DAN ZA BOLNIKE IN SVOJCE

Uredništvo, 27. oktober 2008.

3. in 4. oktobra 2008 je v Kranjski gori potekala tradicionalna hematološka in transfuziološka sekcija, ki sta jo organizirala Združenje hematologov Slovenije in Združenje za…

3. in 4. oktobra 2008 je v Kranjski gori potekala tradicionalna hematološka in transfuziološka sekcija, ki sta jo organizirala Združenje hematologov Slovenije in Združenje za transfuzijsko medicino SZD. V okviru Hematološke sekcije so strokovnjaki predstavili novosti s področja ugotavljanja in zdravljenja krvnih  bolezni, tokrat prvič pa je Hematološka sekcija povabila bolnike in njihove svojce na obravnavo strokovnih vsebin, ki so jih predhodno predlagali bolniki sami.

Na pobudo bolnikov so se tako odločili prirediti Dan za bolnike in svojce. Dan je potekal po vzoru podobnih dogodkov v tujini, na katerih pogosto sodelujejo tudi nekateri člani Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L. Pozitivne izkušnje in pobude za podobne dogodke v domovini so prepričale tudi strokovnjake Kliničnega oddelka za hematologijo UKC, zato so skupaj z bolniki – pobudniki pripravili zanimiv program predavanj in posvetov.

Izbrali so teme s področij, ki so pri celostni obravnavi bolnika z levkemijo, limfomom, plazmocitomom, MDS, hemofilijo in drugimi krvnimi boleznimi pogosto zapostavljene in hkrati pri zdravljenju in okrevanju zelo pomembne. Bolnikom in svojcem so strokovnjaki podrobno predstavili pomen psihološke in prehranske podpore bolniku, mlajše bolnike in pa so seznanili o možnostih ohranjanja plodnosti pred zdravljenjem s kemoterapijo ali presaditvijo krvotvornih matičnih celic. Po vsakem krajšem predavanju je sledil daljši čas za razpravo udeležencev in strokovnjakov. Tako je bilo za vsako temo približno uro in pol časa za predavanjein posvetovanje. Del srečanja pa je bil namenjen tudi predstavitvi delovanja združenj in društev. Tako sta se predstavila Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L ter Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi.

Nekaj pomembnih informacij posamezne teme:

1. Pomen psihološke podpore za kakovost bolnikov in svojcev
2. Ohranitev plodne sposobnosti
3. Prehranska podpora boolnika z rakom

1. POMEN PSIHOLOŠKE PODPORE ZA KAKOVOST BOLNIKOV IN SVOJCEV

Vsebino in posvet je pripravila: dr. Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Linhartova 51, 1000 Ljubljana

Meja med zdravjem in boleznijo ni vedno jasna, predvsem pa ni stabilna. Bolezen lahko vstopa v naše življenje postopno, prikrito ali burno in nedvomno, vedno pa poseže tudi v duševnost. Sleherni bolnik ima svojo življenjsko zgodbo, zato doživlja in se odziva na bolezen na svoj način.

Številna in raznolika so bremena bolezni. Posledice lahko povzročajo telesne nadloge, spreminjajo sposobnosti in zmogljivosti,  posredno silijo v spremembo vedenja in navad, vzbujajo strah, skrb in tesnobo, spremenijo samopodobo, zaupanje vase postane manj trdno, posežejo v socialne odnose ipd. Tako se lahko vpliv bolezni postopoma razširi na vsa področja bolnikovega doživlja in vedenja, hkrati pa posega tudi v doživljanja in življenja ljudi, ki so z bolnikom povezani.

Duševnost bolnika med boleznijo sooblikujejo številni procesi: poleg neposrednih sprememb duševnosti zaradi bolezni še značilne osebnostne poteze in stil življenja posameznika, njegovo trenutno dojemanje stanja in načini spopadanja z boleznijo, vplivi zdravljenja, kakovost medosebnih odnosov in odzivi bližnjih in podobno.

Spremembe in stiske duševnosti pa praviloma niso vidne na zunaj, sami bolniki pa jih ne prepoznajo zlahka, predvsem pa dolgo o njih ne poročajo. Spregledane  in zanemarjene psihične stiske med zdravljenjem in rehabilitacijo pa lahko postopoma preraščajo v vse težje motnje, ki ovirajo samo zdravljenje in okrevanje, predvsem, pa znižujejo kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih.

