Imate kakšne izkušnje z dopustom v tujini z predšolskimi otroki? Zanima me npr. kako se obnese npr. ogledovanje znamenitosti (seveda primerne njihovi starosti) ,v kakšnem večjem evropskem mestu? Je tak dopust sploh smiseln s tako majhnimi otroki? Na kaj je treba biti pozoren oz. se vnaprej pripraviti?

Hvala.

Po mojih izkušnjah imajo recimo Avstrijci ogromno stvari organiziranih prav za predšolske otroke. V termah imajo cele pustolovske klube, zgodovinske klube, kjer na zelo prisrčen način otroke naučijo nekaj o naši preteklosti, pa o kakih živalih …. v glavnem res veliko izbiro. Malčki verjetno ravno za vLouvre niso, kak grad ali kak tehnični muzej pazvedavemu 5-letniku ne bo škodoval. Za Avstrijce, Italijane in Nemce lahko iz izkušenj povem, da so zelo gostoljubni in tudi iznajdljivi kar se otrok tiče. Zelo veliko objektov je, kjer otroci do 14. leta bivajo in jedo (!) gratis, če spijo skupaj s starši in to ne glede na število otrok. Prav tako imajo brezplačne vstope v terme, bazene, tudi določene muzeje, gradove – obstajajo zanimivosti, postavljene posebej za otroke (Dinosauria pri Gornji Radgoni, recimo, Minimundus v Celovcu, številni rudniki okoli Salzburga, pa tudi okoli Pliberka)… ponudba se mi zdi mnogo pestrejša in veliko manj oderuška, kot pri nas. Manjši problem zna biti jezik, vendar pa se otroci zelo hitro ujamejo, ne glede na nacionalnost in jezik, animatorji pa so tudi po navadi toliko sposobni, da otrokom dopovedo, kar je treba.

Mi smo bili z dvema majhnima otrokoma (starejši skoraj 4 leta, mlajši skoraj 2,5 let) lani septembra na Siciliji. Potovali smo s svojim avtom. Tam smo bivali v šotoru in hodili na izlete. Dopust je bil fenomenalen, otroka sta uživala kar se da. Midva sicer nisva popotnika, ki bi hodila recimo v muzeje, zelo rada pa si ogledava npr. cerkve, začutiva mesta (poulični utrip,…). Kamorkoli smo šli, jima je bilo zanimivo. Otroci si pač vedno najdejo kaj za počet. V cerkvah so bila “pobarvana okna” pa “strici na stropu” pa nismo smeli na glas govorit, ruševine so bile itak strašansko zanimive (“smo plezali po gledališču”,…). Naju preseneča, ker še zdaj (pet mesecev po povratku) starejši razlaga, katero mesto se je videlo s plaže, kaj smo kje počeli, kje je našel velik storž, kje smo se vsi držali za roke in peli pesmice… Šli smo tudi na Etno, ki je fascinirala celo družino. Izredno veliko sta si zapomnila, vključno z imeni mest.
Treba pa je računati, da je “vozni red” počasnejši, če nisi sam in da je njim pač vseeno, če stojijo pred najlepšim spomenikom na svetu, če bi v tistem trenutku rajši podili golobe po trgu. Se pa povsod najde kaj zanimivega tudi za njih in izkušnja je po mojem mnenju neprecenljiva. Spoznavajo kraje, na njihov način se jim da tudi kaj razložiti, spoznavajo se z jezikom… Tudi italijanskih besed sta kar nekaj odnesla (no, starejši – mlajši je pač samo mala papiga).
Je pa treba pazit, ker je lahko problem, če se otrok izgubi. Mi smo ju zaradi tega oblačili v enake majčke, ko smo šli v večje kraje, da lahko natančno razložiš, kako otrok izgleda.

Mi smo šli na eno fino potovanje, ko sta bili punčici stari 5 in 7 let in je bil to res zadetek. Po Italiji čez Dolomite do Bolzana (muzej s slavnim Oetzijem) v Švico jugovzhodni kot (St. Moritz) pa do St. Gallna in Zuericha, pa čez Innsbruck in Salzburg, Halstadt domov. Vsepovsod smo poiskali atrakcije zanimive za otroke. Kot je že Skrbna napisala je Avstrija v tem pogledu prijazna in ima veliko takih reči (npr. solni rudniki okrog Salzburga), pa že mesta sama so lepa.
Skratka mularija je bila navdušena in še danes se marsikdaj spomnita na kakšno reč, dogodek ipd. Spali smo v kampih, kar je bilo seveda doživetje zase.
Zdaj imamo spet dojenčke pa bomo malo počakali, ampak na vsak način se po moje da lepo z otroki potovat, če prilagodiš tempo in ne hitiš preveč. Sicer pa hodimo na krajše eno in dvodevne izlete npr. Oglej, Benetke, Dunaj, … Takrat pa spimo v hostlih.

tudi mi hodimo kar veliko naokrog … veliko po Sloveniji … skoraj vsak vikend kam … že ko sva bila sama … potem s tamalim od vsega začetka … je navajen da hodimo na izlete … kamorkoli (v hrib, v gozd, v mesto, k jezeku … res karkoli – zanima nas prav vse) … ni nujno da je prav za otroke … važno da je … otrokom je itak zanimivo VSE 🙂

tudi v tujino gremo … blizu in daleč … povsod je zanimivo … domov vedno prinesemo lepe spomine … cel kup slik … ki jih mali z veseljem gleda in se spominja vsake države posebej …

je pa res da z otrokom potuješ počasneje … vendar je to zame le plus … ker se bolj posvetiš … sicer manj ciljem … pa tem bol temeljito … škoda je it nekam … kjer dalj časa preživiš na istem mestu … veliko lepše je doživetje … ko planiraš … najprej potovanje … potem izlet … otrok ti pomaga in … s tem se tudi on ogromno nauči … to so najboljše – prave življenjske izkušnje 🙂

kar pogumno … na pot 🙂

lp,B.

Kako pa je v hostlih? Kakšne imate izkušnje? Mi smo bili do sedaj vedno v kampih, imamo pa v načrtu kakšen podaljšan vikend v tujini in nas zanima ta način prenočevanja.

V nekaterih hostlih imaš družinske sobe, ponekod smo pa spali ločeno. Nabaviš kartico, plačaš članarino in potem lahko urejaš rezervacije in plačila kar po internetu. Še zlasti za bolj obljudene destinacije npr. Benetke, je bolje rezervirat vnaprej. Včasih je to blind date, nikoli pa še ni bili tako grozno, da ne bi bilo za prestat. Pretežno je kar fino in srečaš kar veliko družin, ki tako potujejo, oz. spijo v hostlih.