»Tudi nas kdaj premagajo solze«

Uredništvo, 23. oktober 2015.

Zgodb je tisoč in vsak bolnik bi vam jih lahko pripovedoval ure in ure. V dolgem bolnišničnem zdravljenju se med pacienti

Medicinska sestra Irena Katja Škoda Goričan s kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana

»Za bolnike je najboljša novica, ko jim nekdo reče, zdravi ste, za nas zdrave pa je najboljša novica, da smo tukaj, zdaj in da živimo življenje,«

pravi diplomirana medicinska sestra Irena Katja Škoda Goričan, ki že triindvajset let dela na kliničnem oddelku za hematologijo v UKC Ljubljana. V starih prostorih je bila štiri leta glavna sestra oddelka in zato je bila tudi zanjo najboljša novica, da se je začela prenova oddelka za hematologijo.

Tam v šestem nadstropju kliničnega centra, v prostorih starega oddelka za hematologijo, bolniki nikoli niso imeli ustreznih pogojev za zdravljenje. Zato so morali prestati veliko nevšečnosti, ki jih zdaj, ko so v ustreznih prostorih, seveda ne občutijo in zdravljenje zato lahko poteka nemoteno.

»Zato je bila novica o tem, da se bo res začelo graditi nov oddelek, zame čisto zmagoslavje, saj sem vedela, da se bolnikom in navsezadnje tudi nam, ki delamo z njimi, obetajo neprimerno boljši časi. Z novim oddelkom smo dosegli nove možnosti ozdravitve,«

pravi.

»Vsak bolnik na naš oddelek prinese svojo zgodbo, vsakdo bolezen doživlja na drugačen način in vsakega poskušaš razumeti. Večino je neizmerno strah. Strah jih je pred neznanim, strah pred bolečino,«

pripoveduje sogovornica.

»Največkrat se me bolnik dotakne, tiho vpraša: ‘Sestra, nisem razumel, kaj je rekel zdravnik, mi lahko drugače poveste?’ Sestre smo še vedno zaupnice pacientov, predvsem me z daljšim stažem pa se zavedamo, kaj pomeni naša prisotnost pri bolnikih v smislu človeške bližine. Poskušamo povedati enako kot zdravniki, s svojim znanjem in vedenjem. Marsikdo zaradi šoka prvič sploh ne sliši, kaj mu pripoveduje zdravnik, in pogosto je to treba ponoviti večkrat. Najbolj jih je strah neznanega. Ta strah se včasih izraža tudi na način, ki ga katera od kolegic ne razume. Z jezo. Nekateri se zaprejo sami vase, drugi nenehno zvonijo, potrebujejo toplo roko, morda samo to, da stopimo v sobo, sploh zdaj, ko so v enoposteljnih sobah. Vse to je verjetno le potreba po bližini, ki jo nekdo v stiski še toliko bolj potrebuje. Prav to se me najbolj dotakne, saj je potreba po bližini univerzalna…«

»Zdi se mi, da lahko prav vsak dan podari najboljšo novico. Življenje je namreč lepo in preprosto. Zakaj bi ga zapletali?«

je njen življenjski moto, ki mu skuša na vseh ravneh slediti. Pozitivna naravnanost je namreč bistvo zaposlenih na oddelku za hematologijo, saj se v resnici vsakodnevno srečujejo tudi s tragičnimi zgodbami.

irena

Medicinski sestri, Hedvika Verbajs (levo) in Irena Katja Škoda Goričan (desno).

»V našem delu vidimo marsikaj. Vzpone in padce. Včasih bolniku že nekaj dni prej rečemo, naj bo pozoren na določene stvari, ki prinašajo znake, da gre na bolje. Bolniki pogosto potrebujejo veliko spodbude in tudi to jim moramo deliti me sestre. Ni pa vedno lahko. Mene se marsikaj zelo dotakne, čeprav navzven delujem trdnejša in trša, kot sem v resnici. Včasih so solze tiste, ki pomagajo…«

A vsega tega se je zavedala že tedaj, ko se je odločila za poklic medicinske sestre, ki je v njihovi družini že kar tradicionalno.