Po drugi strani pa so prav psihične moči bolnikove najdragocenejše zaveznice pri zdravljenju in ustvarjanju kakovostnega življenja ob in po bolezni. Nedvomno so tudi svojci in prijatelji dragocena opora bolniku, a večkrat pozabimo, da  bolezen praviloma prizadene tudi njih (vzbudi strahove pred boleznijo in možnostjo, da bi bližnjega izgubili).

Noben od nas ne more natančno vedeti, kako bi se sam odzval na bolezen. Bolezen predstavlja določeno razpotje v življenju bolnika in njegovih svojcev. Večkrat je potrebno zaradi nje spremeniti način življenja, načrte, mnogim za krajši ali daljši čas poslabša življenje, pa vendar lahko ponuja tudi določene izzive in priložnosti. So ljudje, ki odkrijejo nove vrednote, spremenijo pogled na življenje, tenkočutno razvijejo kakovostne medsebojne odnose – skratka živijo polno življenje ob in kljub bolezni.  Prav posebni pa tisti ljudje, ki še tako hude preizkušnje vgradijo v svojo osebnost in zaradi tega s posebno pozornostjo zaznajo stiske drugih ter jim tudi znajo biti v oporo. Osebna pričevanja in delitev osebnih izkušenj je lahko pomembna opora širšemu krogu ljudi, da izgubijo strah pred boleznijo, več naredijo za preprečitev nastanka bolezni, zgodnje odkrivanje in aktivnejše sodelovanje pri zdravljenju.

Psihološka pomoč je zato nepogrešljiv del celostnega pristopa zdravljenju in rehabilitaciji po bolezni, pogosto pa je potrebna še v času ponovnega vključevanja v vsakodnevno življenje. Prispeva k natančnejšemu opredeljevanju problemov, pomaga pri iskanju najprimernejših metod in tehnik pomoči, ponuja oporo bolnikom in njihovim svojcem. Psihološko oporo lahko bolnik dobi na različnih ravneh: poskušajo si pomagati sami, poiščejo jo pri svojcih, prijateljih, sobolnikih ali strokovnjakih (psihologi, psihiatri).
Ustrezna psihološka pomoč je usmerjena tako bolnikom, njihovim svojcem kot tudi v širše socialno okolje, kar prispeva k zmanjšanju predsodkom in posredno s tem izboljšuje pogoje za kakovostno vključenost bolnikov v socialno življenje med in po zdravljenju. Hkrati pa je potrebno opozoriti tudi na pomen kakovostne in strokovno utemeljene psihološke pomoči. Psihološka pomoč, ki ni dovolj premišljena, je lahko tudi nevarna tako za tistega, ki mu nudijo pomoč kot za tistega, ki pomoč deli.
Kaže pa opozoriti, da potrebujemo tudi široko zasnovano mrežo strokovnega usposabljanja (izobraževanja in supervizije) za vse tiste, ki se pri svojem delu srečujejo z bolniki in njihovimi svojci med svojim delom (zdravstveno osebje, socialni delavci, pedagogi ipd.), da bi lahko svoje delo kakovostnejše opravljali, bolje prepoznali bolnikove stiske in jih tudi pomagali ali jih ustrezno napotili po pomoč. V Sloveniji bi potrebovali mrežo psihološke pomoči, kjer  bi lahko tako bolniki kot njegovi svojci dobili ustrezno pomoč.

