Zgodnji pomembni odnosi iz preteklosti – predvsem s starši in znotraj družin – vplivajo na percepcijo, ki jo ima posameznik o sebi, drugih in o svetu, ter se odražajo v vzorcih navezanosti v odrasli dobi.
Zgodnja travma vpliva na percepcijo sebe, drugih in odnosov
Tudi če se zdi očitno, da težavam v odnosih botrujejo partnerji, dejstvo, da je posameznik takega partnerja izbral, odraža njegove lastne notranjepsihične konflikte. Notranja percepcija o sebi in drugih je globoko nezavedna in kot taka vpliva na dinamiko v posameznikovih odnosih ter kako se v njih počuti. To velja tako za partnerske in romantične odnose kot tudi za socialne in profesionalne odnose ter odnose z družino.
Ponavljajoče se težave v posameznikovih odnosih izvirajo iz nezavednega notranjega občutka sebe – iz lastne identitete, ki se je oblikovala med otroštvom na podlagi njegove izkušnje zgodnjih odnosov. Travma iz otroštva lahko vpliva na izkrivljeno percepcijo, ki jo imamo o sebi in drugih ter na način, kako doživljamo svet okoli sebe in svoje življenje.
Temelji za koherenten občutek identitete in varen stil navezanosti na druge
Otrok, čigar starši zadovoljijo njegove razvojne potrebe, bo ugodne izkušnje s starši tudi ponotranjil. Preprosto povedano: ko se otrok počuti brezpogojno ljubljenega, pomirjenega v stiski, vodenega; ko se njegove negativne in travmatične izkušnje sproti procesirajo in skupaj s staršem razjasnijo, bo otrok te izkušnje ponotranjil kot del svojega notranje-psihičnega sveta – postale bodo del njegove osebnosti. Zgodnji odnosi in izkušnje teh odnosov postanejo gradniki naše identitete. Oblikuje se percepcija sebe in drugih, ki jo bo oseba doživljala v bližnjih odnosih skozi vse življenje.
Otrok, ki je bil zaželen, negovan, spoštovan, dovoljen se izražati ter ločiti in individualizirati v zdravo neodvisno osebo, bo najverjetneje razvil koherenten občutek identitete, se počutil samozavestno glede svojih sposobnosti ter razvil kapaciteto za samopomirjanje v stresnih situacijah. Njegova samopodoba ne bo odvisna od mnenja ali pripomb drugih niti od njegovih odnosov – niti ob morebitni zavrnitvi s strani partnerja. Taka oseba bo razvila zdravo obliko neodvisnosti, avtonomnosti in zadostnosti.
Zaradi pozitivnih medosebnih izkušenj v otroštvu bo takšna oseba verjetno razvila varen stil navezanosti in bo v odrasli iskala romantičnega partnerja, ki je prav tako psihološko odrasel in neodvisen posameznik. Na primer, v fazi spoznavanja novega intimnega partnerja takšna oseba najverjetneje ne bo razkrila o sebi preveč in prehitro, prav tako pa ne premalo in prepozno. Enako oseba intimnih elementov odnosa ne bo pretirano poudarjala ali pa od intimnosti bežala (Mikulincer & Shaver, 2017).
Zgodnja travma ima različne oblike
Zgodnja travma lahko izvira od povsem subtilnih do tistih, ki jih štejemo za fizično, verbalno ali čustveno zlorabo. Zdi se, da ima na odnose v odrasli dobi pri tistih, ki trpijo za depresijo in anksioznostjo, čustvena travma v otroštvu bolj škodljiv učinek kot fizična (Huh et al., 2014).
Zgodnja travma se lahko pojavi tudi zaradi zanemarjanja ali patološke odvisnosti staršev od otroka – na pričakovanju starša, da otrok zadovoljuje potrebe starša, namesto da bi sam zadovoljeval razvojne potrebe otroka – pojav znan kot parentifikacija. Lahko pa se pojavi tudi zaradi avtoritativnega, nadzorovalnega in kritičnega starševstva, pa tudi zaradi prekomerne permisivnosti ali zanemarjanja otroka.
Težava je, da se oseba, ki je doživljala travmo v otroštvu – tudi, če je bilo to v obliki zlorabe – pogosto tega ne zaveda. To ne pomeni nujno, da se oseba travme ne spomni, temveč da je zaradi delovanja notranje-psihičnih obrambnih mehanizmov ne dojema kot travme, temveč jo normalizira, zaradi česar ostane zloraba neopažena. Ni redko, da se posameznik začne zavedati negativnih izkušenj iz otroštva šele po vključitvi v psihoterapijo – preko vpogleda v svoje nezavedne izkušnje.
