Sirotka

anonimni uporabnik, 22. februar 2002
Ostalo

Vsaka od teh vsebnostnih skupin ima v presnovi svojo specifično funkcijo. Ker so prisotni v raztopini, jim je omogočen hiter transport do organov, kateri jih…

Vsaka od teh vsebnostnih skupin ima v presnovi svojo specifično funkcijo. Ker so prisotni v raztopini, jim je omogočen hiter transport do organov, kateri jih potrebujejo zaradi izravnave nenadoma nastopajočih deficitov v telesu. Zaradi nizkega PH v njih je ta presnovni transport še intenzivnejši. Kg sirotke ima le ok. 360 Kcal (1512KJ) energetske vrednosti, v primerjavi z ok. 700 Kcal (2940KJ) pri svežem mleku. Za osnovna spoznanja je potrebno nestrokovnemu bralcu podati nekoliko širšo sliko zadevnega naravnega fenomena, v njegovi predlagani novi naravni uporabnosti:

Okus

Svojstvenost okusa sirotke je v povezavi z osvobojenimi aminokislinami, pri čemer jim je pripisati določitev sladko-kislega okusa laktozne in laktatne koncentracije povezane z minerali. Sirotkin okus ni prijeten vsakomur. Zato se sirotkinim pijačam dodaja sadne sokove in slično.

Minerali

Minerali so sestavine celic, ki ohranjajo življenje in morajo biti redno dovajani s hrano, da bi se preprečilo razmineraliziranje organov in kosti. Neobhodno nujni so: kalcij, fosfati, natrij, kloridi, kalij in magnezij, kakor tudi sledi železa, bakra, cinka, kobalta, mangana in molibdena. V svoji celoti delujejo ti minerali na pufersistem organizma, stabilizirajo PH vrednosti, zvišajo topljivost koloidov, sprejemajo in prenašajo spodbujevalne impulze ter uravnavajo tonus celice. Zaradi revnosti na natriju in drugih referenc je pitna sirotka posebno primerna, da preprečuje visoki krvni tlak, ki je glavni rizični faktor (kuga stoletja), predvsem za možgansko in srčno kap.

Beljakovine

Najvažnejši proteini kravje sirotke so globulin, albumin, albumin govejega seruma, imunoglobulini in proteazni peptoni. V siriščni sirotki pridejo k temu še mikropeptidi, ki so sestavljeni iz aminskih kislin. Preko 50% skupne vsebnosti sirotke kravjega mleka na proteinih, odpade na globulin, t.j. protein, ki ga v človeškem mleku ni. Funkcionalne lastnosti sirotkinih proteinskih koncentratov se pretežno lahko razložijo z lastnostmi tega laktoglobulina. Po pomenu drugi najvažnejši sirotkin protein (0,7 – 1.3 g/l) je albumin, ki je prisoten v vseh tistih vrstah mleka, kjer je dokazan tudi mlečni sladkor. Zaradi njihove izjemne pomembnosti je treba o beljakovinah povedati še nekaj več:

Sirotkine beljakovine imajo višjo vsebnost življensko nujnih aminokislin, kot jih je zaznati v kazeinu (mlečni protein v siru). Med kazeinom in sirotkino beljakovino obstoja jasna razlika, vsled česar so sirotkini proteini ocenjeni kot najdragocenejša mlečna beljakovina. V biološkem vrednotenju so še celo višje cenjeni kot jajčni proteini. Za kritje dnevne potrebe za nujnimi aminokislinami je namreč potrebno 17,4 g jajčnega proteina, dočim je sirotkinega v njegovi nativni obliki potrebno le 14,5 g, skupnih mlečnih proteinov pa kar 28,4 g. Pri poizkusih na podganah je bilo dokazano, da se je doseglo z 12. g sirotkinega proteina isto zvišanje teže, kot z 20 g kazeina. V mešanicah obeh beljakovinskih vrst nastopa pri 20%-ni udeležbi sirotkinega proteina, kot je to normalno pri kravjem mleku, nadpovprečno zvišanje biološke vrednosti kazeina. Med frakcijami sirotkinega proteina je albuminu pripisana višja vrednost kot globulinu.

Zdravilne lastnosti sirotke

A k s i o m : Zdravo telo zadostno in pravilno presnavlja le v kislem okolju, pri PH 5-7! Če PH poraste je presnova motena in prično se razne bolezni, predvsem pa nastopijo bolezni pomanjkljive resorbcije in dostave mineralov ter posledic gnitja ješče.

