navade mamice –>atija//dojenček
Pozdravljene!
do sedaj sva bili z mojo 7,5 mesečnico pretežno sami in jo je le dvakrat pazil mož, vendar ne dlje kot 2 uri. V petek sem si privoščila 2 urni oddh-bila sem povabljena na kosilo ob rojstnem dnevu sodelavke. Seveda predno sem šla od doma sem skoraj napisala listek z vsemi stvaremi, kaj vsem mora mož v tistih dveh urah narediti, ko mene ne bo..kaj pa bi sploh lahko naredil, če sem jo jaz vse lepo popedenala in poštimala…pa še vse rezervne plane in vse…
zanima me ali vaši možje ob vaši odsotnosti ravnajo z dojenčkom tako kot ve mamice, jih o vsem podučite, ali se poštimajo po svoje? Moj je namreč veliko odsoten in moje mnenje je pač tako, da ne pozna vseh najinih navad…no, priližno že ve kaj se dogaja, vendar tako v detajle pač ne.
Moj mož je dal sledeč komentar: pri mamici tako, pri atiju pa po atijevo!
Kaj pa, ko bo šla v varstvo k babici? naj tudi vse obrazložim na dolgo in široko ali prepustim babici, da se uredita po svoje?
Hja, tole so besede ene zaščitniške mame, ki se bo tako tako zelo težko navadila na misel, da bo na porodniški še samo 4 mesece.
Hvala za vaše izkušnje in mnenja!
mojca
mislim tako kot tvoj mož … ni nujno da je tako, kot delaš ti .. edino pravilno :))) tako sem jaz pogledala na zadevo in bilo mi je jasno da ju bom pustila naj delata tako kot jima paše … se je obrestovalo … sta velika prijatelja in se brez problema poštimata kot paše njima 🙂 .. jaz pa se ne vtikam 🙂
B.
Ola!
Kot bi brala zgodbico o sebi! ;))
Naš oči je drugača zadnje čase kar veliko z nama, pa storim isto, kot ti, če ju pustim sama, četudi le uro in pol.
Nekajkrat sem se v to načrtno prepričala, da sem ju pustila sama nekaj časa, ravno zato, da dobi nek občutek in da zna razbrati njene potrebe. Kopanje je zdaj samo njegov čas, ki ga preživi s Tio.
Skrbelo me je pa ravno tako in to največkrat pri takih malenkostih, kot so: ali ji je dal trak na glavo, ko sta šla ven, ali ji je dal za piti, jo je preoblekel, če je bila mokra, ko se je preveč slinila, ji je zamenjal plenico…
Kaj čem, ne morem iz svoje kože.
Ravno tako naredim, kadar greva skupaj kam ven ( ponavadi vsak mesec 1x v gledališče ) in jo pazi babica. 10x vse razložim, pokažem kje je kaj, povem kdaj in kaj naj je, kako je ponavadi… pa vse to moja mami že dobro ve, saj je s Tio vsak dan, se lepo razumeti in tudi ve kaj in kako z njo.
Tudi meni ni jasno, kako bom šla že čez dobre 3 mesece v službo?? Po moje se mi bo prvi mesec kar trgalo od vseh teh skrbi in vprašanj!
MojcaEJ, bomo preživele!! V tolažbo naj nam bo misel, da še zdaleč nismo edine in da to pač spada k materinstvu.
Kdaj pa naj bomo tako zaščitniške če ne ravno v tem zgodnjem, zgodnjem otroštvu. In kdo jim želi boljše če ne prav me mame?
Uživaj še v preostanku porodniške s svojo sončico in videla boš kako nam bodo še prehitro zrasli in ne bodo več pustili, da se do njih obnašamo tako zaščitniško. Očiji bodo pa tudi , v kolikor še ne, prišli na svoj račun.
Lep večer!
Vallery!
