Ena lepših stvari je, ko se po štirinajst dnevih čudovitih popotovanj po malce bolj eksotičnih krajih, občudovanju svetovnih znamenitosti, narave, kulture, običajev, jedi in ljudi, sedeš na letalo in si rečeš, “Zdaj pa domov, v Slovenijo, kjer je mogoče res najlepše.”
Med 10 ur dolgim poletom nekje na 11.000 metrih, sem se po štirih urah leta odpravil do toalete, da bi odtočil zadnje kapljice znamenite Tequile sunrise. Nekaj ljudi je še pred mano, “ampak bom zagotovo zdržal pritisk v mehurju,” sem si mislil. Sem na vrsti, zdaj jih nekaj že čaka za mano. Udobno se namestim in že verjetno 50.000 zapovrstjo ciljam odprtino wc školjke. Najprej nič … in čez nekaj sekund eksplozija tekočine … vsepovsod, razen v wc školjko.
Urin, pomešan z veliko količino krvi, po precejšnjem delu toalete na letalu.
Začudenje, strah … tisoč misli v eni sekundi … prevladajo tiste … čisti, briši, pucaj, spusti vodo, poglej hlače, ogledalo, vrata…
Kri???!!!
Zunaj že nekdo trka na vrata.
Mislim si, kaj bi mu zabrusil: “Počakaj malo, lahko imam diarejo, bruham, sem zaprt, pojdi v drugi wc … ali še bolje pojdi k vragu.“
Počistim in po nekaj dolgih minutah grem ven iz toalete. Čakajočih ni bilo več.
Kaj naj rečem ženi, ki sedi poleg mene? Ni ravno oseba, ki bi pomirjeno sprejela mojo novico.
Hodim proti svojemu mestu in meljem, razmišljam kot redkokdaj.
Sedem poleg žene, oči ima zaprte. Spi, ali pa se dela, da spi. Jaz ne spim. Razmišljam in iščem vzroke, zakaj se je zgodilo, kar se je, zakaj kri, zakaj meni, kje je vzrok. Višina? Hrana? Pijača? Stres? Sem prehladil mehur? Neka karibska bakterija?
Čez dve uri grem spet na wc.
Mater, zelo hitro. Polulam neko rjavo-rdečo tekočino, tokrat manj gosto in manj krvi kot prej, vendar še vedno neka čudna, meni nepoznana in neznana barva. Grda barva!
Med letom mi ni bil všeč niti eden od filmov, ki so bili na izbiro. Hrana je bila slaba, parfumi so zaudarjali, stevardese so bile tako-tako, pilot je bil amater, letališče pristanka krpa asfalta in žena zaskrbljena po tem, kar sem ji povedal. Čeprav sem ‘minimiziral’, je vedela, da je zadeva zaskrbljujoča. Zagotovo me ona zelo dobro pozna, kar mi gre včasih počez … in na živce.
Pristajamo.
Sva doma.
Malce izobraževanja o mojih težavah preko spletnih strani. Povedal sem tudi otrokoma, snahama in tistim v družini, ki so medicinsko izobraženi in vedo nekaj o raku ter podobnih boleznih. “Neumno je skrivati in držati take informacije v ozkem in omejenem. Konec koncev, vsi smo malce nebogljeni, ko gre za nas.“
Posvet z mojo zdravnico. Standardni postopki v zdravstvenem domu: kri, voda, tlak … in končno po desetih dneh: “Pojdi na resen pregled k urologu.“
Kam? Ljubljana, Šempeter, Izola, Jesenice, Maribor, Bled … Bled je predvsem ASAP (as soon as possible)…to mi je najvažnejše.
Zdravnik na Bledu je bil profesionalno resen, da me ga je bilo kar malce strah. A sva se po cistoskopiji in diagnozi hitro zmenila kako naprej.
Niti ni bolelo ampak … bil sem zelo majhen.
