Lidija Bašič Jančar

zakonska in družinska terapevtka

Lidija Bašič Jančar je po osnovni izobrazbi univ. dipl. socialna delavka ter zakonska in družinska terapevtka, supervizorka z licenco socialne zbornice Slovenije ter doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani. Njena področja delovanja so težave v partnerskih odnosih, delo z družinami, ki se soočajo z izzivi otrok in mladostnikov ter pomoč ženskam ob srečevanju z različnimi spremembami v življenju.

Področja svetovanja

Posvet z Lidija Bašič Jančar priporočamo tistim, ki želite pogovor zaradi situacij:

  • Partnerski konflikti in odtujenost v odnosih;
  • Pomoč pri odločitvi ostati ali oditi iz odnosa;
  • Delo na sebi kot predpogoj dobrega partnerskega odnosa;
  • Pomoč staršem pri odnosu do otrok (nemirni otroci, težave v najstništvu, visoka merila do sebe, težave v šoli…;
  • Iskanje notranjega zadovoljstva, občutka osvobojenosti, stik s sabo ob različnih prelomnicah v življenju;
  • Prepoznavanje kriz v različnih obdobjih življenja in iskanje vzrokov zanjo;
  • Izgorelost na delovnem mestu (prepoznavanje vzrokov, umirjanje telesnih, čustvenih in miselnih težav odzivov na stres).

Lidija Bašič Jančar se predstavi:

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije vodi enoto Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah. Je avtorica knjige Popolna ljubezen, v kateri ovrednoti medgeneracijske odnose in družino, kot najvarnejši prostor razvoja. Veliko dela posveča prav parom in otrokom. Dolga leta je bila zaposlena kot socialna delavka v domu upokojencev. Strokovno delo jo je pripeljalo do spoznanja, kako velik pomen imajo prepleteni medgeneracijski odnosi, ki vodijo v povezanost in ustvarjalnost. Več let je vodila podporne skupine za svojce, kar se je v takratnem slovenskem prostoru izkazalo kot primer dobre prakse. Ozaveščanje javnosti in zaposlenih na temo demence in supervizorstvo za vse zaposlene v domu je bil pokazatelj njene zagnanosti za dobre medsebojne odnose.

Neizmerna želja po delu z odnosi jo je pripeljalo do študija zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti. Po končanem študiju se je pridružila skupini strokovnjakov na Študijsko-raziskovalnem centru za družino, kjer je nekaj let kasneje ustanovila enoto Domžale. Tam deluje kot vodja domžalske enote.

Na domžalskem področju je nosilka programa: »Naj noben otrok ne izostane«, ki ga delno financira občina Domžale in je namenjen takojšnji psihosocialni pomoči otrok in mladostnikov iz ogroženih družin. Je ustanoviteljica Šole za družino v občini Domžale.

Njeno terapevtsko delo je pretežno usmerjeno na partnerske odnose, predvsem tiste, dalj trajajoče. Njeno mnenje je, da je partnerski odnos enakovredna rast in povezanost dveh oseb, ki zahteva stalno raziskovanje sebe in svojega življenja. Prehitro obupanje in posledično odhod iz odnosa vidi predvsem kot izgubo priložnosti za posameznika, da se sreča s svojimi bolečinami, strahovi in nepredelanimi temami. Prav zato se je odločila za poglabljanje znanja in se vpisala na doktorski študij. Preko raziskovanja vztrajanja v dolgotrajnih partnerskih odnosih svojo raziskavo posveča prav dejavnikom, ki se postavljajo ob bok teorijam biologije in evolucije, ki vztrajanje v odnosu razumejo kot nadaljevanje človeške vrste. Čeprav mnogo parov navaja, da ostajajo skupaj le še zaradi otrok, se je navezanost izkazala kot ključni dejavnik vztrajanja.

Poleg terapij je supervizorstvo, ki ga opravlja po mnogih ustanovah in organizacijah njena strast. Razumevanje odnosov na delovnem mestu in preseganje zgolj produktivnosti ji je vedno znova navdih za pravo delo na odnosih. Prav zato se dosti posveča predavateljstvu in tako ozavešča starše, partnerje in vso zainteresirano javnost na temo pomembnosti odnosov ter dejstvu, da le ti niso samoumevni, temveč plod dela in zavedanja samega sebe.

Najbolj pa jo radosti svoje lastno materinstvo in partnerstvo. Je mamica dvema najstnikoma, ki jo vedno znova presenečata s svojo radoživostjo, kreativnostjo in idejami. Vsak trenutek, ki je družinsko preživet, ji daje navdih za nadaljnje delovanje. Vsakodnevna skrb zase preko telesne aktivnosti, joge, planinarjenja in poglabljanja duhovnosti ji daje posebno moč in veselje do življenja. Predvsem pa razvijanje prijateljskih odnosov in odnosov z ljudmi, s katerimi prihaja v stik.