»Medicinska sestra je bila moja mama, sestra je bila fizioterapevtka in tudi sama si nisem nikoli želela postati nič drugega kot medicinska sestra. Tega poklica še vedno ne bi zamenjala. V resnici pa nisem vedela, v kaj se podajam. Veliko je pretresov. Tudi pozitivnih in osrečujočih. Na primer, ko bolnik kakšen dan reče, da se res dobro počuti, potem pa to z izvidi potrdi še zdravnik. Takrat pomislim: ‘Pa je šlo.’ Včasih medicinske sestre bolnika po kemoterapiji ali presaditvi kostnega mozga že prej opozorimo, na kaj mora biti pozoren, kakšni bodo znaki, da je prešel obdobje aplazije (prenehanje nastajanja krvnih celic v kostnem mozgu), da bomo lahko ugotovili, da je na dobri poti, da zdravljenje napreduje. Bolnik je vesel, saj ve, da mu bodo prej ali slej sporočili tudi, da se bo lahko vrnil domov. To je novica, ki jo je nestrpno čakal, vanjo vlagal vse napore. Zdaj prihaja čas, ko jo mora prežvečiti, premisliti in se nanjo navaditi.«

Odhod domov je za najtežje paciente najboljša novica, pa naj gre domov med posameznimi kemoterapijami ali po uspešni presaditvi, avtologni ali alogenski, sorodni ali nesorodni. Zdravljenje pa z odhodom domov še ni končano in zelo je pomembno, kako se bo soočal s tem, kako bodo njegovi domači poskrbeli za izogibanje okužbam, kako se bodo navadili živeti z boleznijo, zdravljenjem doma in rehabilitacijo. Tudi tu je pomembno sodelovanje medicinskih sester z bolniki in njihovimi sorodniki, v pogovorih, z možnostjo posvetovanja, pa tudi s pripravo različnih priročnikov, med katere se je kot avtorica vpisala tudi Irena Katja Škoda Goričan.

irena med presaditvijo november 2009-3

Irena Katja Škoda Goričan na presaditvi kostnega mozga pri Tomažu Bukovcu.

Hvala vsem sestram

Medicinske sestre na kliničnem oddelku za hematologijo v UKC Ljubljana niso le tehnično osebje, ki pacientom jemljejo kri, opravijo osnovno zdravstveno nego, ko tega ne zmoreš sam, dajejo zdravila, krvne pripravke in aplicirajo kemoterapije. So osebe, ki s svojo prisotnostjo, pristopom in človeško bližino pomagajo pacientom prenašati najtežje psihične obremenitve.
Nekatere med njimi bolniki pogosto doživljamo kot bitja, ki vse vedo, imajo vedno na voljo ramo, na kateri se lahko zjokamo, so kot bitja, ki prinašajo luč v sobo. Tako kot med vsemi ljudmi so tudi med njimi razlike. Bila je sestra, na zunaj groba, da si se skoraj urezal v njeno ostrino, pa mi je v nekaj minutah povedala svojo življenjsko zgodbo in mi dala stabilnost doživljanja bolezni, druga je nekoč samo z vstopom v sobo pregnala vse strahove, tretja je prinašala svetlobo v sobo že z nasmehom, četrta je vedno rešila tehnične težave, peta je bila vedno žalostna, šesta …
Zgodb je tisoč in vsak bolnik bi vam jih lahko pripovedoval ure in ure. V dolgem bolnišničnem zdravljenju se med pacienti in osebjem, posebno sestrami, stkejo prijateljstva, ki so včasih za preobrat v zdravljenju na bolje celo pomembnejša kot kakšno zdravilo. Kajti sestra ti lahko da moč takrat, ko jo izgubiš, pa jo najbolj potrebuješ. Solz v sestrski sobi pa je mnogokrat več, kot si predstavljamo, ampak ne – one so (na zunaj) vedno močne, vedno na voljo … Tudi zato hvala vsem mojim sestricam (in bratom).

Tomaž

Najboljša novica na Dolenjskem

Združenje L&L, Fakulteta za poslovne in upravne vede Novo mesto, Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto ter Fakulteta za zdravstvene vede Novo mesto organizirajo ta torek, 27. oktobra, ob 15. uri okroglo mizo o limfomih in levkemijah, simptomih, zdravljenju in izkušnjah bolnikov. Sledila ji bo otvoritev razstave portretov ambasadorjev kampanje NAJBOLJŠA NOVICA.

Okrogla miza bo potekala v veliki dvorani Visoke šole za upravljanje in poslovanje Novo mesto, na Loki 2.

Vir: Nedeljski dnevnik, avtorja: Meta Černoga, Tomaž Bukovec

O avtorju

Uredništvo

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
147,361
12.05.2021. ob 13:12
283,851
17.05.2021. ob 12:55
110,379
16.05.2021. ob 09:34
Preberi več