Vir: Zbornik predavanj, Kranjska gora, 3. in 4. oktober 2008

2.  ZAMRZOVANJE GENETSKEGA MATERIALA ZA OHRANITEV PLODNE SPOSOBNOSTI PRI ONKOLOŠKIH BOLNICAH IN BOLNIKIH

Doc. dr. Martina Ribič-Pucelj, dr.med, spec ginekologije in porodništva, Univerzitetni klinični center, Ginekološka klinika Ljubljana. Eden največjih napredkov na področju zunajtelesne oploditve je nedvomno razvoj laboratorijskih postopkov, s katerimi je mogoče uspešno zamrzniti/odmrzniti genetski material. Ti dosežki pa nimajo velikega pomena le v zdravljenju neplodnosti, temveč so postali izredno pomembni tudi v onkologiji. Sodobni diagnostični postopki in načini zdravljenja raka pri deklicah in mladih ženskah v reproduktivnem obdobju so namreč pomembno izboljšali preživetje teh bolnic. Poleg visoke stopnje preživetja pa je pogosto posledica tega zdravljenja prezgodnja menopavza zaradi kirurške odstranitve jajčnikov, radiološke kastracije ali kemoterapije, ki, če že ne povzroči dokončne kastracije, v večji ali manjši meri lahko okvari gamete.  Kirurška odstranitev mod pri moških povzroči trajno neplodnost, zlasti ker je pogosto združena s kemo- in radioterapijo, sama kemoterapija pa vsaj začasno, če ne trajne neplodnosti, zato je izredno pomembno, da se seme onkološkega bolnika zamrzne pred kakršnokoli načrtovano terapijo. Odmrznjeno seme se uporabi za oploditev v postopku intrauterine inseminacije (vbrizganje semena neposredno v maternico partnerke ali pa v postopku zunajtelesne oploditve (IVF ali »oploditev v epruvet«). Medtem ko je zamrzovanje/odmrzovanje spermijev že dolga leta uveljavljen postopek za ohranitev plodne sposobnosti pri moških z rakom, zlasti tistih s seminomom, pa predstavlja je zamrzovanje/odmrzovanje genetskega materiala pri ženskah z rakom, dosežek novejšega datuma. Do nedavnega so te bolnice prišle do otroka le s posvojitvijo, do zaželene nosečnosti pa v novejšem času le v postopku zunajtelesne oploditve z darovano jajčno celico. Izkušnje in napredek pri tehnikah asistirane reprodukcije pa danes z uspešno tehniko zamrzovanja/odmrzovanja omogočajo ohranjanje lastnih gamet, s katerimi je  mogoče po ozdravljenju doseči zanositev.

Indikacija za ohranjevanje zamrznjenih gamet so sistemske bolezni (Hodgkinov in drugi limfomi ter levkemije), ginekološki malignomi (rak jajčnika nizke stopnje malignosti, enostranski rak jajčnika v stadiju 1A1 in zgodnji rak materničnega vratu), rak dojke, ščitnice, sakralni tumorji ter rak sigme in danke.. Ker so postopki pridobivanja jajčnih celic in tkiva jajčnika sorazmerno invazivni in bolnice resno bolne, je potrebno indikacijo za poseg za vsako bolnico posebej resno pretehtati skupaj z onkologom. Upoštevati je treba vrsto malignoma in stadij, načrtovani način zdravljenja in prognozo ter morebitni učinek obsevanja na maternico.  Poleg tega je pomembna tudi starost bolnic, ki naj ne bi bile starejše od 38 let.

Pri ženskah je mogoče zamrzniti in shraniti zarodke, jajčne celice in tkivo jajčnika.

Jajčno celico za zamrznitev oziroma za oploditev in zamrznitev zarodkov je mogoče pridobiti v naravnem ciklusu, vendar pa pridobitev ene same celice močno zmanjšuje možnosti za poznejši uspeh in nosečnost, zato se jajčne celice praviloma pridobivajo v postopku nadzorovane hiperstimulacije jajčnikov, to je spodbujanjem ovulacije s hormonskimi zdravili, kar omogoča pridobitev večjega števila jajčnih celic..Uporabljata se dva načina nadzorovane hiperstimulacije jajčnikov, in sicer dolgi in kratki protokol. Pri dolgem protokolu se najprej s petnajstdnevno uporabo zdravil (analogi GnRH) zavre izločanje spolnih hormonov iz žleze hipofize, nato pa  se dodajajo hormoni za spodbujanje ovulacije. Čeprav je postopek uspešen, pa je  neugoden za bolnice z rakom, ker je začetek predvidene kemo/radioterapije oziroma operativnega posega odložen za najmanj šest tednov. Po uspešnosti je primerljiv novejši kratki protokol, pri katerem se začne ovulacijo spodbujati  drugi dan menstruacije, od 7. dne ciklusa pa se dodajajo zdravila (antagonist GnRH) za preprečitev prezgodnje ovulacije Postopek traja povprečno le dvanajst dni in poteka ambulantno.

