“Srčni zastoj pomeni smrtno nevarno aritmijo – torej motnjo električne aktivnosti srca. Srčni infarkt pa pomeni zaporo ene od treh koronarnih arterij, ki prehranjujejo srčno mišico. Poenostavljeno: infarkt je ‘vodovodni’ problem, zastoj pa ‘električni’. Res pa je, da infarkt (oziroma tudi druge kronične bolezni koronarnih arterij) lahko povzročijo električno nestabilnost, ki se lahko konča tudi s srčnim zastojem,” pojasnjuje specialist kardiologije in vaskularne medicine asist. dr. Luka Lipar, dr. med., s KO za kardiologijo, UKC Ljubljana.
V približno 75 odstotkih primerov je srčni zastoj posledica koronarne bolezni – bodisi infarkta bodisi druge kronične bolezni koronarnih arterij. Pri preostalih 25 odstotkih so vzroki genetski ali pa bolezni srčne mišice (tudi prirojene).
Srčni zastoj je nenadna izguba zavesti (oseba je klinično mrtva) in je eden najpogostejših vzrokov nenadne smrti. Približno eden do trije odstotki srčnih infarktov se končajo s srčnim zastojem; ostali se kažejo s tipičnimi simptomi, kot so bolečina v prsih (tiščoča ali pekoča), ki se lahko širi v levo ramo, vrat ali nadlakti – v primeru pojava teh simptomov naj oseba poišče nujno medicinsko pomoč.
Srčni zastoj zahteva takojšnje oživljanje
“Če pri srčnem zastoju ne ukrepamo takoj, je stanje smrtonosno, saj pomeni, da je oseba klinično mrtva. Ključni ukrepi so takojšnje oživljanje – masaža srca z ali brez vpihov in čim hitrejša uporaba avtomatskega defibrilatorja,” poudarja dr. Lipar.
Vendar pa defibrilacija ni vedno potrebna – med aritmijami, ki povzročijo srčni zastoj, sta dve taki, kjer šok lahko ponovno vzpostavi srčni ritem, in dve, kjer šok ne pomaga, zato avtomatski defibrilator na podlagi meritev svetuje nadaljevanje zunanje masaže srca.
“Za ljudi, ki so priča srčnemu zastoju – nenadni izgubi zavesti – je najpomembnejše, da takoj po zagotovitvi lastne varnosti in varnosti bolnika, ki ne kaže znakov življenja in ne diha, začnejo z oživljanjem – tudi če ne vedo natančnega vzroka. Usposobljeni dispečerji na številki 112 usmerijo k najbližjemu defibrilatorju in dajejo navodila za oživljanje po telefonu,” pravi sogovornik.
Preprečevanje infarkta in posledičnega zastoja
Klasični dejavniki tveganja za srčni infarkt:
- visok krvni tlak,
- povišan holesterol,
- sladkorna bolezen,
- kajenje,
- telesna nedejavnost in
- debelost.
Na te dejavnike lahko vplivamo – z izogibanjem tem dejavnikom zmanjšujemo tveganje za ishemične bolezni srca in z njimi povezan srčni zastoj. Obstajajo pa tudi dejavniki, na katere nimamo vpliva – na primer genetska nagnjenost in starost.
Po besedah dr. Luke Liparja nekaterim bolnikom z visoko ogroženostjo zaradi aritmij lahko vstavijo kardioverter-defibrilator, ki stalno spremlja srčni ritem. “Zastoja sicer ne more preprečiti, ob zastoju pa sproži šok za vzpostavitev srčnega ritma in s tem pozdravi smrtno nevarne motnje ritma, kot sta ventrikularna fibrilacija in ventrikularna tahikardija,” pojasni.
Če pa je zastoj posledica infarkta (denimo zaradi zamašitve koronarne arterije), je zdravljenje drugačno – žilo je treba odpreti s pomočjo žilne opornice (stenta). V teh primerih defibrilator običajno ni potreben. Vzroki za bolezni srca pa se lahko tudi prepletajo, zato o morebitni potrebi po defibrilatorju odloča multidisciplinarni konzilij.
