Tri tedne nazaj sem na sončno nedeljo (kot sem to dotedaj redno počela) okoli 8. ure zjutraj tekla po gozdu. Bila sem že skoraj pri koncu svojega kroga, ko sem v trenutku neprevidnosti klecnila. Slišala sta se dva glasna “plenk plenk” in sesedla sem se. V hipu sem padla v glasen jok. Ne zaradi bolečine, ampak ker sem si ponovno poškodovala gleženj, v katerem imam še vedno dva šraufa iz rekonstrukcije vezi leta 2018. Na poseg sem takrat čakala več kot dve leti. Kljub strganim vezem sem lahko tisti dve leti tekla, zaradi nestabilnosti gležnja pa sem si ga morala ob vsaki športni aktivnosti povijati.
Ko sem sredi gozda objokana sedela na tleh, me je misel na dolgotrajno prisilno mirovanje spravljala v obup. Sem precej športno aktivna, večkrat na teden tečem in zelo rada se odplazim v hribe. Ko sem se umirila, sem dojela, da moram nekako priti domov. Telefona namreč nisem imela s sabo.
Vsaj to, da se nisem poškodovala med gledanjem v telefon, je bil mali plus. Da bi me takšna neumnost stala zdravja, bi si težko oprostila.
Na urgencah še vedno brez (obposteljnega) ultrazvoka
Skobacala sem se na noge, ugotovila, da lahko nanjo stopim, in počasi odšepala do doma. Doma sem ugotovila, da moj gleženj zgleda kot ta dober Črnuški krof; to so tisti krofi, zaradi katerih ljudje pozabljajo na CPP. Saj ne rečem, res so dobri, ampak vseeno si tisti, ki zaradi krofov, na katere lahko čakajo tudi po pol ure in več, zaparkirajo avtobusno postajo in cesto v dolgih kolonah, zaslužijo kazen in osvežitveni tečaj cestno prometnih predpisov.
Da noga ni zlomljena, sem vedela, saj sem lahko nanjo stopila. A zaradi bojazni, da ni kaj narobe s šraufi, sem jo vseeno mahnila na urgenco.
Pred leti sem delala v uredništvu, ki je pripravljalo novinarske vsebine za strokovno medicinsko javnost. Spomnim se, da se je že takrat, to je gotovo pred več kot petimi leti, Gregor Prosen, dr. med., zavzemal za uvedbo obposteljnih ultrazvokov v urgentni medicini. Ne spomnim se točnih njegovih besed, ampak nekako tako je povedal: z ultrazvokom, ki je poceni preiskava, lahko hitro vidiš, kaj se dogaja marsikje v telesu. To pa pomeni, da lahko v marsikaterem primeru hitreje pravilno zdraviš. Precej nazorno je prednosti uporabe ultrazvoka v urgentni medicini pojasnil za članek, ki je bil leta 2016 objavljen v Delu: “Če zdravnik ve, kaj dela, je obposteljni ultrazvok v urgenci zelo uporaben in, kot rečeno, nujen. Lahko omenim le enega od številnih primerov. Pri starejšem gospodu, ki je prišel ‘po injekcijo’ zaradi bolečin v križu, smo tako hitro ugotovili, da mu je počila anevrizma trebušne aorte. Že v naslednji uri je bil operiran. Če bi ga poslali domov ‘z injekcijo’, bi ga poslali v gotovo smrt. Podobno je brez ultrazvoka zelo težko ugotoviti, ali ima pacient tekočino okoli srca, ki povzroča šok. Pri poškodovancih ‘na zunaj’ skoraj ni mogoče ugotoviti krvavitve v trebušno votlino. Ko to postane očitno, je večinoma tudi že prepozno. Zdaj notranjo krvavitev lahko zaznamo že na kraju nesreče, dinamiko spremljamo v urgentnem centru, na intenzivi in tako naprej.”
No, danes jih še nimajo. Prijazna medicinska sestra mi je pojasnila, da ultrazvokov na urgenci ne izvajajo, razen občasno za pregled trebušne votline. Opravili so rentgensko slikanje, postavili diagnozo izvina in dali zagotovilo, da sta šraufa na svojem mestu. V resnici ne vem, ali je imel Gregor Prosen v mislih uporabo ultrazvoka tudi pri poškodbah, kot je moja. Bi mi pa informacija, ali imam mišice ali vezi natrgane, nategnjene ali je morda kaj celo prav strgano, prišla zelo prav, saj bi vedela, kaj smem in česa ne, da stanja v nogi še ne poslabšam. Za nekoga, ki je pogosto športno aktiven, pomeni prisilno mirovanje precejšno poslabšanje kakovosti življenja.