Kako travma iz otroštva postane del njegove identitete?
Skozi odnos s starši otrok razvije percepcijo o sebi in drugih, kar postane del njegove identitete, ki se prenese v odraslo dobo. Tudi, če je starš vir zlorabe in travm, otrok potrebuje praktično in psihološko vez s staršem, saj je zloraba še vedno boljša od zapuščenosti. Tako se razvije navezanost na travmo, ki postane del posameznikove identitete.
Zaradi potrebe po staršu ne glede na to, kakšen je, bo otrok, ki je izpostavljen travmi, krivdo zanjo prevzel nase. S tem ko prevzame krivdo za zlorabo, pa lahko začne izkrivljeno doživljati zlorabo starša in lastno notranjo psihično realnost in verjame: “Moj starš je dober. Če je do mene slab, je to zato, ker sem ‘slab’ jaz in ne moj starš.”
Zakaj otrok postane odvisen od negativnih dražljajev in travme?
Zloraba oziroma travma, paradoksalno, spremeni otrokov občutek, da je zapuščen, neviden, nepriznan, nepomemben, v občutek, da je viden in priznan. Na ta način otrok začne travmo dojemati kot obliko potrditve svojega obstoja in svoje identitete. “Če sem zlorabljen, obstajam, sem viden. Če nisem zlorabljen, se počutim nepomemben, neobstoječ in zapuščen.” Podzavesten notranje-psihičen zaključek, ki ga otrok nosi na podlagi tega: “Da bi se počutil viden in obdržal druge blizu sebe, moram doživeti travmo.” Tako oseba postane odvisna od negativnih dražljajev.
Tovrstne notranje-psihične zaključke otrok doživlja zakopane zunaj svoje zavesti. Kljub temu oblikujejo njegovo identiteto in s tem njegovo osebnost, ki se prenaša v odraslost, kjer navadno povzročijo, da se posameznik vključuje v toksične odnose, ki so očitno zlorabni, bodisi je v njih posameznik uporabljan in obravnavan kot predmet.
Vzroki za nezdrave odnose v odrasli dobi
Večinoma je vzrok za nezdrave vzorce v posameznikovih odraslih odnosih nezavedno iskanje potrditve percepcije, ki jo ima posameznik o sebi in drugih, izvirajo pa iz otroške travme. Raziskave tudi kažejo, da posamezniki z zgodovino travm v otroštvu doživljajo svoje partnerje kot relativno bolj konfliktne kot tisti brez takšnih izkušenj (Busby et al., 2011).
Podobno je tudi z nezavedno percepcijo, ki jo ima posameznik o tem, kakšni so drugi. Če nekdo druge doživlja kot manipulativne, zavajajoče, izkoriščevalske, zavračajoče, bo to pogled, ki ga bo skušal ponovno potrditi skozi svoje romantične odnose. Zato bo oseba, ki je bila kot otrok zlorabljena, zanemarjena ali uporabljena za zadovoljevanje narcističnih ali odvisnostnih potreb starša kot odrasla, podzavestno iskala takšne odnose, v katerih bo lahko podoživela podobne izkušnje. Takšna nagnjenost običajno vztraja kljub najboljšim zavestnim prizadevanjem, da bi se jim oseba uprla.
Številni primeri ponovitev otroške travme v romantičnih odnosih
Vzemimo na primer osebo, ki se nenehno sprašuje, zakaj se vsi njeni romantični odnosi začnejo ljubeče, z veliko strasti in zaljubljenosti, končajo pa z zavrnitvijo. Ob zavrnitvi običajno spozna tudi, da partnerji niso imeli enakih namenov, kot jih je imela sama, zaradi česar ob razpadu veze običajno pojavi občutek, da je bila izkoriščena. V psihoterapiji nato spozna, da je bila njena avtentičnost v otroštvu zatirana zaradi narcizma staršev. Ti so želeli, da namesto svojih lastnih sanj, uresniči njihove. Prav tako se lahko začne zavedati, da ponavlja svojo travmo tako, da privlači romantične partnerje s svojo seksualnostjo in išče take, ki se zdijo samozavestni. Vse to povzroči nagnjenost k spoznavanju narcističnih moških, ki pa nimajo sposobnosti za intimnost ter jo dejansko zgolj izkoriščajo za zadovoljevanje lastnih potreb pri tem pa navadno nimajo namena za resnejšo zvezo.