Čim manj se vtikuj in čim manj dajaj navodil! Če bo panika, že vejo, kje te najdejo, mar ne? Pa tudi ne zbijaš jim samozavesti s pisanjem kilometerskega spiska “nujnih” opravil v dveh urah. Še sploh pa taščo ali pa mamo (ne vem, kdo ti bo pazil otroka) pusti čim bolj pri miru. Skozi pogovor skušaj dognati, kakšna merila ima ona, čim bolj neopazno, da ne bo imela občutka, da jo zaslišuješ. Tako bo imela potrebno samozavest za čuvanje otroka. Svetujem pa ti, da jo počasi začneš puščat v varstvu. Ne mislim takoj cel dan, ampak po malem, urica ali dve ne bo škodila nobeni, še najmanj pa tebi. tako se bodo privadili drug na drugega in prehod na celodnevno varstvo ne bo tako boleč, kot bi bil sicer.
Lp
Aja
Mi imamo doma 5-mesecnico, ki jo dalec najraje pustim v rokah njenega ocka (ce je to seveda potrebno). Kljub napornemu mozevemu delovniku se trudi, da z malo prezivi kar najvec casa. Tudi sam. Prvic sta bila sama dobrih 20 min pri njenih 10 dneh, zdaj pa zdrzita brez tezav tudi do 3 ure, ceprav se se vedno izkljucno dojiva.
Ne, ne dajem mu nobenih navodil, saj bi ga s tem prav podcenjevala in prav v vsem se znajdeta odlicno, le podojiti jo ne more…:), mojega mleka pa noce piti po steklenicki…
Ko je prvic ostala pri babici, sem najprej zacela z dolgovezenjem o navadah…pa sem sredi govora nehala, saj sem dojela, da se bosta nekako ze znasli, konec koncev je mami vzgojila tudi mene. In strinjam se, da je pri babici lahko do ene mere po njeno…Za vsak primer pa sem vedno dosegljiva na mobitelu.
P.s.:je pa res, da je tasci ne bi zaupala…
Moja dva pa, če gresta skupaj ven na sprehod, moram malega (9 mes.) obvezno jaz napraviti – gre po moje bolj zato, da je oči komot. Včasih gresta potem do babice in ga za nazaj mora tako ali tako on napravit.
Če pa sta doma, naročim, kdaj mora mali dobiti za jest in kaj. Plenico in ostalo pa že poštimata sama. Ni se pa v moji odsotnosti še zgodilo, da bi se očka sam odločil, ga napravil in peljal ven. Kaj pa sicer počenjata medtem ko me ni, pa je njuna stvar, samo da ostane miško ostane v enem kosu.
Maja
Ko se jaz odpravim kam od doma sama, sinkota (4 mesece) pazi mož in mu nič kaj posebnega ne “pridigam”. So vzamem mobi in si mislim, da me bo že oklical, če me bo rabil. Najbolj pa me jezi dejstvo, da mož noče previjati. Pravi, da tega ne bo delal (le, če bi bilo nujno). No, pa sem, ko je bil sinko star 14 dni morala v nabavo, bila zdoma 3 ure in sinko je bil ves pokakan in moker, vendar ko sem poklicala po mobiju kako je, mi je mož samo povedal, da je moker in pokakan in da naj čim prej pridem domov. In seveda se ni lotil previjanja.Ko sem prišla domov, ga je samo položil na previjalno in ga slekel – do pleničke. Bila sem tako besna, da sem cel teden kuhala mulo. Pa ni nič zaleglo ….
Tudi moj zna zrihtati vse! Tega se ne bojim in tudi vedno večkrat se prepričujem v to, da jima ne bo hudega! To vem, vendar me tu in tam še vedno zanese in zaskrbi, oziroma bolj zanima kako se imata.
Žal je bilo pri nas v začetku precej hudo in sva bile veliko po bolnici. Verjetno se je tudi zaradi tega razvil še močnejši materinski čut in skrb za otroka.
Očka je bil 14 dni doma, potem pa je bil odsoten od 7ih zjutraj do 5ih popoldan. 3x na teden pa je imel prve mesece še faks in tako sva bile z malo same tudi do pol osmih zvečer. Tu in tam naju je prišla pogledat babi, ostalo sva pedenale same.
