“reševanje”??
Moj zakon se je po kar slabih dveh desetletjih sporazumno končal. Otroka sta zaradi pregovarjanja očeta in podkupovanja njegovih staršev ostala pri očetu, a še vedno v meni tli želja po tem, da bi bila otroka pri meni. Tolažim se le s tem, da nekako le ni slab oče in da skrbi zanju, prav tako pa tudi jaz vzdržujem stike kot mi je le mogoče. Pravzaprav pa se še nisem dobro pobrala po razvezi a v meni je začelo tleti upanje po novi ljubezni, ki je v zakonu zadnja leta nisem čutila.
In tako sem preko interneta spoznala prijetnega moškega s katerim sva se ujela na vseh področjih in začelo je tleti. Ima pa eno veliko “napako”- namreč je poročen in oče dveh najstnikov. Pri tem nimam občutka krivde, da sem razdiralka zakona, ker se sicer nebi pojavil na straneh za zmenke, če mu nebi v zakonu nekaj manjkalo -ljubezni. Namreč njegova žena ga ima le za materjalno podporo in kadar je kaj narobe pri hiši in otrocih. Da bi se mu kdaj pritihotapila pod odejo pa ji menda ne pade na misel, kajti že eno leto ne spita v isti spalnici. On pa je tudi raje po cele dneve v službi samo da se je umaknil iz hiše, ker parvi, da so nje ne čuti kakšnih čustev in potreb po druženju. Sedaj ji je tudi on predlagal ločitev pa je čisto znorela in skupaj sklicala vso žlahto in vsi mu dopovedujejo da hočejo samo”dobro”, češ naj vendar misli z glavo in na družino, na vse kar je ustvaril v življenju. Ona se je pripravljena čisto spremeniti in početi vse kar bi on želel. Tako se sedaj trudi in ga zasipava s komplimenti, kuha večerje, kosila,pospravlja, kar je prej v večini počela njena mama. Zanimivo je le to, da pa ga ne nagovarja k spolnim odnosom, kar mi prisega pri lastnih otrocih. La zakaj potem ves trud? Jaz bi mu že dala povod za sex, če bi ga res imala tako rada. Mar ni tako? Na vsak način se želi z njo dogovoriti za locitev a menim, da s tem načinom ne bo prav daleč prišel in glede na vso paniko v hiši (vpletla je tudi otroke) tudi sam ne ve kaj storiti? Le kako naj mu pomagam?? Nočem ga zgubiti, ker sem ob njem po dolgem času začutila tisto pravo čustvo – ljubezen.Vem pa, da bo to zadevo na koncu koncev moral rešiti sam ali pa ostati z njo naprej v zakonu z zidanjem gradov v oblakih. To “reševanje” problema oziroma na “lep ” način povedati svoji družini traja skoraj teden a je stvar v začaranem krogu in njegovi vedno bolj pritiskajo nanj, medtem, ko jaz lahko le iz distance nemočno opazujem in zdraven neznansko trpim in čakam kako se bo razpletlo. Mislim,da me bo strgalo!Kaj naj storim????
Pa hvala za vaš nasvet!
