Najdi forum

materinstvo

Pozdravljene!
Stara sem že kar dosti, 32 let. Ne vem, ali se naj zdaj odločim za materinstvo. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo potrebno, pač, ker si to želim. Vendar imam partnerja, ki pa ne misli prevzeti odgovornosti. Sicer ne živiva skupaj. Sama pa si ne želim več v nedogled čakati, rada bi doživela tudi drugo plat življenja in morda imela še kakšnega otroka potem. Vem, da je to težak korak, a finančno to ni problem. Imam kariero, vendar mi ne nudi takega zadovoljstva, pač potrebujem tudi kaj več kot le službo. Ne bi pa rada izgubila tudi tega partnerja.

Najdi si novega partnerja, ki bo imel rad tebe in otroke.

Pogovori se s partnerjem! Nujno! Če si ti želiš otroka on pa ne, je to velik razkol v vajinem odnosu. Zakaj si ne želi otroka?

Prisilit ga ne moreš, to je dejstvo. Mogoče pa, ko bo videl, kako si ga ti močno želiš, bo tudi on spremenil mnenje.

Pa veliko sreče!

T

nova
Uredništvo priporoča

Materinstvo prinese veliko sprememb med drugim tudi prvič spoznaš partnerja v tem položaju, kakor on tebe kot mamo. Zgodi se, da to obdobje precej slabo vpliva na odnos tebe in partnerja, tako ali drugače-hočem reči tudi če bi živela skupaj in bi si oba želela otroka. Skratka tako ali drugače tvegaš. Če si želiš otroka ga imej. Če si sama bo precej naporno. Če ti bo še kdo priskočil na pomoč je zelo dobrodošlo. Je pa dejansko otrok nekaj posebnega v tvojem življenju. Je resnično tvoje bogastvo in poleg težav prinaša veliko zadovoljstva, ki ga je škoda zamuditi. Nisi prestara. Rojevajo tudi starejše -prvega otroka, glede tega ni potrebno , da si zaskrbljena. Glede partnerja pa se odloči- najverjetneje ga boš izgubila ali pa tudi ne, kaj veš kako se spremeni. Če pa ostaneta brez otrok, boš imela njega ali pa tudi ne, nikoli ni povsem tvoj.Mogoče se tudi brez otrok lahko razideta.
Odločitev je zelo težka.
Darja

Tale bo pa težka!!!

Za domačo nalogo prepiši v zvezek 100-krat:

1. S tipom ne živiva skupaj.
2. On noče otroka.
3. Jaz hočem otroka.
4. Stara sem 32 let.
5. Tipa ne bi rada izgubila.

****

On nima problema – problem imaš ti! Začni ga reševati na koncu – tako da razrešiš vprašanje: “Zakaj tega tipa ne bi rada izgubila?” (Odgovor: “Ker ga imam rada,” NE VELJA!)

lp in srečno,
I.G.

Začni iskati partnerja, ki je sposoben prevzeti odgovorno očetovstvo. Ko si nisem želela otrok, se je javljalo zelo veliko takih. Le videti jih moraš. Vsekakor vama svetujem, da pred zanositvijo nekaj časa živita skupaj. Vsaj eno leto.

Jaz bi dodala samo še tole, k drugim komentarjem.
Če parnerju že sedaj ni všeč to, da bi imela otroka, potem mislim, da boš žal morala izbirat med njim in otrokom.
Materinstvo in h krati očetovstvo prinese veliko spremembo v življenje. Sama nisem verjela, dokler nisem postala mama. Dobesedno se svet oziroma življenje obrne na glavo. Veliko je lepih trenutkov, veliko pa tudi joka, zvijajna in neprespanih noči. Takrat je vsaj meni mož bil v veliko oporo. Če bi se ne razumela tako kot se, bi vse skupaj bila velika muka, tako pa sva tele težave premagala skupaj. Hočeš ali nočeš, se spremeni tudi odnos do partneraj, saj ni več toliko trenutkov v dvoje, ni več toliko časa za ostale stvari. Otrok nekako postane središče vsega dogajanja. Odločit pa se boš morala sama.

Srečno!

Suzana

Draga,K.K.

Ne vem koliko Ti bo vse tole pomagalo,a poizkusim lahko.Ne,ne vem v kakšnem precepu si se znašla,lahko samo predvidevam zato tudi tole pisanje vzemi tako.
A vedno,VEDNO najprej začni pri sebi.
Ko sem bila mlajša sem bila zaradi težkega otroštva prepričana,da ne potrebujem moškega,da družino lahko sestavljava le jaz in otrok.Kar se materialnih stvari tiče,je temu res tako…,a lahko bi bila superman,mu očeta ne bi mogla nadomestiti.So pač stvari ob katerih bi se lahko še tako trudila pa vseeno ne bi mogla zasenčiti – nadomestiti očeta.Danes si tega sploh ne želim več in vem,da je bilo takratno razmišljanje splet grdih dogodkov,ki sem jih doživela a vseeno nisem imela pravice za kakršnokoli obsodbo.
Še več…Zgodilo se je namreč,da je prišlo obdobje ko sem svojega očeta neznasko pogrešala.
Potem je tukaj še ena stvar ob katero bi se spotaknila.
Partnerja v to nima smisla siliti.Tako kot Te On ne more prisiliti,da spremeniš občutke,želje,tudi Ti nimaš slednje pravice.
Koliko si otroka resnično želiš in koliko je naredil čas v katerem se nahajaš boš najbolje vedela sama.Rada bi Ti le mehko položila na srce,da je otrok VEČ kot trenutna želja po spremembi.
Povedala Ti bom še resnično zgodbo mojih najboljših prijateljev.Še starejši kot Ti se je začela prebujati želja po materinstvu,On pa je iz določenih razlogov,ki jih ne gre obsojati,vztrajal pri nasprotni odločitvi.Ker pa se je zavedal,da nima pravicetlačiti njenih čustev ji je s TEŽKIM srcem ponudil prosto pot (bila sta poročena).Čas se je vlekel,ko se je končno odločila…ostala je z njim.Zakaj?
Pravi,da ve kako je imeti Njega,ne ve pa kako je imeti otroka.Po dveh mesecih tehtnega premisleka je spoznala,da bi Njega bolj pogrešala kot zdaj pogreša otroka.A odločila se je svobodno…sama.

Torej,draga k.k.
Nekako se mi zdi,da je otrok krona našemu odnosu-vsaj tako bi moralo biti.
Zato prosim pretehtaj in razmisli v kakšnem se nahajaš Ti.
Sama boš to najbolje vedela.

Oglasi se še kaj,

Želim Ti samo najboljše,

Kaja B.

New Report

Close