Vse je del življenja… tudi bolezen

anonimni uporabnik, 25. september 2015
Ostalo

Mojca, ti boš to zmogla. Pokaži, da si babnica na mestu! Pokaži sinu, da je mogoče premagati še tako krizne situacije…

»Mojca, ti boš to zmogla. Pokaži, da si babnica na mestu! Pokaži sinu, da je mogoče premagati še tako krizne situacije,«

se je vsakič znova med zdravljenjem spodbujala Mojca Jambrešič, bolnica s hodgkinovim limfomom. Imela je srečo, saj se je bolezen odzvala na zdravljenje. Po prvi kemoterapiji se je tumor dodobra skrčil in vedela je, da bo šlo le še na bolje.
Z rakom se je prvič srečala v zgodnjem otroštvu, ko je zbolel njen oče in se poslovil pri rosnih triinštiridesetih letih.jambresic

»Takrat sem jih imela sama komaj šest. Ta dogodek me je močno pretresel in zaznamoval za dolgo obdobje. Očetovo smrt sem, se mi zdi, v resnici sprejela šele, ko sem odrasla in to
zgodbo odložila nekako na stran. Ponovno je oživela, ko sem pred svojim štiridesetim letom za hodgkinovim limfomom zbolela sama,« pripoveduje in pove, da je znake bolezni opazila, ko je pri hoji, gospodinjskih opravilih in drugih aktivnostih takoj postala zadihana, kot bi se vzpenjala na Šmarno goro. »Zbujala sem se utrujena in stalno kašljala kot stari kadilec. Večkrat sem obiskala osebnega zdravnika, a me je vsakič odslovil z diagnozami: infekcija ali viroza…«

Končno se je na Polikliniki dogovorila, da so ji opravili rentgensko slikanje pljuč. Po izvide so jo poklicali med službo in ji povedali, da so v pljučih našli tumor. Opravili so punkcijo in ugotovili, da je tumor maligen.

»Zame se je v tistem trenutku vse končalo, zdelo se mi je, da tega preprosto ne bom zmogla. Prepričana sem bila, da se bom morala od življenja posloviti še prej, kot se je moral nekoč moj oče. Poklicala sem svojo starejšo sestro, ki mi je svetovala, naj grem takoj domov in se umirim. Ko sem se nekako sestavila, je bil naslednji kritičen trenutek, kako to diagnozo deliti z domačimi. Z možem in še posebej sinom, morda pa mi je bilo še najteže, kako povedati mami, ki je v preteklosti že toliko prestala. Ona je mojo bolezen sprva zanikala. Da je resno, si je dopustila sprejeti šele, ko so mi po prvi kemoterapiji začeli izpadati lasje. Bilo ji je strašansko hudo. Vsi domači so mi vsak trenutek zdravljenja stali ob strani in z mano praznovali vsak, tudi najmanjši napredek. Boljši krvni izvid, dobra rentgenska slika, vsak korak je bil naša skupna zmaga. Proslavili smo vsako mojo vrnitev iz bolnišnice in vsak ponovni odhod. Skušali smo užiti vsak skupni trenutek,«

se danes spominja Mojca Jambrešič.

Podpora zaposlenih na OI

Ob tem ne pozabi povedati, da so ji bili v veliko oporo tudi zaposleni na Onkološkem inštitutu. Niso ji dajali lažnega upanja, saj je bil njen limfom v četrtem stadiju in nihče ni vedel, kako se bo tumor odzval na zdravljenje.

»Vlivali so mi pogum, me bodrili, da bodo zame storili vse, kar je mogoče, in da so v tej bitki z mano. Dvomila sem o svoji psihični moči, čeprav se je na koncu izkazalo, da sem zelo močna ženska.«

Skozi proces zdravljenja so jo obhajala najrazličnejša čustva, ki so se stalno izmenjevala: strah, žalost in jeza.

»Na Onkološki inštitut sem morala hoditi vsaka dva tedna. Sprva nisem šla rada, pozneje pa sem ugotovila, da se lahko pri njih počutim varno, da mi pomagajo po najboljših močeh in so mi v veliko oporo. Dobila sem vse strokovne informacije, ki sem jih potrebovala, in mnogo več. Tudi občutek človečnosti, da jim je za bolnike v resnici mar in da sem pri njih resnično v dobrih rokah.«

Z zdravstvenimi delavci so se pogosto šalili in se pogovarjali tudi o povsem običajnih rečeh. Še posebej je izpostavila zdravstvenega tehnika Nedeljka Grgiča. ž

»Med zdravljenjem sem stkala tesne vezi tudi z nekaterimi drugimi bolniki. V bolnišnici sem spoznala svojo sorodno dušo Marto Jurkovič, s katero sva na Onkološkem inštitutu proslavili moj 40. rojstni dan. Čeprav v bolnišnici, sva si pripravili res dobro zabavo, polno smeha in solz… Z Marto sva v nadaljevanju ustvarili tudi projekt vijoličnih kamenčkov.«

Gre za majhne kamenčke, ki jih pobarvata in opremita s spodbudnimi mislimi. Te potem razdelita bolnikom. V času zdravljenja ji je zelo pomagal tudi pogovor z drugimi bolniki, zanimalo jo je, kako jim je uspelo. Njihove izkušnje so jo zelo okrepile in opogumile. Danes želi s svojimi izkušnjami pomagati drugim bolnikom.