Pohvalno pa je, da so me obravnavali v eni uri. Ne spomnim se, kdaj sem tako hitro opravila na urgenci. Mislim, da še nikoli. Pa sem bila v svojem življenju kar nekajkrat tam – zaradi sebe in s hčerama.
Domača terapija: hlajenje, mazanje in tesno povijanje
Ob domači terapiji je oteklina v nekaj dneh splahnela. Takoj, ko sem čutila dovolj moči, sem začela postopoma izvajati vaje za moč in stabilizacijo gležnja. A ves čas me je skrbelo, kdaj bom lahko spet športala. Točno en teden po poškodbi sem z več krajšimi sprehodi čez dan nabrati 35.000 korakov. Moja noga pa se ni mogla odločiti glede barve, zato je postala kar mavrična.
V tem času sem šla na pregled k osebni zdravnici. Glede na precej visoko ležeče modrice je izrazila skrb, da morda res ni strgana kakšna vez, morda celo kakšna, ki je bila že rekonstruirana. Izdala mi je hitro napotnico za ultrazvok gležnja. MRI ne pride v poštev, ker bi šraufa popačila sliko, mi je razložila. S hitro napotnico bi v Ljubljani čakala do novembra, v Valdoltri bom na vrsti maja.
Če je volja, se marsikaj da?
Moč v nogah se mi je postopoma vračala, zato sem začela hoditi brez povoja ali opornice. Priznam pa, da pri hoji še vedno s strahom pogledujem v tla, da ne bi spregledala kakšnega pločnika, kamna ali korenine. Vsakih nekaj korakov mi v gležnju poka in preskakuje, a zdaj hodim po svetu bolj previdno, predvsem pa se pri hoji skušam izogibati gledanju v telefon.
Skoraj tri tedne po poškodbi me je zagrabilo, da bi spet poskusila teči. En kratek krog. Previdno, počasi. Šla sem z mlajšo hčerko, ki zadnje mesece pogosto teče z mano. Odtekli sva tri kilometre, jaz seveda s povitim gležnjem in res počasi. Ampak – lahko sem tekla! Noga me po teku ni bolela, sem pa dobila občutek, da je moj gleženj podoben ženskam, ki opravljajo najstarejšo obrt na svetu: vse je tako raztegnjeno in razjahano, da nič ni na svojem mestu in nič ne čutim.
Naslednja dva dneva sem spet tekla – še vedno previdno, vendar že nekoliko hitreje in dlje – po šest kilometrov. Trma ali volja? Ne vem. Vem pa, da sta tek in hoja po hribih moja antidepresiva in da sem neskončno hvaležna, da sem lahko po treh tednih spet aktivna. Vendar bolj čuječe, bolj pozorno do svojega telesa. Pred poškodbo sem se že malo gnala za vedno boljšimi časi in osebnimi rekordi. Zdaj sem bolj potrpežljiva. Hribi bodo morali pa še malo počakati, saj mi hoja v klanec še povzroča bolečine in težave. Vsaj do težko pričakovanega ultrazvoka, ki bo razkril naravo moje poškodbe.
Drago vesolje, lesson learned!
Upam, da sem se pri svojih dobrih 40 letih iz te izkušnje vsaj nekaj naučila. Predvsem biti bolj čuječa do sebe in svojega življenja. Na vseh področjih. Podobno svetujem tudi vsem vam: življenje prehitro mine, da bi ga zapravljali. Ko se kaj zgodi komu drugemu, smo vedno polni nasvetov: “Čuvaj se, poskrbi za zdravje, vzemi si frej, več spi …” Nase pa pozabljamo. Se ženemo preko meja, ignoriramo znake telesa. Potem pride do poškodb, bolezni, izčrpanosti. Zakaj bi čakali, da nas ustavi življenje, namesto da bi sami stopili korak nazaj?
Današnji čas ni prijazen do človeka. Imamo robotke, ki namesto nas sesajo, pomivajo, pa vseeno nimamo časa zase. Povsod izgorelost, stres, zdravstvene težave. Na delu velike obremenitve. Ves čas hitimo, kot da nam bodo preštevilni opravki kam pobegnili. Pa je res treba tako živeti? Vse, kar je treba narediti, nas bo počakalo: kup umazane posode in prah, ki ga je treba posesati.
Poskrbimo zase (in svoje otroke), kjer lahko. Če se ne bomo ustavili sami, naj bo slej kot prej živeljnje. Lekcije pa so lahko včasih drage.
Oziroma, če smem “ukrasti” eno iz interneta:
| Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva. |