Tihi infarkt: Ko nekdo doživi infarkt, ne da bi vedel
Infarkt se zgodi, ko zaradi zapore koronarne arterije srčna mišica ostane brez kisika – kar praviloma povzroči bolečino. A če se žila zapira postopoma in telo vzpostavi ‘žile obvoznice’, lahko infarkt poteka skoraj brez simptomov – t. i. tihi infarkt.
Tihi infarkt se lahko kaže le kot blaga slabost, omotica, ki po nekaj urah ali dneh izzveni. Kot pojasni dr. Luka Lipar, ga kardiologi pogosto odkrijejo naključno – na primer med preiskavami, ki jih opravijo zaradi drugih težav. A kljub temu tihi infarkt za seboj pusti brazgotino na srčni mišici, ki pa je dejavnik tveganja tudi za srčni zastoj.
Do boljšega preživetja ob srčnem zastoju
Razširjenost avtomatskih zunanjih defibrilatorjev (AED) je v zadnjih letih močno izboljšala možnosti preživetja ob srčnem zastoju. V nekaterih primerih so bolniki že pri zavesti, ko pridejo reševalci. Čeprav AED in dispečerji zelo dobro vodijo uporabnika skozi postopek, dr. Lipar poudarja: “Oživljanje bi moralo postati izbirna obvezna vsebina v višjih razredih osnovnih šol. Ključno je, da ljudje ob zastoju ne ‘otrpnejo’ temveč takoj ukrepajo: začnejo z masažo srca – tudi brez vpihov. Masaža srca lahko omogoči zadosten pretok kisika do možganov, da ne pride do hipoksične poškodbe možganov, ki je največji problem pri srčnem zastoju.“
Idealno je, da sta na kraju dogodka dve osebi – ena izvaja masažo, druga pokliče 112.
Ko srce več ne bije, a je še čas za življenje: ECMO-CPR
“V zadnjih letih so v UKC Ljubljana uvedli pomembno terapevtsko novost – ECMO-CPR (izven-telesna membranska oksigenacija ob kardiopulmonalnem zastoju). Gre za metodo oživljanja, pri kateri naprava začasno prevzame funkcijo srca in pljuč,” še pove dr. Luka Lipar.
Pojasni, da se ECMO-CPR uporablja pri bolnikih, pri katerih klasično oživljanje (masaža srca in uporaba defibrilatorja) po več poskusih ni uspešno – torej srčni utrip ni vzpostavljen, bolnik je še vedno brez znakov življenja. V takem primeru zdravniki bolnika v določenih situacijah lahko priklopijo na zunajtelesni obtok: kri iz telesa se mimo srca spelje skozi posebno črpalko, jo obogati s kisikom in nato vrne nazaj v telo. Tako naprava nadomesti delovanje srca in pljuč, kar omogoči, da vitalni organi, zlasti možgani, še naprej dobivajo kisik.
Cilj metode je kupiti čas – torej vzdrževati prekrvavitev telesa, dokler se ne odpravi osnovni vzrok srčnega zastoja (denimo zamašena žila) ali dokler se ne sprejme odločitev o nadaljnjem zdravljenju.
Vendar pa ima metoda zelo stroge časovne omejitve. Ključno je:
- da je bolnik v kratkem času pripeljan v bolnišnico, kjer imajo ECMO-CPR opremo in usposobljeno ekipo;
- da še ni prišlo do nepopravljive poškodbe možganov zaradi pomanjkanja kisika (hipoksična encefalopatija).
Pred uvedbo ECMO-CPR so imeli tovrstni bolniki skoraj stoodstotno smrtnost – danes pa ima del njih dobro možnost preživetja, pogosto tudi z dobrim nevrološkim izidom.
Srčna bolezen: Še vedno vodilni ‘morilec’
Ishemična bolezen srca – z infarkti in zastoji vred – ostaja najpogostejši vzrok smrti na svetu, odgovorna je za več smrti kot vse vrste rakavih bolezni skupaj. Tveganje pomembno zmanjšuje zdrav življenjski slog.