Razumljivo je, da taki očetje, ki so bili in so dalj dneva odsotni, potrebujejo in tudi pričakujejo več navodil. Pa ne v smislu, da sami ne bi znali ali zmogli, ampak so celo veseli, da jim daš neke smernice ( kdaj jesti, naj ji da čaj, ko se zbudi… ). Vsaj moj je vesel, da mu kaj takega povem. Ko sem enkrat zunaj me ne skrbi več. Vem, da me bo poklical sam če me bo potreboval. In ni me strah, da mu vse skupaj počasi ne bo zlezlo pod kožo, tudi te stvari pri katerih se trenutno še lovi.
Previjati, hraniti, jo obleči, peljati na sprehod…mu pa že danes ni več problem.
Nekateri pač rabijo malo več časa in pričakujejo, da jim bomo me, ki smo z otroki 24 ur na dan dale vsaj smernice, dokler stvar čisto ne steče.
Pa lep večer!
Vallery!
nisem brala odgovorov, zato mogoče ne bom povedala nič novega…
sama se vedno osredotočim samo na zadeve, ki so povezanaez varnostjo in ev. prehladom: ne ga puščat samega na previjalni, preobleči ga, če se pobruha, kako ga obleči za ven.
kadar dajem fantu navodila, se počutim prav butasto, kot da je on kakšen lole, ki nima pojma…. zato mu stvari vedno razložim sproti… npr. kadar gremo skupaj ven, na glas razmišljam, kako obleči sina, pogledam, koliko stopinj je, na glas komentiram, kaj imam oblečeno jaz, pa gre. to je itak aktualno samo te dni, ko se temperature zelo menjajo, pozimi je bil itak vedno isto oblečen za ven.
druge stvari pa počneta, kakor se jima zdi, niti ne vem, ker ne sprašujem. vidim pa, da je sin zelo rad z njim in da se fant čisto drugače ukvarja z njim kot jaz, tudi kadar smo vsi doma.
to se mi zdi v redu, naj otrok spoznava, da smo ljudje različni in se s tem bogati, enako mislim, za babice in dedke oz. ev. varuške.
Mirno ju pusti sama, brez navodil etc. Otrok hitro dojame, kakša pravila in navade so pri kom. Mož pa bo raje sam poskrbel še za kaj več kot za čuvanje, če ne boš vedno izbrala vnaprej kaj naj obleče, pa spakirala torbe za na sprehod… Z navodili in kontrolo vzameš vse veselje in iniciativo.
Stare starše opozori le na kakšne načelne stvari: da želiš, da če otroku kaj obljubijo, naj to tudi izpolnijo; ali pa ko bo starejši da npr. nobenih lizik, lahko pa čokolado ipd. Sicer pa naj imajo svoja pravila. Doma se bo otrok obnašal pa tako kot boš ti zahtevala.
A.
Veš, kakor poznam moške, izgleda približno takole: bolj, ko jih komandiraš, bolj se jim stvar upira.
Razloži mu res najnujnejše stvari (če mora recimo mala dobiti kakšna zdravila, ali če česa absolutno ne sme), ostalo pa prepusti toku dogodkov. rezultati ponavadi presenečajo.
Kar se pa babic tiče, sem jima jaz vedno na začetku (če je šlo za celodnevno varstvo) na njuno željo napisala kakšnih petnajst (bolj kot ne rutinskih) stvari, ker sta obe priznali, da sta že malo iz vaje in je zelo priročno prebrati “navodila”, da ne izumljata “tople vode”. Sicer pa lahko vsakogar vprašaš, če želi, da mu najnujnejše vržeš na papir, ali se bo znašel/znašla po svoje. Ne kompliciraj in “igraj” z odprtimi kartami. Tako te bodo tudi bolj mirne vesti poklicali na mobitel, če bodo rabili pomoč. Predvsem pa moramo mamice (ampak v glavnem le pri prvem otroku) v svoji glavi počistiti do te mere, da svojega otroka zaupamo tudi komu drugemu, ne samo sebi. Ko same s sabo razčistimo, tudi me precej lažje živimo.
Uživajte! LPM