Zamrzovanje zarodkov

Čeprav uspešnost prenosa zamrznjenih/odmrznjenih zarodkov presega 30 % na prenos, pa je žal to možnost le za ženske, ki imajo partnerje, ne pa za deklice in mladostnice, pri katerih pride v poštev le zamrzovanje jajčnih celic in tkiva jajčnika. Na Ginekološki kliniki v Ljubljani je prvi bil prvi prenos zarodkov pri bolnici zdravljeni zaradi raka dojke opravljen marca 2005.

Zamrzovanje jajčnih celic

Prvi otrok iz zamrznjene/odmrznjene jajčne celice rodil že leta 1987, v novejšem času pa sledi več poročil o uspešnih nosečnostih po odmrzovanju jajčnih celic, tudi na Ginekološki kliniki v Ljubljani. Kljub temu je zamrzovanje/odmrzovanje jajčnih celic precej manj uspešno kot zamrzovanje zarodkov, ker jajčne celice slabše prenesejo zamrzovanje kot zarodki in spermiji, pomisleki, da bi zaradi okvarjene jajčne celice prišlo do okvar na potomcih pa so vedno redkejši zaradi izboljšav pri postopkih zamrzovanja. Kljub temu je vsekakor smiselno zamrzniti jajčne celice, ne le zaradi psihološke podpore bolnicam, temveč tudi zaradi tega, ker medicina izredno hitro napreduje. Zato je tudi ustanavljanje bank genetskega materiala, ki so vedno številnejše, strokovno upravičeno. Za uspešnost pa je izredno pomembna kakovost jajčne celice. Vedeti moramo, da se jajčne celice v jajčniku začnejo starati že po 35 letu in so zato tudi vsi načini zdravljenja neplodnosti pri sicer zdravih ženskah, po 35 letu manj učinkoviti. Zato je smiselno in tudi strokovno upravičeno zamrzniti jajčne celice le pri ženskah mlajših od 35 let.

Zamrzovanje tkiva jajčnika

Pridobitev zrele jajčne celice, sposobne za oploditev iz tkiva zamrznjenega tkiva jajčnika, je še vedno predmet številnih kliničnih in laboratorijskih raziskav, vendar pa shranjevanje tkiva jajčnika pred uvedbo kemo/radioterapije in pri kirurški odstranitvi jajčnikov nedvomno predstavlja možnost dolgoročnega ohranjanja plodne sposobnosti ter manj nevarnosti za genetske nepravilnosti pri potomcih.. Prednost zamrzovanja tkiva jajčnika je predvsem v tem, da tkivo izredno dobro prenese tako zamrzovanje kot odmrzovanje in da vsebuje mm2 skorje jajčnika  30 do 35 primordijalnih foliklov, kar je bistveno več, kot jih pridobimo s spodbujanjem ovulacije. Slaba stran shranjevanja tkiva jajčnika je, da je postopek odvzema invaziven – (kirurški poseg), da še ni povsem razjasnjen postopek za pridobivanje zrelih jajčnih celic – ali z avtotransplantacijo (presaditev nazaj v bolnico), heterotransplantacijo(presaditev v drugo žensko ali laboratorijsko žival) ali z zorenjem foliklov in vitro ( v laboratorijih). V laboratoriji zaenkrat še ni uspelo, kljub številnim poskusom, pridobiti zrele jajčne celice, sposobne za oploditev. Do sedaj sta uspeli 2 nosečnosti po presaditvi jajčnika nazaj v bolnico, vendar moramo vedeti, da ta postopek ni primeren za tiste rake, ki izvirajo iz jajčnika ali ki metastazirajo v jajčnik.  Zato ostaja zamrzovanje tkiva jajčnika bolj stvar bližnje prihodnosti kot sedanjosti. Kljub temu rezultati dosedanjih raziskav nedvomno opravičujejo postopek in ustvarjanje bank za shranjevanje tkiva, zlasti pri zelo mladih bolnicah.