V psihoterapiji lahko taka oseba dobi popoln uvid v to, da so jo moški izkoriščali. Takšno zavedanje lahko ne le spremeni njeno izkušnjo z moškimi, temveč tudi izkušnjo same sebe. Spoznavati lahko začne, kako se tudi sama vidi kot predmet, ki je na voljo za zadovoljevanje potreb drugih. Zave se lahko tudi, kako tesno to odraža njeno otroštvo.
Ponovitve pretekle travme avtoritarnega starševstva
Ponovitve preteklih travmatičnih izkušenj se lahko pojavljajo pri različnih negativnih izkušnjah v otroštvu in lahko vključujejo kakršnokoli psihološko odtujenost med staršem in otrokom – tudi iz izkušnje avtoritarnega starševstva.
Otrok, ki ga starši pretirano nadzorujejo, tega morda ne bo doživel kot odraz lastnih negotovosti, temveč kot dokaz, da mora biti nadzorovan, ker je nesposoben. Otrok lahko vidi starša kot kompetentnega, medtem ko pripisuje pretirano nadzorovanje starša lastnim pomanjkljivostim. Tako percepcija samega sebe kot nesposobnega, odvisnega, neustreznega in nezmožnega spoprijemanja z odraslim svetom postane del njegove identitete, ki vpliva na pogled samega nase in na odnose v odrasli dobi. Posledično se v odraslosti velikokrat nezavedno vključuje v soodvisne odnose.
Ker se takšna oseba, brez usmeritev drugih, težko sooča z odraslim življenjem in ga dojema kot težkega, preobremenjujočega in zmedenega, lahko išče partnerje, ki ji bodo zavestno ali nezavedno nudili usmeritev. Po eni strani zaradi travme iz otroštva lahko razvije odpor do nadzora drugih, hkrati pa jo to, da je nadzirana, nezavedno privlači, saj jo ščiti pred občutkom izgubljenosti, osamljenosti in brezciljnosti.
Iskanje nasprotja lastnemu staršu?
Medtem ko posameznik običajno nezavedno stremi k temu, da reproducira otroško travmo – tudi na način, da nezavedno išče romantične partnerje, ki imajo značilnosti njihovih staršev – je resničnost veliko bolj kompleksna. Čeprav se lahko zdi, da nekdo beži pred travmo preteklosti z iskanjem partnerja, ki je drugačen od tistega, kar je doživel kot otrok, v resnici lahko samo podoživlja isto travmo z drugega vidika. Denimo, oseba, ki je svoje starše doživljala kot avtoritarne, kaznovalne, nadzirajoče, agresivne, se lahko v življenju nezavedno vpleta v romantične odnose s partnerji, ki se na pogled zdijo precej drugačni od njenih staršev. Vendar pa takšni odnosi lahko prinesejo posamezniku občutek, da ni viden, kar lahko povzroča težave v odnosih.
Več lahko odkrijete na tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
Viri:
- Busby, D. M., Walker, E. C., & Holman, T. B. (2011). The association of childhood trauma with perceptions of self and the partner in adult romantic relationships. Personal Relationships, 18(4), 547–561. https://doi.org/10.1111/j.1475-6811.2010.01316.x
- Dereboy, Ç., Demirkapi, E. Ş., Şakiroğlu, M., & Öztürk, C. Ş. (2018). The relationship between childhood traumas, identity development, difficulties in emotion regulation and psychopathology. Türk Psikiyatri Dergisi, 29(4), 147–156. https://doi.org/10.5080/u20463
- Huh, H. J., Kim, S. Y., Yu, J. J., & Chae, J. H. (2014). Childhood trauma and adult interpersonal relationship problems in patients with depression and anxiety disorders. Annals of general psychiatry, 13, 26. https://doi.org/10.1186/s12991-014-0026-y
- Kouvelis, G., & Kangas, M. (2021). Evaluating the Association Between Interpersonal Trauma and Self-Identity: A Systematic Review. Traumatology (Tallahassee, Fla.), 27(2), 118–148. https://doi.org/10.1037/trm0000325
- Mikulincer, M., & Shaver, P. R. (2017). Attachment in adulthood: Structure, dynamics, and change. (2nd ed.). The Guilford Press.
