Starost malo drugače

Zadovoljni starostniki svoje življenje sprejemajo z vsemi prijetnimi in neprijetnimi dogodki, ki so jih doživeli…

Intervju s Katjo Molek, univ. dipl. psih.

S starostjo človek doživi veliko sprememb, predvsem na fizičnem področju. Kaj pa na psihičnem in socialnem področju? S katerimi težavami se starostnik sooča na tem področju?

V starosti postanejo nekoliko bolj izraziti upadi na področju zaznavnih (vid, sluh) in spoznavnih sposobnosti (pozornost, spomin, inteligentnost), medtem ko osebnost ostaja dokaj stabilna. Na socialnem področju pa se pogosteje kot v prejšnjih razvojnih obdobjih soočajo z izgubo vrstnikov. O tem ali jim spremembe in izzivi, ki jih prinaša starost predstavljajo težavo, pa je odvisno od tega, ali svoje življenje sprejemajo kot tako ali ne.

Zadovoljni starostniki svoje življenje sprejemajo z vsemi prijetnimi in neprijetnimi dogodki, ki so jih doživeli. Zavedajo se, da so se iz neprijetnih dogodkov nekaj novega naučili o sebi, o drugih in svetu. Menijo, da je bilo vredno živeti in da je življenje imelo smisel. Ti starostniki se lažje soočajo z upadi na zaznavnem in spoznavnem področju, z izgubo zdravja, z minljivostjo drugih in svojo lastno … S ponosom pripovedujejo o svojem življenju in od njih se lahko marsikaj naučimo.

Nekateri starostniki pa na žalost težje sprejmejo svoje življenje kot tako, menijo, da njihovo življenje ni imelo smisla in da ni bilo vredno živeti. Na pričakovane starostne spremembe se težje prilagodijo. Te starostnike prepoznamo po tem, da so negativistični, nezadovoljni, ne želijo si družbe, ne prosijo za pomoč, ko bi bilo to potrebno in zavračajo ponujeno.

Kako lahko starostnik trenira svoje kongnitivne sposobnosti? Kaj pa spomin?

Pomembno je, da starostniki ostanejo zmerno telesno aktivni, na primer da hodijo na sprehode, vodene telesne aktivnosti, se ukvarjajo z delom na vrtu ipd. Blagodejno na ohranjanje kognitivnih sposobnosti vplivajo tudi intelektualne prostočasne dejavnosti, kot na primer reševanje križank, branje, igranje iger s pravili (karte, šah ipd.), obiskovanje gledaliških predstav… Tudi socialna vključenost je pomembna. Ohranjajo naj stike s svojci, vrstniki. Starostniki, ki so vključeni v različna društva in tam prevzemajo aktivno vlogo, tudi tako skrbijo za spoznavno kondicijo (organizirajo srečanja, načrtujejo, iščejo informacije, so v stiku z drugimi starostniki …).
Zavedati pa se moramo tega, da pri zdravih starostnikih spominska sposobnost upada tudi zato, ker strategij pomnjenja po upokojitvi ne uporabljajo več v tolikšni meri. Ponavljanje je tudi v starosti ključno pri boljšem pomnjenju! Se pa spominski upad lahko zadovoljivo nadomesti tako, da si pomembne dogodke zapišejo v koledar, napišejo listek za v trgovino… Podobno kot to počnemo tudi mlajše generacije, le da je izvor »slabega« spomina pri mlajših drugje …

Staremu človeku se vsiljuje vprašanje, kakšne vrednote in pomen je imelo njegovo prizadevanje v življenju. S tem povezan in pogost problem v starosti je osamljenost, praznina? Kaj bi vi svetovali ljudem, ki se srečujejo s tem?

Starostnikom, ki menijo, da njihovo življenje ni imelo smisla in vrednosti, lahko pomagamo tako, da se z njimi pogovarjamo o prijetnih dogodkih, ki so jih doživeli ter kaj so se naučili iz neprijetnih in kako bi ravnali drugače, če bi imeli priložnost. Kako si predstavljajo življenje, s katerim bi bili popolnoma zadovoljni? Pomembno je tudi to, da jih usmerimo na življenje, ki se dogaja tukaj in sedaj, saj na pretekle dogodke ne moremo vplivati, lahko pa za boljše počutje veliko naredimo v trenutku, ki ga živimo. S starostniki se lahko pogovarjamo o tem, kaj bi ta trenutek lahko naredili, da bi se počutili bolje. Morda bodo skozi pogovor dobili nov pogled na svoje življenje in bodo uspeli vsaj delno najti smisel in vrednost ali pa vsaj z boljšim občutkom (pre)živeli dan.

Dokler imajo starejši ohranjene socialne stike, ki jim omogočajo občutek varnosti, lahko živijo zadovoljno, pa čeprav so sami.

starostnik-morje

Kako naj starejši ohranjajo socialne stike?