Diagnoza (kratek povzetek): “Rak na mehurju, drugi stadij. Možna je operacija in odstranitev, sledi zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem. To ni zagotovilo, da se rak ne ponovi. Bi pa bila najbolje odstranitev mehurja, nadomestek z notranjo ali zunanjo vrečko.“
Moji prvi odzivi v možganih, tam zadaj, kjer nihče ne vidi … “Halo??? Jaz Superman, nikoli težav, z morja, vedno zdrav kot riba, jem in pijem vse po vrsti, mož, oče, nono, priznan in poznan, dober kot kruh, veliko prijateljev, ljubim morje, potovanja … halo, jaz, raka ,… vrečko? Ma ne, jaz že ne. Jaz ne bom nič odstranil!!!!!! Doktor … to ni to!!! Je kakšna druga možnost?“
Po diagnozi bolezni na Bledu sem moral na Onkološki inštitut v Ljubljani.
Bil je čas kovida in verjemite, bilo je obsedeno stanje. Nikoli ne bi verjel, koliko ljudi se zdravi v teh stavbah.
“A je cela Slovenija bolna? Poznani, nepoznani, na vozičkih, stari, moški, še več žensk, mladi z rutami, brez las, bledi, betežni … žalostni … na koncu neke poti …? A si tudi ti tukaj?“
Sprejel me je specialist onkolog in me podučil o vseh slabostih in nevarnostih moje bolezni. Podučil me je tudi o mojih prednostih in priložnostih. Padla je odločitev, da me operirajo na Jesenicah in odstranijo tvorbo v obliki belega drevesa, nato pa nadaljujem zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem v Ljubljani.
Šanse? 50:50, v korist močnejšega … Hvala dr. Š. iz onkologije.
Kako nekaj takega preživeti? Moč, moč, moč in vera v uspeh. Tolažba ljubljenih okoli sebe. Jaz sem močen, mene ne bo nihče sesul. Večkrat bolj trpijo tisti, ki so ob tebi in ti, kot bolnik, tolažiš njih.
Veliko je odvisno od tega, kaj ste sami pripravljeni vložiti v vaše zdravljenje in kaj pričakujete (zahtevate) od drugih. Kdo pa so ti ‘drugi’? Družina, žena, mož? Tvoj zdravnik, znanci, prijatelji, sosedje, ZZZS, zdravstvo?
Naslonil sem se na specializirano zdravstveno strokovnost, ljudi, ki vedo, kaj delajo in to zelo dobro in predano delajo tudi zate. Potem pa se obrnil okoli sebe: kdo ti lahko pomaga, se pogovori s tabo, te pelje pravočasno v Ljubljano, te tam počaka in po potrebi pelje domov, da lahko ponoviš vajo …
Dvaintrideset obsevanj, deset kemoterapij. Dolga pot, ki jo moraš opraviti.
Težko se je bilo sprijazniti z vsemi skrbmi, pa tudi z vsemi, ki so skrbeli za moje zdravje. Tudi tisti, ki so mi zapičili iglo v žilo in verjeli, da bo z mano po dveh, treh, štirih, petih ali sedmih urah kemoterapije vse v redu kot tiste zlate punce na obsevanju mehurja, ki so me spodbujale, naj imam pravo količino tekočine v mehurju in bile neizmerno potrpežljive, ko nisem bil primerno pripravljen na obsevanje. Namesto pet minut za obsevanje sem večkrat potreboval za pripravo nekaj ur. Tam sem imel ‘moje težke trenutke‘, in one so to vedele in razumele. Te punce in fanta je treba posebej nagraditi! Thanks Barb.
Takrat se tudi zaveš, kako majhen in nepomemben si glede na vse, kar se dogaja okoli tebe. Ko pogledaš po hodnikih, čakalnici, sobi za dializo in sobi za obsevanje, ti je marsikaj bolj jasno.
Življenje je ena velikanska in lepa stvar, ki ti jo nekdo, nekaj ali ‘ne vem kaj‘ lahko v sekundi spremeni.
