navada. Zdravljenje vedno priporočam. Nekdo, ki ima preveč kilogramov, je v šoli mnogokrat odrinjen od dogajanja, na zdravljenju pa bo ta oseba obdana z ljudi, ki imajo iste težave. Tam ni posmehovanja, žaljenja … Osebje se pri obravnavi ni osredotočalo le na hujšanje, ampak tudi na vzroke v ozadju.

Kašne posledice je na vas pustilo otroštvo?

Predvsem pozitivne. Kar bi lahko izpostavil, je, da sem z družino zaradi vsega dogajanja v preteklosti danes bolj povezan. Pri mami in očetu sem namreč videl, kaj se zgodi, če živiš v preteklosti, in kako to vpliva na trenutne odnose in prihodnost. Če sem jaz v redu, bodo tudi odnosi lepi.

Kakšen pa je vaš odnos do alkohola?

Zdrav. V najstniškem obdobju sem mislil, da bom padel v to brezno, ker mi je alkohol dvigal samozavest, ki je zaradi prevelike telesne teže nisem imel. A sem hitro ugotovil, da prinaša skrbi zame in družino. Sedaj ga uživam v majhnih količinah ob posebnih priložnostih.

V knjigi govorite tudi o odpuščanju. Ste staršem odpustili?

Pri takem vprašanju vedno povem, da staršem ničesar nisem zameril. Ko sem spoznal preteklost staršev in družine, sem stvari videl v drugi luči. Naučil sem se, da kdaj pa kdaj sprejemamo slabe odločitve, ker nismo v poziciji, da bi sprejemali boljših. Včasih je tudi bolje, da nekomu pogledamo skozi prste.

FOTO: Saša Despot

Kaj bi morala javnost vedeti o družinah, kjer vlada alkoholizem?

Da ga je enostavno skriti in težko odkriti. Alkohol je v naši družbi tako globoko zakoreninjen, da je včasih težko ugotoviti, ali gre za trenutno stanje ali konstanten problem. Desetih praznovanj rojstnih dnevov na teden pač ni … Prav tako se ne smemo bati odgovora na vprašanje »kako si«. Veliko ljudi si, ko postavijo to vprašanje, pravzaprav ne želi, da bi se jim vprašani zares odprl. Nimamo časa, ne ljubi se nam ukvarjati s tem, kako osebi pomagati, saj je pomoč pogostokrat dolgotrajen in mučen proces.

Je vas kdo vprašal, kako ste?

Ne.

Ste si želeli, ko ste bili otrok, slišati to vprašanje? Bi premogli dovolj poguma, da bi se zares izpovedali in razkrili, kaj se dogaja?

Rad bi, da bi otroci vedeli, da se morajo odpreti, ker jim sicer ne morejo pomagati. Otroci namreč fantastično manipulirajo s situacijo. Če bi vsaj enkrat rekel, da nisem dobro, vem, da bi mi pomagali. Ko pa 15-krat rečeš, da si OK, nehajo spraševati. Seveda pa tu govorimo o otroku, ki se tega ne zaveda. To mu mora pojasniti starš. 

Česa pa se mora zavedati starš, ki ima težave z alkoholom?

V prvi vrsti je treba poznati otroka. V naši družini je bila tako velika generacijska razlika, da sem se staršema lahko preprosto zlagal, pa nista ugotovila, ker določenih stvari nista razumela. Če starš ostane v stiku s časom, bo lahko bolj enostavno pomagal otroku in opazil spremembe. Otrok mora biti na prvem mestu.

Ste bili vi pri svojih starših na prvem mestu?

V določenih vidikih da. Kar se tiče čustvenih potreb, sem bil definitivno na prvem mestu. Pomagala sta mi, da sem veliko bolj empatičen. Pri materialnih stvareh, ki vplivajo na druge stvari, pa nisem bil. To se je podredilo alkoholu. Ko je zmanjkalo denarja, ga je zmanjkalo za ostale stvari in to potegne marsikaj za sabo.

Kako pa lahko družba, učitelji prepoznajo, da ima neka družina težave?

Strokovni kader moje osnovne šole je bil zelo pozoren na to, kakšni so odnosi med učenci. Tukaj se takoj vidi premik. Če nekoga nenadoma izobčijo, je enostavni stopiti bližje in ugotoviti, kaj se dogaja. Treba je vedeti, da ni razloga za sram. Vsi kdaj potrebujemo pomoč.

Deset pogrebov v desetih letih. V kratkem razmiku ste zaradi bolezni izgubili starša, še prej je v nesreči umrl brat. Ste za vsakim žalovali drugače oziroma ali je imel način odhoda vpliv na to, kako ste žalovali?

Zagotovo. Na način žalovanja je sicer vplivalo tudi to, kako blizu sem si bil z osebo in v kakšnem razmerju. Pa seveda tudi zrelost. Bratova smrt je bil velik šok. Čustva sem dal iz sebe šele tri leta pozneje, saj si tega prej nisem dovolil. Bil sem najstnik, ki je vsem kazal persono, ki so jo pričakovali. Fantje pač ne jokajo …  Smrt mame se je zgodila deset le pozneje, med prvim mesecem pandemije. Zanjo je bil usoden možganski tumor. Lažje je, če veš, da se nekdo poslavlja. Sicer se nikoli ne moreš zares pripraviti na takšno izgubo. Smrt očeta pred dvema letoma pa še vedno predelujem. Mislim, da je nikoli ne bom povsem prebolel, ker mi je veliko pomenil in tudi zaradi odnosa, ki sva ga imela, ko je po kapi prenehal piti. Tudi njegova smrt je bila nepričakovana, saj je bil vedno v dobri formi za 77-letnika. V tem času so bila vsa prizadevanja usmerjena v to, da ozdravi in niti pomislil nisem, da morda ne bo. En mesec po diagnozi, da ima pljučnega raka, je umrl. Najine zadnje pogovore bom vedno nosil v srcu. Dal mi je tudi zelo dober nasvet, in sicer, da ni nič narobe, če pokažem čustva.