Rezultati

Na Ginekološki kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, smo z zamrzovanjem genetskega materiala začeli leta 2002 in do leta 2008 smo v pred uvedbo kemo/radioterapije in pri kirurški odstranitvi jajčnikov zamrznili in shranili genetski material 38 onkoloških bolnic. Vse postopke je odobril Konzilij za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo Ginekološke klinike v sodelovanju z lečečim onkologom. Indikacija za postopek so bile: mejno maligni in maligni tumor jajčnika, rak dojke, limfom, možganski tumor in rak danke. Povprečna starost bolnic je bila 27 (20 do 35) let.
Do sedaj smo prenesli zarodke zgolj pri eni bolnici, žal neuspešno. Razlog, da pri ostalih še nismo odmrznili genetskega materiala je predvsem v tem, da je večina bolnic še zelo mladih, nimajo še partnerja in torej zanositev še ne pride v poštev, oziroma, da je od zdravljenja preteklo premalo časa, da bi se bolnice smatrale za ozdravljene in sposobne zanositve.
V letu 2006 je bilo zamrznjeno seme pri 96 onkoloških bolnikih in v letu2007 pri 75. V 60% je bila indikacija seminom. Do leta 2005 je v postopku IVF zanosili 9 bolnic, kar je 23% uspešnost na en cikel IVF.

Zaključek

Za zdaj so poročila o nosečnostih iz zamrznjenega/odmrznjenega genetskega materiala pri onkoloških bolnicah redka. Glavni razlog je, da je postopek še sorazmerno nov, da so številne bolnice še zelo mlade in še ne načrtujejo nosečnosti ter da je po končanem zdravljenju navadno potrebno nekaj let, da bolnico obravnavamo kot ozdravljeno in sposobno za nosečnost. Glede na dobre klinične rezultate in vedno številnejša poročila o rojstvu zdravih, živorojenih otrok iz zamrznjenih/odmrznjenih jajčnih celic pri neplodnih bolnicah (tudi na Ginekološki kliniki v Ljubljani) je zamrzovanje jajčnih celic nedvomno upravičeno pri bolnicah, ki želijo ohraniti plodno sposobnost in še nimajo partnerja. Zelo verjetno pa je, da je prihodnost v zamrzovanju tkiva jajčnika, zlasti pri deklicah in mladostnicah in bolnicah, pri katerih je treba zaradi malignoma jajčnik kirurško odstraniti. Shranjevanje genetskega materiala za onkološke bolnice ne pomeni zgolj realne možnosti, da bodo po ozdravljenju lahko imele lastnega otroka, temveč tudi močno psihološko podporo. Na žalost se postopek preredko omogočajo mladim bolnicam, kar je razvidno iz naših rezultatov. Glavni razlog za to je, kljub našim naporom, predvsem premajhna seznanjenost zdravnikov, s tem pa tudi bolnic, saj jih ne seznanijo z možnostjo shranitve lastnega genetskega materiala. Zamrzovanje semena pri moških je nedvomno mnogo bolj pogosto, deloma tudi zato, ker se seme že mnogo dalj časa uspešno zamrzuje in je tudi obveščenost zdravnikov in bolnikov večja.

Viri:
1. Chapman RM, Suteliffe S, Malpas JS. Cytotoxic-induced Ovarian Failure in Women With Hodgkin’s Disease. JAMA 1797; 242: 1877–1881.
2. Donnez J, Godin PA, Nisolle M. Gonadalcryopreservation in the young patient with gynecological malignancy. Current Opinion in Obste Gynaecol 2000; 12: 1.9.
3. Virant-Klun I, Tomaževič T, Bačer-Kermavner L, et al. Successful freezing and thawing of blasocysts cultured in sequential media, using a modified method. Fertil Steril 2003; 79 (6); 1428–33.
4. Fossas N, Marina F, Torres PJ, et al. The births of five Spanish babies born from cryopreserved donated oocytes. Hum Reprod 2003; 18 (7): 1417–21.
5. Fabbri R, Venturoli S, Iannascoli C, et al. Ovarian tissue banking and fertility preservation in cancer patients: histological and immunohistochemical evaluation. Gynecol Oncol 2003; 89 (2): 259–2.
6. Smitz J, Cortvrindt R. Oocyte in-vitro maturation and follicle culture: current clinical achivements and future directions. Hum Reprod 1999; 14 (suppl.): 145–61.

