Včasih slišim ali preberem kaj takega: “Vem, da je narcis, vendar si tega ni sam kriv. V resnici je ubog. Saj tega, kar počne, ne počne nalašč. Ne zmore drugače. To pa ne pomeni, da je slab človek.”

Pri tem se pogosto razkrije, da je avtor zapisanega še vedno vpleten v toksične odnose, svojo pasivnost pa upravičuje s sočutjem do narcisa.

Pa je zapisano res znak sočutja do druge osebe?

Osebe, ki resnično razumejo sebe (in s tem vsaj malo tudi druge), ki so poskrbele zase in spotoma dobile tudi globok vpogled v narcistično in v narcisovo rano, se ne izražajo tako. Zaradi vsega dela, ki so ga vložile v svojo rast, namreč razumejo, da ne gre za to, kdo je “kriv”; da ne gre za to, ali narcis nekaj počne “nalašč” ali ne; in da ne gre za delitev ljudi na dobre in slabe. Vedo, da stavek “Ne zmore drugače” pomeni točno in izključno to: ne zmore drugače. Ta stavek jim ne služi kot odeja, s katero bi prekrile ter pred seboj in svetom prikrile svojo odločitev, da bodo zato ostale v svojih vzorcih in v toksičnih odnosih. In do narcisoidne osebe ali osebe z NOM čutijo resnično sočutje zato, ker so se skozi delo na sebi naučile začutiti sočutje do sebe.

To, da čutimo sočutje do drugih, do sebe pa ne, pomeni, da smo ujeti v nekonstruktivnih čustveno-mentalno-vedenjskih vzorcih, kot so sindrom rešitelja, potreba po ugajanju in ustreganju, strah pred nesprejetostjo, zavrnitvijo in obsojanjem, beg pred sabo, svojimi bolečinami in težavami ter iskanje (zgolj) zunanjih potrditev.

Vpogled v NOM

Resnično razumevanje narcisoidnosti ali NOM ter izkušnja z njo pomenita, da vemo, da je ta oseba v otroštvu doživljala kronično zlorabo oz. travmo. Vemo, da v svoji nemoči in neznosnih občutkih ni zmogla drugače, kot da je “odrezala polovico sebe”, torej zatrla v sebi vsa čustva in se povsem naravnala na tisto, ob čemer je dobivala pohvale ali ob čemer vsaj ni dobivala strupene, uničujoče kritike. (Zato so narcisi tudi tako izvrstni bralci značajev in točno vedo, kdaj, kako in zakaj morajo komu kaj reči.)

Vemo, da ni nujno, da je šlo za pretepanje ali spolno zlorabo ali podobne očitne znake travmatičnega otroštva, temveč lahko do narcističnega razcepa pride tudi na podlagi permisivne vzgoje (ki je v resnici zanemarjanje otroka na določenih ključnih področjih), odraščanja ob starših, ki skušajo svoje sanje izživeti skozi svoje otroke, in ob starših, ki otroke “po božje častijo”. Nič od tega ne spada k zdravi vzgoji, ob kateri bi se otrok počutil brezpogojno ljubljenega, sprejetega in varnega.

In ko to razumemo, je popolnoma naravno, da se nam taka oseba zasmili. Da do nje začutimo iskreno sočutje. Kar v prvi vrsti služi nam in naši rasti, kajti to pomeni, da bomo prav zato zmogli izpustiti zamero, ponižanost, občutke krivde in manjvrednosti.

Iskreno sočutje ali sindrom rešitelja?

Toda – ali znamo razmejiti čustvo od vedenja? Ali pa se nam ob sočutju do narcisa vklopi sindrom rešitelja? In ostanemo v iluziji, da lahko z ljubeznijo tako osebo ozdravimo? In se nam vklopi krivda, v katero smo bili sprogramirani že v otroštvu – torej take osebe ne moremo zapustiti, ker bi se ob tem počutili preveč krive? In zlorabljamo duhovne ipd. nauke za to, da ostajamo v takih odnosih, češ da nam je tako usojeno, da gre za dušne dogovore, da je Jezus rekel, naj ljubimo svoje sovražnike, ipd.?

V tem primeru je to znak, da še nismo zacelili svojih ran in da še vedno ne gre za iskreno sočutje do druge osebe, temveč za to, da iščemo načine, kako bi se zavarovali pred lastno bolečino.

Pot iz narcistične zlorabe

Če zapustimo toksični odnos in se poglobimo v delo s seboj, v lastno spremembo, ki bo vodila v razcvet in s katero bomo tlakovali pot v polno življenje tudi svojim otrokom, to še ne pomeni, da do narcisa ne čutimo sočutja. To pomeni, da smo zmožni razmejiti čustvo, ki je popolnoma normalno in je tu zato, da nam bo dolgoročno pomagalo vse skupaj zares odpustiti in izpustiti, od ravnanja, pri katerem pa upoštevamo sporočila preostalih čustev in razuma.

Toda pot iz narcistične zlorabe se seveda ne začne na tej točki. Najprej je treba sploh ozavestiti, da “nekaj ni v redu”. Prepoznati, da smo v nasilnem (!) odnosu. Poiskati pomoč. Sledi dolga pot odkrivanja, kaj nosimo v sebi, zakaj smo se sploh ujeli v to zanko, od kod vse izvira; zdravljenje primarne rane, spreminjanje vzorcev in prepričanj; podiranje iluzij in sprejemanje resnice pod njimi; sestavljanje širše slike, vključno z ozaveščanjem medgeneracijskih travm. In tu nekje je točka, ko začnemo do narcisov čutiti iskreno sočutje – ne da bi bili pri tem v nevarnosti, da se bomo zaradi tega vrnili v toksični odnos oz. še naprej dopuščali, da se z nami ravna poniževalno, nasilno, izkoriščevalno in kakorkoli zlorabljajoče.

Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.

Avtor
Piše

Aleksandra Kocmut

Aleksandra Kocmut je pod psevdonimom Loti Palmer izdala knjigo V opoju narcisa. Vodi terapevtsko-podporno skupino Vrtnice in se ukvarja s terapevtskim svetovanjem. Zasnovala je Program samookrepitve, katerega cilj je okrepiti se do mere, da lahko izstopimo iz toksičnih odnosov in zacvetimo. V pomoč za delo na sebi je izdala tudi kartice za delo z notranjim otrokom z naslovom Tukaj sem … in čustveni dnevnik z naslovom Tu sem zase. Vse o tem in še marsičem najdete na njeni spletni strani www.kasandra.si. Kratka predavanja o narcizmu objavlja tudi na spletni platformi YouTube.
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
809
14.07.2024 ob 21:19
1,059
04.03.2024 ob 11:32
360
23.05.2024 ob 20:50
784
19.07.2024 ob 05:26
1,188
04.01.2023 ob 19:09
Preberi več

Več novic

New Report

Close