Ko otrok preživi pri toksičnem staršu nekaj ur ali dni, vse to seveda močno vpliva nanj, in ko se vrne k materi, je njegovo vedenje – pa tudi počutje – običajno zelo drugačno, kot je bilo, ko je od nje odšel. Otrok je nemiren, razdražljiv, vznemirjen, jokav, jezen, lahko tudi agresiven ali avtoagresiven; ali pa je tih, molčeč, umaknjen vase, ne vzpostavlja očesnega stika, odgovarja z enozložnicami. Dogaja se, da otrok materi govori odrasle besede in stavke, ki jih je slišal od očeta, pri čemer pogosto sploh ne ve, kaj pomenijo. Ali pa jo jezno ali zaskrbljeno sprašuje, ali ga res nima rada, ali ga bo res zavrgla, ali res sovraži očka, ali res hoče, da očka umre ali da očka izgubi stanovanje ipd. Lahko je celo telesno nasilen in mamo brca, udarja, potiska, pljuva …
Neredko se zgodi, da otrok začne mami očitati, zakaj ga sili k očetu, in mamo doživlja kot krivo za to, da mora na stik, kar je psihološko razumljivo, saj ima otrok “v krvi zapisano”, da je mama tisti najmočnejši steber v njegovem življenju, ki ga bo vedno in povsod zaščitila. Otrok ne zmore razumeti, zakaj ga torej prav ta oseba, ki naj bi bila njegov najmogočnejši zaščitnik, sili in vodi k osebi, ki ga zapostavlja, zanemarja in tako ali drugače zlorablja. Kako naj otrok razume, da mama nima izbire, ker je tako odločilo sodišče? Tega niti mnogi odrasli ne moremo razumeti!
- Morda vas zanima še: Kako je biti mama otroku narcističnega starša ali ‘sostarševanje’ z narcisom
Ko odrasli ne prenesejo otrokovih pristnih čustev …
Opisani otrokovi odzivi se značilno pojavijo takrat, kadar odrasli ne zdržijo ob otrokovih čustvih in mu jih ne odzrcalijo, ne validirajo niti ne pokažejo, kako se s temi čustvi konstruktivno spogledati in slišati njihova pomembna sporočila. Namesto tega otroka utišajo (četudi na “lep” način, npr. s preusmeritvijo pozornosti – kot so priporočale nekatere danes preživete psihološke smernice), s čimer mu sporočajo, da njegova čustva (ki naj bi bila njegov življenjski kompas!) niso pomembna, zaželena, vredna pozornosti in sprejeta, temveč jih je treba potlačiti.
Najbolj tipični primeri tega – moja generacija se bo zagotovo strinjala – so besede “Ne jokaj!”, “Je že dobro.”, “Nima se smisla jeziti!”, “Ne smeš biti tako občutljiv/-a!” ali v slabših primerih “A si baba?”, “Cmera, jokica!”, “Kako si grda, ko se jeziš!”, “Drži gobec!”, “Bi jih rad dobil?” ipd.
… jih bo zatiral, dokler ne bodo izbruhnila destruktivno
Ker mora otrok takrat, ko preživlja čas s toksičnim staršem, torej zanikati sebe, tlačiti svoja čustva, občutke in potrebe, se pretirano prilagajati, obenem pa občuti frustracijo, ki mu ni odzrcaljena, pa tudi strah, sram, jezo, krivdo in druga težka čustva, ki ostajajo nenagovorjena, se vrne k materi kot “sod smodnika”, ki samo čaka iskro (ali pa še te ne potrebuje), da bo eksplodiral. Da bo izživel oz. izrazil vse te težke stvari tako, kot pač otrok zna – kar je običajno nekonstruktivno: s kričanjem, metanjem ob tla, lučanjem predmetov, (avto)agresijo, zmerjanjem, očitki, lahko pa tudi z odsotnostjo (disociacijo), molkom, neješčostjo itd. Pozneje se lahko pridružijo še bolj destruktivna vedenja, kot so samopoškodovalno vedenje (rezanje, praskanje, ščipanje, puljenje las, grizenje nohtov …), obsesije (npr. kompulzivno masturbiranje), prehranske motnje (anoreksija, ortoreksija, bulimija) in zasvojenosti (elektronika, prepovedane snovi, nakupovanje …).
- Se sprašujete, ali je mogoče čutiti sočutje do nekoga, ki vas nenehno prizadene? Ta članek vam bo odprl novo perspektivo.
Kaj storiti?
Kako naj se mama spoprime s tovrstnimi težavami? Nujno je, da mama najprej poskrbi zase, sicer se bodo ob otrokovem vedenju sprožale v njej lastne nepredelane vsebine iz otroštva in njeni odzivi bodo prav tako neustrezni, kot so bili odzivi njenih staršev (morda malce manj, morda pa celo bolj). Že sproti ob tem delu pa se lahko mama pouči o načinih, pristopih, tehnikah zavestnega starša, ki temeljijo na sočutju in zdravih mejah.
Ko mama ozavesti in začuti, da je v redu taka, kot je, z vsemi čustvi vred, in da enako velja za njenega otroka, mu bo ne le z besedami in vedenjem, temveč tudi s svojimi občutji in energijo najboljši zgled samosprejemanja. Obenem pa bo znala njegova čustva validirati, ga pri njihovem konstruktivnem izražanju podpreti, mu držati varen prostor – kar ne pomeni, da lahko otrok počne vse, kar hoče, pomeni pa, da bo mama umirjeno prisotna, tudi če bo izražal jezo, sram, krivdo, zamero, zavist … – ga naučiti, kaj mu ta čustva sporočajo, in mu vzbuditi občutek, da je sprejet tak, kot je. Ključno je, da otrokom predamo nekaj, česar večina izmed nas v otroštvu ni prejela: zaupanje vase, da smo v redu in vredni taki, kot smo, ne da bi si morali svojo vrednost in ljubezen drugih prislužiti s pridnostjo, ugajanjem, ustrezanjem, pokornostjo, nevidnostjo, skrbjo za potrebe staršev in/ali sorojencev, športnimi in šolskimi dosežki itd.
Pri tem bo v veliko pomoč najnovejša knjiga Rada te imam, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš, v kateri boste na otroku primeren način našli v preprostih, prikupnih in tudi humornih rimah izražene ključne poudarke in smernice iz tega članka – ob iskrivih, toplih ilustracijah Maje Koder. Knjiga, ki bo vašega otroka spremljala v čustvenem opismenjevanju in zorenju v čustveno zrelo, empatično osebo z ustrezno samopodobo.
- Včasih je iskren pogled vase najtežji. Če se sprašujete, ali imate tudi vi narcistične vzorce, si preberite to razmišljanje.
| Opomba: Čeprav je v članku narcisistični starš pogosto označen kot oče in varni starš kot mati, se avtorica zaveda, da so lahko vloge tudi zamenjane. V realnosti je lahko narcisistični starš katerikoli od staršev, ne glede na spol. Dinamike, opisane v članku, ostajajo enake ne glede na to, ali je toksični starš mati ali oče. Temeljni problem je vedno psihološka manipulacija in čustvena zloraba otroka, ki ima škodljive posledice za njegov razvoj in duševno zdravje. |