Nekje sem slišala misel, da čas ne zaceli ran. Žalovanje le spremeni obliko. Bi se strinjali?

Se strinjam. Ljudi nikoli ne bomo pozabili, se pa spremeni način žalovanja. Pozneje so bolj v ospredju spomini. Zavedati se je treba, da je žalovanje močan proces, v katerem se lahko utopimo in zapademo v depresijo.

Imate kakšen nasvet, kako se pripraviti na smrt bližnjega?

Čim več se z njim pogovarjajte, pa ne o slabih stvareh. Z mamo sem se vsak dan pogovarjal. Če ne bi vzpostavila takšnega odnosa, preko katerega sem videl, kako se počuti in gleda na odhod, bi bilo meni veliko težje. Želela je, da bi bili moji spomini nanjo pozitivni. Enako je bilo z očetom.

Ker ste spoznali, da so vaši starši starejši, ste si menda oblikovali seznam stvari, ki ste jih želeli doživeti z njimi. Zelo zrel pristop za otroka …

Ja, morda pa bi pisanje takšnega seznama danes raje odsvetoval, kajti na koncu boste zelo razočarani in žalostni, če ciljev ne boste izpolnili. Raje uživajte v skupnih trenutkih.

FOTO: Saša Despot

Prva knjiga je namenjena mami. Je bilo pisanje terapevtsko?

Do določene mere mi je pisanje pomagalo pri prebolevanju, je pa tudi odpiralo rane. Vedel sem, da se bom moral vrniti v preteklost, če želim povedati zgodbo. Proces pisanja druge knjige je bil drugače zastavljen. Prva knjiga je bila napisana zame, z drugo knjigo pa sem želel pomagati drugim.

Mnogi težko pristopijo do žalujočih, ker ne vedo, kako jih potolažiti. Kaj bi si vi v času žalovanja želeli slišati in česa ne?

Najprej bi poudaril, da smo takrat pod hudim stresom in nam lahko uide marsikaj, kar ni odraz našega značaja, zato je pomembno, da izrečenim besedam ne dajemo prevelikega pomena. Če se vrnem k vprašanju. Veliko je bilo stavkov, ki si jih nisem želel slišati. Po smrti brata je nekdo rekel, da je bil divji in da je ‘kiksnil’. Potem so tukaj še klišeji, ki jih sicer razumem, a jih ne morem več slišali. ‘Saj bo bolje’, ‘Bo minilo’, ‘Zdaj je v nebesih’ … Te besede preslišimo. Včasih je bolje, da smo tiho in ponudimo objem. To se mi zdi bolj osebno. Kaj bi želel slišati … Morda le to, da je oseba zame dosegljiva, če bi jo potreboval.

Se nekdo, ki je doživel toliko izgub, bolj boji smrti ali manj?

V drugi knjigi sta dve poglavji namenjeni ravno tem vprašanju. Eno govori o tem, zakaj se ne bojim, drugo, zakaj se. Poskušam uživati v trenutku in se ne obremenjevati s tem, kaj bo. Veliko mojih dejanj je usmerjeno v to, da dam ljudem, ki so mi blizu, vedeti, da bo vse v redu, da smo živeli na polno in da nimam obžalovanj.

Druga knjiga nosi naslov Premlad, da bi umrl star. Zakaj tak naslov?

Nanaša se na pregovor Prestar, da bi umrl mlad. Želim si, da bi bila ta knjiga prvi od dveh delov. Drugega bom napisal pri 77 letih. Tematika bi bila ista, vidik pa drugačen – prvič skozi oči 27-letnika, drugič skozi oči 77-letnika.

Kaj bi si želeli, da bi bralec odnesel od druge knjige?

Gre za vpogled v proces žalovanja iz vidika druge osebe, iz katerega se lahko veliko naučimo. Knjiga je bila načrtno napisana v procesu žalovanja in moje počutje je možno razbrati od prve besede pa do konca knjige. V prvi vrsti pa so to misli o tematikah, ki jih družba poskuša dati na stran, ampak so tako vsakdanje, da jih ne bi smeli.

Kakšni so odzivi na knjigo? Ste si kakšnega še posebej zapomnili?

Čudoviti so. Najprej me je bilo strah, saj sem si zelo želel, da bi bila knjiga ljudem v pomoč. Kar nekaj ljudi, ki so se soočali z izgubo, mi je pisalo, da so jim mojo knjigo priporočili. Cilj je bil dosežen, saj sta knjigi preko priporočil našli pot do tistih, ki ju potrebujeta.

Avtor
Piše

Irena Kolar

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
2,255
05.07.2024 ob 22:56
3,401
12.07.2024 ob 10:43
592
09.07.2024 ob 18:32
79,793
30.03.2024 ob 10:27
Preberi več

Več novic

New Report

Close