Vrsto let je nosila kapetanski trak na tekmah reprezentance in bila med najbolj zaslužnimi, da je Sloveniji premierno uspel preboj na EuroBasket in nato utrditev med močnejšimi evropskimi ekipami. 32-letna Trboveljčanka Nika Barič pa ima za seboj še precej večje zmage.
Kot 14-letno dekle se je soočila z rakom ščitnice, zaradi katerega je še danes podvržena močni hormonski terapiji. Kljub temu je za njo izjemna športna kariera. Leta 2010 je bila izbrana za najkoristnejšo igralko (MVP) mladinskega evropskega prvenstva, tega leta je bila v izboru Mednarodne košarkarske zveze (FIBA) razglašena za najboljšo mlado igralko. Dve leti kasneje je bila s strani Minnesota Lynx kot prva Slovenka izbrana na naboru lige WNBA, kjer pa ni nikoli zaigrala.
V evropski košarki je pustila močan pečat, saj se je v dresu ruske ekipe UMMC Ekaterinburg kar trikrat veselila naslova v elitni Evroligi in štirih naslovov ruskih državnih prvakinj. Velik del kariere je preživela prav v Rusiji, dve sezoni tudi v Turčiji. Letos se je po skoraj 14 letih vrnila v domače kraje. Živi v Trbovljah, igra pa za Cinkarno Celje, kjer vlogo trenerja opravlja njen dolgoletni prijatelj in mentor Damir Grgić.
Za Med.Over.Net je spregovorila o tem, kako se je soočala z rakom in kako velik vpliv je to imelo na njeno športno kariero. Njen mentalni pristop je občudovanja vreden, prav tako dejstvo, da je resne zdravstvene omejitve, s katerimi se spopada, niso ustavile na poti do poklicnih ambicij.
Pri 14 letih so vam diagnosticirali raka na ščitnici. Kako ste to sprejeli?
Sprva se nisem povsem dobro zavedala, za kako resno stvar gre. Drugače je bilo z mojimi starši. Vseeno pa je bilo to težka izkušnja za vse nas. Gotovo gre za največjo zmago v mojem življenju, kljub vsem lovorikam in zasluženemu denarju.
Ste zaradi tega kdaj dvomili, da boste uspeli v športu?
Res je težko brez ščitnice biti v poklicnem športu. Tudi v vsakdanjem življenju so težave. Si bolj utrujen, težje se regeneriraš. Ljudje morda ne vedo, toda jaz potrebujem več počitka od ostalih igralk. A hotela sem biti poklicna športnica in mene je to minimalno oviralo v moji karieri. Zelo sem ponosna nase, da še danes igram košarko.
Kakšni terapiji ste podvrženi?
Vsak dan moram vzeti tablete, vsako jutro. Imam zelo visoko dozo – 175 miligramov na dan. Običajno ljudje z mojo diagnozo vzamejo po 50 miligramov na dan. Toda moje telo je zaradi športa pod večjimi obremenitvami in moj organizem z običajnim odmerkom ne bi mogel normalno funkcionirati. S temi hormoni so kar težave, a hvala bogu, da to držim na neki dobri ravni. Sem pa prepričana, da se bo po koncu košarkarske kariere, ko ne bo več tega stresa za telo, doza morala malo zmanjšati. Res me držijo na najvišji možni dozi, da lahko sploh funkcioniram in prenašam take napore.
Se večja utrujenost pozna že med samo igro, ali bolj po koncu obremenitev?
Gotovo se malce hitreje utrudim kot drugi, toda med tekmo te drži adrenalin in takrat ne pride toliko do izraza. Po tekmah včasih po dva, tri dni ne pridem povsem k sebi. Občutek je takšen, kot bi bil malce bolan, nemočen. Včasih je res težko in trener mora razumeti, da je zame bolje kakšen trening izpustiti, kakor pa se preveč naprezati, ker se znajo v tem primeru stvari hormonsko popolnoma ‘zmešati’. Včasih se povsem zavedam, da sem zaradi tega zelo razdražena in morda tudi tečna, a si ne morem pomagati. Toda vseeno sem zadovoljna s tem, kako to obvladujem.
Ste svojo igro prilagodili temu?
Pravzaprav se mi zdi, da sem zaradi tega, ker se hitreje utrudim, v igri bolj racionalna, učinkovita. Včasih pa, ko je treba igrati 37 ali 38 minut, je treba tudi kaj žrtvovati, v napadu ali obrambi, da lahko do konca ohranim visok nivo igre.
So vam obiski onkologije mučni?
Kdaj je res težko iti tja. Tam ima vsak svojo zgodbo, svojo bitko. Ob enem mojih zadnjih obiskov Onkološkega inštituta je bila poleg mojega kirurga dr. Marka Hočevarja tam internistka, ki ni vedela ničesar o meni. Zdravnik jo je vprašal, ali meni, da bi človek s takšno diagnozo lahko kdaj postal profesionalni športnik. Morala je dobro premisliti in z veliko zadržki je rekla, da morda pa vendarle … Zame so na Onkološkem inštitutu poskrbeli vrhunsko. Vsako leto imam tam pregled krvi, se dobim s svojim kirurgom, se malce pogovorim … Dr. Hočevar je zelo dober človek, tudi velik ljubitelj športa. Ko pridem, je vedno prva tema košarka in aktualne tekme. Čeprav gre za onkologijo, je vseeno kdaj lepo videti te ljudi. Hvaležna sem jim, ker so poskrbeli zame.
Kaj bi povedali nekomu, ki se sooči z rakom?
Da to ni nič strašnega, če si vbiješ v glavo, da to ni nič strašnega. Pri vsaki bolezni je tako. Če podležeš, če razmišljaš o tem, da se bo zdaj vse spremenilo, potem se dejansko bo. Jaz sem to sprejela čisto normalno, kot da ni nič. Včasih se je težko soočati s tem, ampak če si karakter, če si bojevnik, potem moraš to odmisliti.