Vir: Zbornik predavanj, Kranjska gora, 3. in 4. oktober 2008

3. PREHRANA BOLNIKA Z RAKOM

Mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr.med., Onkološki Inštitut, Oddelek za anestezijo, Zaloška 2, 1105 Ljubljana

Povzetek

Podhranjenost in kaheksija sta pogosta pri bolnikih z rakom in sta pokazatelja slabše prognoze. Slabo prehransko stanje bolnika je povezano z večjim številom stranskih učinkov zdravljenja, s slabšim odzivom tumorja na zdravljenje in krajšim preživetjem. Funkcionalno stanje bolnikov in kvaliteta njihovega življenja sta slabša. Prehranska obravnava bolnika z je zato del njihovega zdravljenja, začeti jo moramo dovolj zgodaj. S prehransko podporo pričnemo takoj, če je podhranjenost že navzoča ali če se predvideva, da bo vnos hrane zmanjšan za več kot 7-10 dni. Nadomestiti moramo razliko med dejanskim vnosom hranil in izmerjenimi potrebami. Priporočen način prehranske podpore je vnos hranil preko prebavil (oralni prehranski dodatki, enteralna hrana), v primera da to ni možno, vnašamo hranila z parenteralno prehrano.
Energetske potrebe bolnikov z rakom so primerljive z energetskimi potrebami bolnikov, ki nimajo raka. Potrebe po beljakovinah so 1,2-2g/kg telesne teže/dan.

Uvod

Med rakavo boleznijo in njenim napredovanjem večina bolnikov z rakom izgubi telesno težo
Izguba telesne teže je eden glavnih prognostičnih znakov slabšega preživetja in motenega odziva na specifično protirakavo terapijo. Incidenca podhranjenosti med bolniki z rakom je od 40-80 % . Prevalenca podhranjenosti je odvisna od tipa tumorja, njegove lokacije, razširjenosti in terapije (1,2).
Posledice podhranjenosti so: povečan riziko komplikacij, zmanjšan odziv na zdravljenje in njegova toleranca, slabša kvaliteta življenja, krajše preživetje in večji stroški zdravljenja.
Ljudje, ki zbolijo za rakom in izgubijo 10% ali več telesne teže, ne živijo enako dolgo kot tisti z enakimi raki, v podobnem stadiju, ki ostanejo dobro prehranjeni (2).

Dejavniki slabe prehranjenosti bolnikov z rakom
Najpogostejši dejavniki slabe prehranjenosti bolnikov z rakom so:

  • bolezni potekajo kronično in vodijo v katabolno (razgraditveno) stanje presnove,
  • stranski učinki  zdravljenja vplivajo na zmanjšan vnos hrane,
  • bolezen sama lahko moti ali/in onemogoča vnos hrane,
  • močno je prizadeta imunska funkcija telesa.

Neposredne posledice izgube telesne mase so za bolnika zelo škodljive in vodijo v:

  • zmanjšan terapevtski učinek specifičnega onkološkega zdravljenja,
  • povečani stranski učinki in zapleti zdravljenja,
  • vse skupaj negativno vpliva na preživetje bolnika z rakasto boleznijo

Kaheksija je posledica kroničnega vnetnega dogajanja, ki povzroča spremembe presnove.

Pri bolnikih z rakom in drugimi kroničnimi boleznimi se spremeni presnova v smer sprememb, ki jih opredelimo z kaheksijo. Te presnovne spremembe so prisotne že veliko prej, preden jih vidimo na zunaj. Podhranjenost bolnikov z rakom in drugimi kroničnimi boleznimi še pospešuje razvoj kahektičnih sprememb.  Zdravljenje razvite kaheksije pa je zelo težko in lahko samo zaviramo njen razvoj. Tudi zato je preprečevanje podhranjenosti bolnikov in njihova ustrezna prehranska podpora tako zelo pomembna.

Osnovne prehranske potrebe

Za načrtovanje prehranske podpore je nujna prehranska obravnava bolnika.

