Kaj je dobro, da ljudje vedo o sodobnem zdravljenju rakavih bolezni, smo se pogovarjali s strokovno direktorico Onkološkega inštituta Ljubljana, priznano onkologinjo prof. dr. Janjo Ocvirk, dr. med.
Od “klasične” diagnostike do “genetske slike” raka
“Na področju obravnave rakavih bolezni smo priča velikemu napredku – pravzaprav na vseh ravneh,” poudarja profesorica. Pravi, da je bila v preteklosti osnova diagnostike – za razvrščanje raka in zamejitev bolezni – patohistološka analiza tkiva, podprta s klasičnimi slikovnimi preiskavami, kot so rentgen, ultrazvok in CT. Danes pa je za številne vrste raka, poleg prej omenjenega, ključna molekularna diagnostika ter napredne diagnostične metode, kot sta denimo MRI in PET-CT.
“Molekularna diagnostika omogoča identifikacijo genetskih mutacij (okvar), ki so lahko vzrok za nastanek nekaterih vrst raka. S pomočjo tehnologije sekvenciranja naslednje generacije (NGS) lahko iz enega vzorca pregledamo veliko število genov, na osnovi česar se lahko odločamo za bolj ciljno usmerjeno zdravljenje,” razlaga prof. dr. Janja Ocvirk. Dodaja, da je molekularna diagnostika ključna za razvoj sodobnih zdravil (tarčnih zdravil in imunoterapije) in tudi za gensko svetovanje, saj so nekatere mutacije dedno pogojene.
Bolniki z odkrito dedno mutacijo, pa tudi njihovi bližnji, imajo možnost genetskega svetovanja, kar je zelo pomembno za zgodnje odkrivanje bolezni.
Napredki v kirurgiji in obsevanju
Kirurgija ostaja temelj zdravljenja številnih zgodaj odkritih rakov. A kot opozarja prof. dr. Janja Ocvirk, se mnogi primeri žal odkrijejo v napredovalih fazah bolezni, ki zahtevajo kombinacijo več oblik zdravljenja. “So se pa tudi kirurški pristopi v zadnjih letih zelo razvili – danes poznamo laparoskopijo in robotsko kirurgijo, ki sta manj invazivni in omogočata hitrejše okrevanje.“
V preteklosti je kirurgija sledila načelu “več je več”, torej čim širša odstranitev tkiva, danes pa se zdravniki vračajo k manj obsežnim posegom. V nekaterih primerih je pri tem ključna ravno kombinacija z drugimi oblikami zdravljenja, kot sta radioterapija in zdravljenje s sistemskimi zdravili.
Tudi področje obsevanja (radioterapije) je napredovalo z novimi tehnikami obsevanja, ki imajo manj neželenih učinkov.
Sistemsko zdravljenje: Več kot kemoterapija
Današnje sistemsko zdravljenje raka obsega:
- Kemoterapijo – sodobna kemoterapija je tudi bolj razvita, kot je bila včasih;
- Tarčna zdravila – delujejo na specifične tarče;
- Imunoterapijo – deluje “tarčno” na imunski sistem in ga spodbuja, da prepozna in uniči rakave celice. Rakave celice namreč uporabljajo različne mehanizme, s katerimi se skrijejo pred imunskim sistemom oziroma ga zavirajo. Razvijajo se tudi cepiva proti raku in celične terapije.
Posamezniku prilagojeno zdravljenje
“Vsak bolnik je danes obravnavan individualno. Na multidisciplinarnem konziliju zdravniki načrtujejo posamezniku prilagojeno zdravljenje na podlagi značilnosti njegove bolezni, molekularnih posebnosti, razširjenosti raka ter bolnikovih drugih zdravstvenih stanj,” razlaga prof. dr. Janja Ocvirk. Zdravljenje lahko obsega tudi kombinacijo različnih metod, ki se uporabljajo v različnem časovnem sosledju.
Sodobno zdravljenje rakavih bolezni je “živo stvar”, ki se z novimi odkritji in rezultati raziskav ves čas spreminja.
Pomemben del sodobne onkologije je tudi perioperativno zdravljenje, ki zajema terapije pred ali/in po operaciji.
- Dopolnilno (adjuvantno) zdravljenje po operaciji pomaga uničiti morebitne mikroskopske rakave celice, ki jih z diagnostiko ni mogoče zaznati. S tem se zmanjšuje tveganje za ponovitev bolezni.
- Neoadjuvantno zdravljenje pa je zdravljenje, ki se ga uporabi pred operacijo, z namenom zmanjšanja tumorske mase – običajno z obsevanjem ali sistemskimi zdravili. Takšno zdravljenje je v nekaterih redkih primerih lahko celo tako učinkovito, da človek ne potrebuje operacije.
“Vsako zdravljenje lahko povzroči stranske učinke. A del sodobnega pristopa k zdravljenju raka je tudi podporno zdravljenje, katerega cilj je zmanjšanje teh neželenih učinkov in izboljšanje kakovosti življenja med terapijo,” zagotavlja profesorica.
Izzivi: Vse več bolnikov, premalo kadra in prostora
V Sloveniji je dostopnost do zdravil, tudi najsodobnejših, zelo dobra. A kot opozarja prof. dr. Janja Ocvirk, se sistem sooča z resnimi izzivi: “Bolnikov je vse več, kadra pa vse manj. Primanjkuje zdravnikov, medicinskih sester, pa tudi prostora. Bojimo se, da bomo nekoč imeli vsa potrebna zdravila, a ne bomo imeli ljudi in prostora, da bi jih lahko zdravili.“
