Večina ljubiteljev tetovaž si ne želi, da bi se barve njihove umetnine kadarkoli spremenile. Barva je del sporočila, del identitete, ki govori brez besed. A predstavljajte si, da bi subtilna sprememba odtenka lahko pomenila življenjsko pomembno informacijo. Jutranje odkritje na zapestju – namesto običajne črne tetovaže zdaj modrikast vzorec. Ne gre za napako ali posledico časa, temveč za natančno kalibriran biološki odziv: raven krvnega sladkorja je dosegla kritično mejo. Tehnologija, ki deluje na meji znanstvene fantastike, preoblikuje tradicionalno dojemanje telesne umetnosti in postavlja ključno vprašanje sodobnega časa: ali je lahko estetika v službi zdravja?
Kaj so tetovažni biosenzorji in kako delujejo?
Tetovažni biosenzorji so nova generacija telesnih okrasov, ki presega zgolj estetsko funkcijo. Namesto tradicionalnega črnila uporabljajo biokompatibilne senzorske kemikalije, ki se odzivajo na določene metabolite v medcelični tekočini – tekočini, ki obdaja naše celice in vsebuje številne biokemične markerje, pomembne za spremljanje zdravstvenega stanja. Ko pride do spremembe v ravni teh snovi, se spremeni tudi barva tetovaže.
Prav to revolucionarno zamisel so razvili raziskovalci pod vodstvom dr. Alija K. Yetisena in jo predstavili v prestižni znanstveni reviji Angewandte Chemie International Edition. V študiji z naslovom Dermal Tattoo Biosensors for Colorimetric Metabolite Detection prikazujejo, kako je mogoče s spremembami barv pod kožo spremljati tri ključne zdravstvene parametre – in to v realnem času.
Trije tipi biosenzorjev, trije življenjsko pomembni parametri
Senzorski sistem temelji na treh različnih biokemičnih označevalcih:
- pH senzor uporablja kombinacijo barvil – metil rdeče, bromtimol modre in fenolftaleina – ki reagirajo na spremembe pH v razponu od 5,0 do 9,0. Tako omogoča spremljanje kislinsko-bazičnega ravnovesja v telesu, kar je ključno pri številnih presnovnih motnjah.
- Glukozni senzor vsebuje encime, kot sta glukoza oksidaza in peroksidaza, ter barvilo tetrametilbenzidin. Ob povišani ravni glukoze pride do barvne spremembe, kar je še posebej dragoceno za ljudi s sladkorno boleznijo, ki morajo redno spremljati raven krvnega sladkorja.
- Albuminski senzor pa je zasnovan za zaznavanje do 5 g/L albumina v medcelični tekočini. Albumin je ključna beljakovina, katere koncentracija lahko kaže na delovanje jeter ali prehransko stanje posameznika – znižane vrednosti lahko pomenijo jetrno okvaro.
🔗 Morda vas zanima tudi: Tetovaže so še vedno tabu na nekaterih delovnih mestih. Če imate tetovažo, lahko ostanete brez službe (Žurnal24)
Od svinjskega ušesa do človeške kože
Preden bi takšne tetovaže lahko uporabljali ljudje, so raziskovalci izvedli obsežno testiranje na tkivih, ki posnemajo človeško kožo. Njihov izbor? Svinjsko uho – zaradi podobne zgradbe s človeško kožo.
Med poskusi so biosenzorske tetovaže na svinjskem ušesu jasno spremenile barvo kot odziv na različne koncentracije testiranih snovi. To kaže, da bi tehnologija lahko delovala tudi na človeški koži v realnih pogojih.
🔗 O tem se na naših forumih razpravlja že desetletja – vprašanja o tetovažah, njihovem pomenu, vplivu na zdravje in družbeni pogled so stalnica. Tetovaža – malo drugače (razprava na forumu Med.Over.Net)
Tetovaže prihodnosti so že tukaj
Tisto, kar je nekoč predstavljalo izraz umetnosti, stila ali življenjske filozofije, se zdaj preobraža v inovativno orodje za spremljanje zdravja. S prepletanjem biologije, kemije in mobilne tehnologije medicina vstopa v novo dobo – postaja bolj individualizirana, dostopna in stalno prisotna na našem telesu. Čeprav je tehnologija še v razvojni fazi, raziskave obetajo izjemen potencial za uporabo v vsakdanjem življenju. Morda se bomo v prihodnosti namesto na odvzem krvi raje naročili na obisk pri zdravstvenem tetovatorju.
Viri
- Yetisen, A. K., Moreddu, R., Seifi, S., Jiang, N., Vega, K., Dong, X., Dong, J., Butt, H., Jakobi, M., Elsner, M., & Koch, A. W. (2019). Dermal Tattoo Biosensors for Colorimetric Metabolite Detection. Angewandte Chemie International Edition, 58(32), 11130–11136. https://doi.org/10.1002/anie.201904416
