Veliko ljudi sebe in druge raje zmanjša na kakšno hitro, poenostavljeno frazo, kot da bi se poglobili v iskanje pravega razumevanja. Ena takšnih fraz je “tisti, ki želi vsem ugajati”. Ima nekakšen prijeten zven; lepo zveni in zdi se, da njeno sporočilo razumemo. Deluje udobno, neškodljivo. Vemo, pri čem smo, ko imamo opravka z nekom, ki želi vsem ugajati.
Ampak … ali res vemo?
O tem nisem nikoli zares razmišljala – vse do nedavnega. In bolj, ko sem premišljevala, bolj me je ta izraz, skupaj z nezavedno dinamiko, ki jo prikriva, začel vznemirjati. Potrebovala sem več let psihoanalize, da sem sploh lahko začela jasneje videti, kaj se skriva za mojo težnjo po ugajanju – in kar sem uzrla, mi ni bilo niti najmanj všeč. Ni bilo nič prijetnega. V samem središču svoje osebnosti, tam, kjer bi moralo biti nekaj resničnega in trdnega, sem našla le ogledalo, ki je odsevalo tisto, kar sem mislila, da si drugi želijo videti.
Bilo je šokantno spoznanje: da v resnici sploh ne vem, kdo sem. Da osebnost, ki sem jo zgradila, ni temeljila na mojem značaju, lastnostih in željah, temveč na moji predstavi o tem, kaj drugi pričakujejo od mene. Grozljivo in zastrašujoče spoznanje – a hkrati morda najpomembnejše, kar sem jih doživela v terapiji. Kajti preden lahko začneš graditi boljše življenje, si moraš najprej zastaviti vprašanje: ali sploh veš, kdo odloča, kaj “bolje” pomeni?
Ko govorimo o potrebi po ugajanju, pogosto govorimo o ženskah. In res je bilo že velikokrat omenjeno, da je način, kako vzgajamo dekleta, takšen, da spodbuja in nagrajuje ta zrcalni način gradnje identitete. To vidim vsakič, ko kakšna deklica našobi ustnice za selfi.
A prepričana sem, da ima ta način odnosa do sebe in drugih lahko kdorkoli. Morda, kot je teoretiziral psihoanalitik Donald Winnicott, to izvira že iz najzgodnejšega otroštva, iz razvoja, kot ga je poimenoval, t. i. lažnega jaza. Menil je, da se lažni jaz lahko pojavi, ko dojenček intuitivno začuti, da njegov skrbnik ni sposoben obvladovati njegovih resničnih čustev, bodisi lakote, potrebe, jeze, bolečine ali česa drugega.
In tako lažni jaz zavzame prostor, kjer bi se sicer lahko razvil pravi jaz. Otrok se tako začne truditi postati tak, kot ga drugi želijo videti – že kot dojenček, nato kot otrok, mladostnik in odrasla oseba. Namesto da bi bil, začne ustrezati.
Dolgo sem mislila, da je ugajanje zavestna, aktivna odločitev. Morda sem se zavestno pred prijateljem pretvarjala, da mi ni bil problem iti na pot, da se srečava, čeprav sem čutila, da sem bila preutrujena, in mi to sploh ni ustrezalo.
A Winnicott ni govoril o takem, vsakdanjem pretvarjanju. Njegov opis sega veliko globlje – v nezavedno preoblikovanje lastnih želja in potreb, ki povsem temelji na pričakovanjih drugih, in pušča občutek praznine tam, kjer bi lahko bilo nekaj resničnega. Nekaj časa sem bila prepričana, da v meni ni ničesar. Da sem zgolj skupek odsevov tega, kar drugi želijo videti. Bilo je zelo nelagodno in pretresljivo obdobje moje terapije.
A zdaj vem, da ni bilo tako. V meni je bilo veliko – le da tega nisem želela vedeti. Pod bleščečo površino so se skrivala zelo neprijetna čustva: zavist, sovraštvo, jeza, strah, ranljivost, nekakšna napihnjena aroganca kot ščit za potrebe, sram in krhkost. In seveda še veliko več, česar ne bi javno delila. Ni čudno, da sem bila takrat tako tesnobna – to so bile nekatere od mojih pošasti, ki so se skrivale pod posteljo. Včasih sem te dele sebe doživljala kot pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti. Zdaj sem do sebe nekoliko bolj prijazna. Začela sem spoznavati, da sem čisto običajen človek – kot vsi drugi.
Od tega spoznanja sem začela opažati tudi druge značilnosti in kvalitete. Med njimi sta nekakšna širokosrčnost in pogum, ki se ga nisem zavedala. Vzdržljivost in trdnost, ki obstajata skupaj z mojo krhkostjo; pravzaprav rasteta iz nje. Vse to mi je bilo dolgo skrito. Odtlej, ko spoznavam različne dele sebe, se je moje življenje bistveno izboljšalo. Večino časa se počutim manj prazno in bolj trdno. V meni je nekaj zraslo: nekaj resničnega, občutek jaza, sposobnost stika z lastnim čustvenim svetom, sposobnost si resnično prisluhniti – in prepoznati, ko si ne morem -, kar prinaša občutek lastne moči. Pošasti pod posteljo in za ogledalom me zdaj veliko manj strašijo – saj sem se jim končno predstavila.
Zapis je za The Guardian napisala Moya Sarner, psihoterapevtka, ki dela v okviru britanskega javnega zdravstva (NHS).