Zagotovo sem po bolezni, diagnozi, zdravljenju, terapiji in nadaljnjih aktivnostih vzpostavil nov pogled na svoje življenje. Več kakovostnega življenja, manj stresa: Kar lahko naredim danes, bom pustil za jutri.
Tolažil sem svojce po tej hudi ugotovitvi in živel z njimi ter njihovo pomočjo do danes. Kaj bo jutri, ne vem. Vsakih šest mesecev imam urološki pregled in ta pove, kako je z mano. Zadnji dve leti in pol kaže, da je vse v redu in naj tako ostane.
Tudi jaz sem ranljiv, nisem še zrel za umret in želim življenje deliti z drugimi.
Kaj mislim, da morajo ljudje vedeti o raku sečil? Menim, da je treba svoje telo zelo, zelo, zelo ‘negovati’. Ne samo zaradi raka na sečilih, mehurju. Rak je zahrbten, zna napasti povsod. V današnjih časih, ko nimamo časa zase in svoje bližnje, je to še bolj pomembno dejstvo, ki se ga moramo zavedati. Vzemimo si čas ZASE, FIZIČNO in UMSKO!
Danes živim normalno in sem zelo hvaležen družini, zdravnikom, onkologom, urologom in nenazadnje sestram. Hvala … Veliko ljudi kritizira naš zdravstveni sistem. Predvsem tisti, ki niso kaj dosti potovali po svetu, ne vedo, kako zelo kakovosten je naš zdravstveni sistem.
Floskula: Vsi smo zdravi, dokler … nismo bolni
In velikokrat je takrat, ko to spoznamo, ugotovimo ali izvemo, zelo hudo ali žalostno. Za bolnika, svojce, prijatelje, znance … prepozno. Biti pameten, učen, predvidljiv in točen pri tovrstnih boleznih, je praktično nemogoče.
Pacientov, kot sem jaz, je in jih bo še veliko. Vzroki za take bolezni so lahko raznoteri. Če bi me kdo vprašal, zakaj sem zbolel, mu ne bi znal odgovoriti ciljano in točno. Verjetno sem bil površen in slep.
Pogled v moje predhodno življenje, nazaj, govori o genih, ne preveč udobnem in lepem življenju v mladosti, potem boljšem življenju, višjem standardu, normalni družini, dobri hrani, dobri družbi, druženju, morju, zmernem alkoholu … Skratka vse ok, ampak …
S svojim osebnim zdravnikom sva (med letom 1990 in 2010) v glavnem govorila o nepremičninah, potovanjih, gradnji, borzi, zlatu, Dalmaciji, politiki, njegovih potrebah in težavah. Ne mojih. Jaz sem bil zdrav. Imel sem 30 let in naslednjih dvajset let je bilo vse ok, dokler ni kardiolog ugotovil, da je nekaj hudo narobe s srcem.
Jaz sem bil zdrav in on me v dvajsetih letih ni nikoli, ampak res nikoli poslal na pregled urina, krvi, EKG, k specialistu, urologu, na pregled prostate ali drug resnejši pregled.
Zato svetujem vsem moškim, predvsem tistim po 40. letu, ki smo nedotakljivi in vsevedi: “Dovolite si, da vas nekdo že jutri temeljito zdravstveno pregleda in potrdi, kako ste občutljivi, ranljivi in resno bolni.“
Naj si vaš EGO in ponos ne dovolita zanikati, da je v naši deželi ogromno strokovnih ljudi, ki ve, da VAM bodo pomagali in boste tudi jutri zdravi, pripravljeni na prihodnost in boste z veseljem uživali z vašimi najdražjimi. Oni so edini, ki vam na koncu ostanejo.
| Avtor osebne zgodbe je član Društva uroloških bolnikov Slovenije. Društvu in avtorju se zahvaljujemo za deljenje osebne izkušnje, s katero upamo, da vse nas opominja, kako pomembni so skrb za svoje zdravje in redni zdravniški pregledi. |