V procesu zdravljenja je bilo zanjo najbolj naporno slabo počutje po kemoterapiji, ki jo je tudi dodobra psihično izčrpalo.

»Nisem mogla sama na stranišče, nisem se mogla sama obleči… Jokala sem, ko sem bila sama s sabo, saj družine nisem želela obremenjevati s svojim slabim počutjem in stisko. S tem sem jim po eni strani veliko prihranila, po drugi pa morda niti ne. Sin me namreč v določenem trenutku ni zmogel obiskati v bolnišnici, saj se tam nisem mogla več pretvarjati. Bila sem popolnoma izčrpana. Pogosto se mi je zdelo, da je vse skupaj le igra, da to, kar se mi dogaja, preprosto ne more biti res. Stalno sem čakala, kdaj se bo ta film končal. Dolgo je trajal… Največja motivacija zame je bil moj sin. Po prvi kemoterapiji se je tumor dodobra skrčil in rekla sem si: Evo, lahko naredim prvo kljukico, zdaj bo šlo le še na bolje.«

Sledili so novi ciklusi zdravljenja in ni bilo enostavno. To je bil proces, poln vzponov in padcev. Vedno znova si je morala poiskati dodatne cilje, dodatno motivacijo.
Bolezen je korenito spremenila njeno življenje, ne obremenjuje se več z vsakodnevnimi nepomembnostmi. Poskuša izkoristiti vsak trenutek, življenje živeti polno, ga soustvarjati in ne le spremljati kot zunanji opazovalec.

»Iz vsake situacije se učim izluščiti najboljše in pomagati drugim v stiski. Danes se počutim močnejšo. Če bi se morala z boleznijo ponovno spopasti, zdaj vem, da bi se lahko. Sprejela sem namreč, da je vse del življenja. Tudi bolezen.«

20 let delovanja Društva bolnikov s krvnimi boleznimi

V Sloveniji poleg Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo združujejo bolnike s krvnimi boleznimi še Društvo bolnikov z limfomom, Društvo hemofilikov Slovenije in Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi, ki letos praznuje že dvajset let delovanja. Ustanovljeno je bilo decembra 1995 na pobudo članice društva Erike Pertinač in številnih somišljenikov med bolniki ter medicinskega osebja Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana. Društvo, ki ga danes vodi Majda Slapar, bo ob 20-letnici delovanja v soboto, 26. septembra, ob 11. uri v Kulturnem domu Mengeš organiziralo slavnostno prireditev. Pokroviteljica slavnostne prireditve bo ministrica za zdravje Republike Slovenije Milojka Kolar Celarc, dogodek bo povezoval radijski voditelj Marjan Bunič, nastopili pa bodo Andrej Šifrer, Eva Černe in Aleksander Mežek. Ob 20-letnici je društvo izdalo almanah z naslovom, ki ga bodo udeleženci slavnostne prireditve prejeli brezplačno.jambresic2

Limfomi in levkemije

Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo želi z akcijo Najboljša novica širšo javnost ozaveščati o limfomih in levkemijah. Tokrat bomo za preprosto in nazorno predstavitev teh bolezni uporabili besede hematologinje doc. dr. Irene Preložnik Zupan, dr. med., s Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana, ki jih je spregovorila v oddaji na 1. programu Radia Slovenija v oddaji Med štirimi stenami :

»Krvne bolezni, povedano po študentsko, delimo na maligne in benigne. Benigne so različne slabokrvnosti, motnje v strjevanju krvi in druge, maligne pa so levkemije (akutne in kronične), mielodispalstični sindromi, ki so nekako predstopnja na poti proti razvoju levkemije, limfoproliferativne bolezni (plazmocitomi, diseminirani plazmocitomi) ter različne vrste limfomov (hodgkinov, nehodgkinov limfom). Preprosto povedano je levkemija tekoči tumor, ki ga ne moremo prijeti in tiči v kostnem mozgu, vidimo pa ga lahko v izvidih krvi. Limfomi pa so v začetnem stadiju (1., 2., 3.) tumorji, ki jih lahko otipljemo na vratu, pod pazduho, ingvinalno, povečana vranica…, v napredovalni fazi pa bolezen preide v kostni mozeg in kri.«

Mojca Jambrešič:

»Danes se počutim močnejšo.«

Izkušnje z limfomom lahko preberete in delite tudi na forumu Limfom in levkemija.

Po izboru uredništva

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
164,432
14.03.2024 ob 18:20
296,669
25.03.2024 ob 19:31
112,967
29.03.2024 ob 13:57
Preberi več

Več novic

New Report

Close