Kaj se lahko naučimo od bolnika z rakom? To je zgodba, ki jo enostavno morate prebrati.

Andreja Verovšek, 17. avgust 2022
Onkologija

Življenje z rakom je velik izziv za bolnike in njihove svojce. Če niso sami, lažje zaupajo, da je pred njimi nov dan, pravijo v Slovenskem združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L. Zato ob 15-letnici delovanja objavljajo zgodbe svojih članov in z njimi navdihujejo.

Rok Justin, član izvršnega odbora in soustanovitelj Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, je pri 39. letih zbolel za Burkittovim limfomom iz prve roke spoznal, kako pomembno je, da ob soočanju z diagnozo rak bolnik lahko spregovori z nekom, ki ima podobno izkušnjo. Svoje izkušnje je zapisal v blogu Zakaj stopiti v čevlje drugega?, ki ga objavljamo v celoti.

Zakaj stopiti v čevlje drugega?

»Stopiti v čevlje drugega«… ali »Obleči njegovo kožo«… je nekaj, kar naredimo, ko nam je mar. Je nekaj, kar terja vsaj malo napora, vživljanja in v primerih bolezni tudi neprijetnosti – pa čeprav so to samo neprijetni spomini. A tisto, kar pride po tem – realnost, da smo še vedno na svetu in dejstvo, da to pripovedujemo nekomu, ki je v podobni situaciji kot mi takrat, ko je bil svet poln dvomov in spraševanj »Kako bo šlo?«, »Kaj bo?«, več kot poplača tisti napor(ček) vživljanja v neprijetne spomine.

Oseba v dvomih potrebuje ‘živ dokaz’

Ko upajoč nasmešek razsvetli prestrašen obraz in oseba v dvomih vidi pred seboj živi dokaz, da ni nujno po hitri poti na pokopališče, vsa vprašanja glede »stopanja v čevlje drugega« izginejo.

To je nekaj kar lahko damo in nekaj kar kot LJUDJE moramo narediti.

ZATO stopamo v čevlje drugih.

Tak pristop je bil nekaj, kar sem tudi sam iskal, ko sem zbolel. V pogovorih vidim, da to ni bila samo moja potreba, pač pa je enostavno človeška potreba, ki jo ima precej ljudi. Žal je to hkrati nekaj, česar ne more nuditi organizirana medicina, ker gre za izkušnjo in ne toliko za znanje. In ravno zato je pomembno, da imamo vedno ljudi, ki se jim da in so pripravljeni to početi.

Rok Justin: “Ko upajoč nasmešek razsvetli prestrašen obraz in oseba v dvomih vidi pred seboj živi dokaz, da ni nujno po hitri poti na pokopališče, vsa vprašanja glede »stopanja v čevlje drugega« izginejo.”

Pri soočanju z boleznijo je humor nepogrešljiv

Ob pisanju mi misli odtavajo tudi na bolj zabavna področja; pomislim, kako bi bilo zdravljenje, pa tudi življenje nasploh, pusta in brezvezna stvar, če se ne bi smejali in gledali na stvari s humorjem in še najbolj zabavno se je režati sebi.

Zato se rad spomnim zabavne strani bolnic in prigod, ki popestrijo vsakdan. Npr. kako je bilo po protibolečinski terapiji, ko so mi pred očmi (ko sem bil buden!) letali rožnati sloni, se v zraku prekopicevali in delali prevale. Da niti ne govorim o raznih barvah pred očmi, ki so zelo, zelo spominjale na Jamajko in glasbo Boba Marleya! Mislim, da sem takrat postal večji ljubitelj reggae ritmov in tistega lahkotnega življenjskega pristopa. Pa čeprav se je že najavljala zima.

Ko je v bolniško sobo prišel na obisk mali nečak in s seboj privlekel nekaj avtomobilskih modelčkov, je realnost izginila. Postelja je postala križišče z zabavnimi situacijami, vsem prometnim razburjanjem in osli za volani, pod posteljo je bil avto odpad in parkirišče, sicer lenobna noga se je dvigovala in služila za zapornico za vlak, druga za vhod na parkirišče… kar je bilo zabavno in razbremenjujoče.

Celo glasbeni okus se je spremenil. Prej ljubitelj bolj umirjenih in melodičnih rock zadev, sem začel ceniti življenjsko ENERGIJO, ki je kar butala iz nekaterih. Neverjetno, a vseeno resnično – in ob tem še malo smešno; a nekdo, ki prej slišati ni mogel česa malo bolj razbijaškega, je začel ceniti in prisegati npr. na AC/DC in še kaj močnejšega! ENERGIJA! ŽIVLJENJE! In z nekaj humorja se lahko smejiš sam sebi in življenju tudi, ko poslušaš Highway to hell (Hitra cesta v pekel) in to interpretiraš na vse možne načine.

Neresno in humorno jemanje življenjskih reči se je izkazalo za dober pristop. In ko tak, manj tragičen pogled, lahko komu porineš v njegove čevlje in kožo, s tem izboljšaš situacijo in z njo življenje nasploh. Njemu (njej), pa tudi sebi in vsem naokrog.

Eksistencialni problemi pogosto nimajo odgovorov

Včasih so ti tuji čevlji ali koža neudobni. Včasih tiščijo na kakšnem čudnem mestu, a ko natančno pogledam, vedno vidim, da gre samo za oster kamenček, ki se je premaknil od kod drugod. Eksistencialne probleme imamo lahko vsi in nikoli nimajo končnih odgovorov. Odgovori, tako kot vprašanja, so vedno različni, a vsi govorijo o enem – tu imamo, kar imamo in s smehom se počutimo bolje. Včasih, ko se zmoremo iskreno smejati s tem celo obrnemo realnost in naše zdravje, vsakdanje zabavne prigode in vsakdanje neumnosti spet postanejo naš vsakdan.

Zapisal: Rok Justin, član izvršnega odbora in soustanovitelj Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
Več blogov na https://limfom-levkemija.org.
Fotografija: osebni arhiv

Prisluhnite Roku Justinu v podkastu Na obisku

Spletni forumi omogočajo anonimen pogovor med uporabniki foruma. Na njih najdete nasvete zdravstvenih strokovnjakov in tudi laične osebne nasvete in izkušnje bolnikov, njihovih svojcev ter že ozdravljenih bolnikov.
Izberite med LIMFOM IN LEVKEMIJA, KAKO ŽIVETI Z RAKOM in PRAVNA POMOČ BOLNIKOM Z RAKOM.

Avtor

Andreja Verovšek

"Problemov ne bomo rešili z istim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili", je rekel Albert Einstein. Bodimo odprti za nova znanja in se učimo vsak dan. Imate komentar na članek? Pišite nam na [email protected]
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
3,785
01.02.2023. ob 08:13
1,365
17.11.2022. ob 08:18
156
05.01.2022. ob 10:26
930
13.06.2021. ob 09:01
Preberi več

New Report

Close