Energetske potrebe določimo glede na porabo energije in sposobnostjo bolnika za utilizacijo (izrabo ) hranil.
V praksi si za izračun energetskih potreb pomagamo s pravilom :
aktivni bolniki: 30-35 kcal/kg tt/d
ležeči bolniki: 20-25kcal/kg tt/d

Ta ocena je manj zanesljiva za zelo lahke bolnike (aktualna poraba energije/kg/tt je večja v tej skupini) in debele bolnike (ITT > 30), kjer računamo porabo glede na idealno telesno težo + 25%.
Pri klinični presoji energetskih potreb nam pomaga redno spremljanje telesne teže, aktivnosti bolnika in intenzivnosti terapije.
Potrebe po beljakovinah med boleznijo in rekonvalescenco so 1 -1,5g/kg tt.
Vnos maščob: 30-50% neproteinskih kalorij, odvisno od individualne bolnikove tolerance za ogljikove hidrate in maščobe.

Pot vnosa hranil

Optimalna pot vnosa hranil je preko ust. Če bolnik z normalno hrano ne zaužije zadosti hranil, dodamo prehrani prehranske dodatke, enteralno hrane ali dovajamo hranila preko infuzije.

Kakšna hrana je primerna?

  • Pogosti, majhni obroki; na 2-3ure
  • Zdrava, mešana in kvalitetna hrana
  • Osebne preference!
  • Upoštevat je potrebno prehranske težave
  • Prehranski dodatki, če vnos hrane ni zadosten
  • Farmakonutricija po presoji zdravnika

Posebne prehranske zahteve pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom: čimmanjši vnos bakterij.

Splošna prehranska navodila prilagodimo:

  • Mleko in mlečni izdelki:
              – Ni omejitev , če so mleko ali mlečni izdelki pasterilizirani.
              – V primeru driske se priporoča omejen vnos zaradi laktoze.
  • Meso in mesni izdelki:
              – Dobro kuhano.
              – Dovoljeno komercialno pakirano, termično obdelano meso.
  • Ne surovih jajc.
  • Sadje:
               – Sveže sadje, ki ga ne moremo lupiti, ni dovoljeno.
               – Lahko sadje z debelo lupino, ki ni poškodovano (banane, melone, pomaranče).
               – Vloženo in kuhano sadje je dovoljeno.
  • Izogibaj se suhemu sadju in oreškom.
  • Zelenjava:
                -Surova zelenjava ni dovoljena.
  • Kruh, kuhane žitarice in kosmiči:
                – Ni omejitev.
  • Drugo:
                – Sveže začimbe niso dovoljene.
                – Ni dovoljen med, nepasterilizan jabolčni sok in školjke.
  • Fast food:
                – Raje ne; če že, naj bo svež in brez polivk.

Zelo smo pozorni tudi pri pripravi hrane:

  • Pri pripravi hrane si zmeraj umijemo roke z milom in vročo vodo.
  • Hrano zmeraj pripravljamo na čisti površini in čistim priborom.
  • Vroča hrana naj bo vroča in mrzla naj ostane mrzla.
  • Pokvarljiva hrana naj ne bo na sobni temperaturi več kot 2 uri (mleko, meso, sendviči).
  • Preveri datum roka trajanja na hrani.

Zaključek

Ni čudežnih diet za prehrano bolnikov z rakom, uporabljamo z znanostjo preverjene principe prehranske podpore bolnikov, oziroma stroke klinične prehrane, ki morajo biti del njihovega zdravljenja. Bolnikove prehranske probleme moramo obravnavati na enak način kot drugo medicinsko terapijo; z enakimi zahtevami za oceno stanja, diagnozo, plan terapije, sledenjem in dokumentacijo!

Literatura:
1. Ottery FD. Definition of standardized nutritional assessment and interventional pathways in oncology. Nutrition 1996; 12 (Suppl. 1): S15–19.
2. McWhirter JP, Pennington CR. Incidence and recognition of malnutrition in hospitals.   BMJ 1994; 308:945-948
3. Tisdale MJ, Cancer anorexia and cachexia. Nutrition 2001. 17(5):438-42.)
4.Valentini L, Schütz T, Allison S, editors. ESPEN Guidelines on adult enteral nutrition. Clinical Nutrition 2006;25:175-360.

Vir: Zbornik predavanj, Kranjska gora, 3. in 4. oktober 2008

Za objavo pripravila: Kristina Modic

O avtorju

Uredništvo

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
147,425
29.07.2021. ob 13:47
284,503
12.07.2021. ob 21:25
110,198
16.05.2021. ob 09:34
Preberi več

New Report

Close