Izpraznila sem del omare, poiskala zemljevid. Sestrici ukradla dva zelenca iz ljubkega otroškega hranilnika. Da, ukradla sem jih. Natočila sem svežo vodo v steklenico ter jo, kot zadnji kos, potisnila v torbo.
Sem kronološko v sredini štiridesetih let in usoda ni pometla z mano, temveč me je dala na preizkušnjo - lahko se začnem ukvarjati z življenjskim planiranjem, ne glede na to, kakšna pogorišča sem pustila za sabo.
Najveća i najdublja tamnica, u koju čovjek sam sebe zatvara, je strah. Dođe iznenada, kao vrisak iznutra, kao žestok alarm u čovjeku koji će nekad da ga zaledi, nekad natjera na bijeg.
Ustavi se!