Kjer je volja, tam je pot. Možnosti, kako se starostniki lahko vključujejo v svoje socialno okolje je mnogo, je pa res, da včasih potrebujejo malo vzpodbude, da v vsakdanji urnik umestijo še družabne aktivnosti. Vedno več je prireditev in dogodkov, ki so namenjene izključno starostnikom. Lahko so aktivni v različnih društvih, se vpišejo na tečaje ali morda na univerzo in tam srečujejo svoje vrstnike. Zavedati pa se moramo tudi, da je vse več starostnikov računalniško pismenih in se lahko povezujejo preko družabnih omrežij, ohranjajo stike s svojci ali vrstniki preko elektronske pošte …

Kaj pa starostniki in samomor? Tema o kateri zelo neradi govorimo. Kako prepoznati prve znake samomorilnega vedenja?

Večina samomorov je kompleksna mešanica bioloških, psiholoških in medosebnih dejavnikov. Najbolj pogost vzrok samomora starostnikov in tudi ostalih je nezdravljena depresija. Depresija in demenca pa sta najpogostejši psihični motnji starostnikov, vendar jih kljub temu ne smemo jemati za samoumevne! Pozorni moramo biti, kadar začnejo govoriti o tem, da bi bilo bolje, da jih ne bi bilo ali če izrečejo, da želijo končati življenje; če se začnejo zapirati vase in postajajo vedno bolj malodušni, brezupni in nemočni ter se počutijo ujete in ne vidijo izhoda iz situacije; če postanejo spremenljivega razpoloženja, jezavi in impulzivni; če se počutijo krive; če opuščajo aktivnosti, ki so jih včasih veselile; če se jim spremeni apetit in ritem spanja; če začnejo razdajati predmete, ki jim veliko pomenijo, napišejo oporoko… Če menimo, da za zgoraj opisane simptome ni kriv le »slab dan«, je potrebo čimprej poiskati osebno pomoč strokovnjaka. Nekateri posamezniki pa storijo samomor, brez da bi pri njih opazili kakršenkoli opozorilni znak.

Kako je v Sloveniji poskrbljeno za psihosocialno pomoč starostnikov?

Menim, da se na prostovoljni ravni in preko društev ter zavodov veliko dogaja. Vprašanje pa je, ali je ta pomoč dostopna vsem starostnikom ter kvaliteta ponujene pomoči. Manj raznolike možnosti imajo starostniki, ki živijo oddaljeni od mest.
Veliko ljudi želi pomagati starostnikom prostovoljno ali za plačilo in so neodvisni od društev, ter svoje storitve oglašujejo preko oglasov. V tem primeru je vprašljiva kvaliteta storitve in kaj se pričakuje v zameno za ponujeno pomoč. Prebrala sem tudi že oglase, kjer je ponujena pomoč v zameno za udeleženost pri dedovanju, tukaj pa smo že na zelo spolzkih tleh. Tudi ponudniki pomoči, ki imajo iskreno željo pomagati starostnikom, pa nimajo ustreznih znanj lahko napravijo precej škode. Zato bi iskalcem tovrstne pomoči svetovala, da se pozanimajo, ali bodo pri človeku, ki jim ponuja pomoč, res dobili tako pomoč kot jo pričakujejo in si jo zaslužijo ter za kakšno »ceno«. V prvi vrsti naj preverijo izobrazbo in izkušnje, če pa uspejo dobiti priporočilo zadovoljnega uporabnika, pa še toliko bolje.

V čem vi vidite razvoj psihosocialne pomoči? Mogoče v medgeneracijskih centrih in prostovoljstvu?

Menim, da je v prvi vrsti potrebno zagotoviti standarde tovrstne pomoči in nadzor nad izvajanem le-te. Starostniki si zaslužijo kvalitetno obravnavo, ki jo, po mojem mnenju, lahko dobijo le preko ustrezno usposobljenih ljudi. Da pa je na voljo več različnih oblik kot na primer medgeneracijski centri, društva, pomoč na domu, pomoč preko telefona/spleta, v obliki prostovoljnega dela ali zaposlitve; je pa zelo dobrodošlo, saj različnim posameznikom ustreza različen pristop in tudi potrebujejo drugačno oskrbo. Nekateri si želijo zgolj druženja z vrstniki, drugi si želijo svetovalnega pogovora, spet tretji pa morda potrebujejo nekoga, ki jim bo oskrbel rano, dostavil topel obrok, peljal k zdravniku, lahko pa potrebujejo le pravni nasvet ali informacijo …

Kaj bi porekli na stavek, da je višja starost v neki meri zrcalna slika otroštva?

O tem sem se večkrat spraševala pri delu s starostniki, ki so se srečali z demenco. V grobem bi lahko ta trditev držala predvsem pri zelo starih ali pa obolelih starostnikih, ki podobno kot otroci postajajo na vedno več področjih odvisni od pomoči drugih. Moramo pa imeti v mislih to, da se pri otroku veselimo vsakega novega napredka, medtem ko nas je pri obolelih starostnikih strah vsakega naslednjega upada. Če pogledamo že na primeru držanja svinčnika in risanja, otrok postaja vedno bolj spreten in risbe postajajo vedno bolj natančne, kompleksne in organizirane, medtem ko so starostniki vedno bolj okorni pri držanju svinčnika, risbe pa postajajo vedno bolj borne in necelovite, do te mere, da ne prepoznamo narisanega.

Obiščite tudi forum Pomoč starejšim in bolnim.

mladost

O avtorju

Uredništvo

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
147,396
20.06.2021. ob 10:09
284,295
20.06.2021. ob 00:29
110,159
20.06.2021. ob 12:01
Preberi več