“Videla sem ga med kosovnimi odpadki, kako previdno dviga pokrov kartona in pogleduje naokoli. Moj oče. Star moški s sivimi lasmi, ki se je nekoč ponosno sprehajal po tem istem dvorišču. Ko me je zagledal, se je v trenutku skrčil. V njegovih očeh se je zasvetila panika – ista, kot jo vidim pri otroku, ujetem pri kraji piškotov. Pognal se je proti bloku, ne da bi se ozrl nazaj. Moj tata, ki me je učil kolesariti, je bežal pred mano, ker se je sramoval. Ta trenutek me preganja že mesece. Saj vem, od kod prihaja – iz otroštva, ko niso imeli skoraj nič, ko je vsaka stvar pomenila varnost. Razumem ga, res. Ampak ko pogledam v naše trisobno stanovanje, kjer je ena soba postala njegovo kraljestvo zakladov iz smetišča, me prime obup.
Mama tiho pospravlja po njegovih kupih – star ples, ki ga plešeta že leta. Ona pospravi, on spet prinese. Kupčki rastejo, prostor se krči. ‘Prestar je za terapijo,’ pravi mama. ‘Živeti moramo okoli tega.’ Okoli česa? Okoli njegovega strahu? Okoli našega sramu? Okoli zavedanja, da se nam cela soseska za hrbtom smeji, ko ga vidijo, kako postopa med smetmi? Okoli tega, da svojega sina ne morem pustiti pri babici in dedku, ker se mi preprosto ne zdi varno?
Najhuje mi je, ko sin vpraša: ‘Zakaj dedi zbira smeti?’ In jaz ne vem, kaj reči. Kako razložiti, da včasih tisti, ki jih imamo najraje, nosijo bremena, ki so težja od njihovih kupčkov? To je zgodba, ki se nikoli ne konča. Ker vsak dan prinesemo nove stvari, nova opravičila, nov sram. In sredi vsega tega stoji star moški, ki beži pred svojo hčerko, ker ve, da ga je videla pri najslabšem,” stanje doma opiše sogovornica, ki se z očetovim kopičenjem ne more sprijazniti.
Kar opisuje sogovornica, ni osamljen primer. Na forumu Med.Over.Net se ljudje že več kot desetletje odpirajo o podobnih izkušnjah s starši ali starimi starši, ki zbirajo stvari – kljub prošnjam, konfliktom ali sramu: “Ko takole jaz odnesem vreče s ‘kložo’ v kontejnar, mama čez čas leti gledat, kaj sem vrgla stran, in vse to spravlja v omaro. Ima nakloženo za znoret po stanovanju… Sem ji tudi rekla, naj ne brska po kanti, a me vedno nadira nazaj, da mečem dobre stvari stran. Ja kdo pa jih bo rabil?” – anonimna uporabnica foruma.
Druga bralka svetuje bolj sočutno pot: “Moja mama je podobna. Pri vsaki čistki ji dam stvari, ki jih ne potrebujem, in jih potem veselo razdeli naprej. Je srečna, jaz pa mirna.”
Tretja pa razmišlja širše: “Moja babica je jemala napol popisane papirje iz smeti – za vsak slučaj. Mama je obupavala, a nič ni pomagalo. Mislim, da ji je to zlezlo pod kožo še iz otroštva, ko je bilo vsega premalo.”
Kompulzivno kopičenje ali hrčkanje
Ti zapisi niso strokovne razlage – so odmevi resničnega življenja. In potrjujejo: ta težava ni redka. Je pa pogosto skrita za zidovi doma in zastrta s tišino, sramom ali utrujenostjo. Na spletni strani OMRA, nacionalnega programa za duševno zdravje, razlagajo, da gre za pojav, imenovan kompulzivno kopičenje ali hrčkanje (ang. hoarding disorder).
Kaj je kompulzivno kopičenje in zakaj nastane?
To vedenje ni posledica lenobe, neurejenosti ali neposlušnosti, ampak pogosto odraz globoko zakoreninjene duševne stiske. Na OMRA pojasnjujejo, da lahko kopičenje izvira:
- obsesivno-kompulzivne motnje (OKM),
- stresnih ali travmatičnih dogodkov v življenju,
- ali pa iz strahu pred pomanjkanjem, pogosto povezanega z otroštvom.
Ko dom postane skladišče in odnosi razpadajo
Za zunanjega opazovalca se kompulzivno kopičenje kaže kot nezmožnost zavreči neuporabne stvari, četudi so poškodovane, stare ali nevarne. Posledično postane dom nefunkcionalen – prostor za spanje, kuhanje ali druženje izgine, družinski člani pa živijo v tesnobi, sramu in pogosto tudi v nevarnih razmerah. Največja ironija? Oseba, ki kopiči, se pogosto zaveda težave, a se sama sramuje svojega početja, kar jo potisne še globlje v izolacijo. Rešitev ni v tem, da človeka silimo v pospravljanje ali ga opozarjamo – pomemben je sočuten in postopen pristop, če je možno ob podpori strokovnjaka.
Statistika? Hrčkanje ni tako redko, kot si morda mislimo!
Čeprav se o tej težavi v Sloveniji redko javno govori, so številke jasne. Po podatkih Ameriškega psihiatričnega združenja (APA):
- kompulzivno kopičenje prizadene 2–6 % splošne populacije,
- 75 % oseb s to težavo je močno čustveno navezanih na predmete, ki jih zbirajo,
- približno 50 % jih ima vsaj enega sorodnika s podobnimi težavami, kar kaže na možno genetsko ali družinsko povezavo,
- simptomi se pogosto pojavijo že v mladosti, a se poslabšajo z leti, zlasti po čustvenih pretresih ali v obdobju staranja.
- Najpogostejše starostno obdobje, ko težava postane očitna in kritična, je med 50. in 70. letom.
Kam in kako po pomoč v duševni stiski?
V Sloveniji za zdaj nimamo organiziranega programa, ki bi na domu pomagal osebam s kompulzivnim kopičenjem – kot to poznajo v tujini, kjer terapevt skupaj z osebo pregleduje in postopoma sortira predmete. A prvi korak ostaja enak povsod: prepoznati težavo in si upati spregovoriti – brez obsojanja, brez sramu. Če se ob tem opisu prepoznate vi sami ali nekdo, ki ga imate radi, vedite: niste sami. V Sloveniji obstajajo različne oblike podpore, ki so lahko pomemben korak k razumevanju, razbremenitvi in spremembi – za posameznika in za vso družino.
Če se vi ali vaši bližnji soočate z duševno stisko, so vam na voljo številni brezplačni viri pomoči. Na povezavi je izsek iz uradnega seznama virov pomoči, ki je v celoti dostopen na spletni strani Programa MIRA – Nacionalnega programa duševnega zdravja: zadusevnozdravje.si → Kam po pomoč