Vzrok glavne napake pri večini bolezni je nezmožnost do- oz. iz-gradnje organov ter življenskih procesov, kar je posledica pomanjkanja mineralov, hranil in vitaminov v izgrajevanih oz. starostno propadajočih celicah živega bitja, ker se, vsled slabe topnosti nezakislenih snovi, dovaja na namembna (bolana) mesta premalo kislih estrov oz. predvsem visokoalkalne esteraze, ki teh estrov ne morejo razbiti (reducirati) in tako ločiti potrebno snov od njene kislinske komponente. Poleg tega pa, vsled previsoke alkalnosti himusa, nastajajo že v presnovnem procesu daleč premajhne količine potrebnih resorbilnih mineralov in še te s prenizko kislostjo; da bi lahko nadomestili bolane oz. odmrle celice. Predvsem so tukaj mišljene rudnine, kot so K, Ca, Mg in fosfati, organska hranila in vitamini.

Tudi proizvodnja encimov in mikroorganizmov, potrebnih za presnovo in resorbcijo, latentno pada sorazmerno s človeško starostjo. To kritično pomanjkljivost organizma se je do sedaj skušalo urejevati s pomočjo anabolike, toda kaj veliko s tem; ob tako preobilnem uživanju mesa, maščob, krompirja, penečih pijač in drugih alkalizatorjev himusa; ni bilo mogoče storiti. Tudi interventno dovajanje laktobakterij skozi prebavni trakt (jogurt in sl.), se je izkazalo, vsled njihove občutljivosti na zelo agresivno okolje na tej poti, za premalo uspešno. Po ugotovitvah nekaterih raziskav namreč potrebujemo za uspešno intervencijo, vsaj 10 na 13. potenco laktobakterij dnevno, kar je pa zelo težko dovesti interventno.

Intenzivnejša prehrana s sirotko v vseh njenih originarnih ali derivativnih oblikah, naj bi odločilno pripomogla k okisanju preveč alkalnega himusa tudi tako, da bi se v sirotki dovajalo k sluznici črevesja dodatne količine disaharida laktoze, ki jo avtohtoni encim laktaza (beta-galaktozidaza) ter, s pomočjo dovedene laktoze v fermentacijsko bakterijo spremenjeni koli-bacili, razcepijo v monosaharida: dekstrozo in galaktozo (cerebrozo). Slednja je po sebi znana najkoristnejša prehrana kislinskih bakterij. Tudi glavna substanca bakterijelnega substrata agar-agar, je galaktoza. Kislinske bakterije se na takšni prehrani intenzivnejše razmnožujejo in pomnožujejo svoj produkt: mlečno kislino, ki zato hitreje in bolje okisluje preveč alkalni himus. Tako pade PH zaželjeno na 4 – 6, kar prepreči, da bi n.pr. fosfati še naprej formirali nevodotopne (neresorbilne) metafosfate, temveč predvsem laktate, oz. v posledici le kisle estre in predvsem kisle esteraze ter da bi bili le takšni dobavljani na bolana mesta po telesu. Laktoza, kot edini vir monosaharida galaktoze, je po sebi znan naravni disaharid, katerega znana uporabnost je do sedaj omejena le na manj pomembne koristnosti (kot placebo in polnilo v farmaciji), v tukajšnih razmišljanjih pa nastopa njegova nova uporabnost v zdravilstvu živih bitij. Po teh ugotovitvah je glavna sestavina sirotke, laktoza prvič predstavljena tudi kot sredstvo za usposobitev coli-bakterij za fermentacijo laktoze in kot substrat le-teh ter laktobakterij, v naravni farmi za njih intenzivno gojenje; kar v tistem delu živega organizma, kjer je funkcionalno nujno istega okisliti na PH okrog 4-6. Tam ga namreč predvsem žolčevodni in pankreasni izcedek v črevo manj željeno alkalizirata na PH 6-8. S tem bo doseženo zvišanje resorbcijskih sposobnosti večine komponent tam razgrajevanega himusa, kljub bolezenskem padcu proizvodnje laktaze v cilinder epitelu črevesne sluznice in kljub primanjkljaju v dostavi fermentacijskih bakterij do zadevnega črevesnega odseka. Tako pridobljene večje količine acidogenskih bakterij, se uporabijo tudi kot fagocidni mikroorganizmi, kajti iz njih prihajajo, po najnovejših izsledkih znanosti, tudi takšni peptidi, ki so v resnici nov razred imunomodulatorskih vitaminov. Slednji se tako neposredneje, lažje in hitreje resorbirajo v kri ter se transportirajo na vsa bolana mesta v telesu in tako lahko preprečujejo tudi škodljivost patogenih bakterij. Laktobakterije v opisani modifikaciji poleg ostalega tudi spremene holesterol in žolčne kisline v izločljive netopne snovi, toda to so le nekateri od številnih pozitivnih stranskih učinkov delovanja zadostnih količin laktobakterij, katere danes, predvsem vsled predsodkovno, tehnološko predpogojnega uničevanja laktobakterij in encimov ter vsled daleč pretirane beljakovinsko-proteinske prehrane, ne morejo delovati v organizmu kot imunomodulatorji tako, kot jim je to misijo dala narava.

Učinkovitost delovanja teh encimov se poveča ob prisotnosti vitaminov skupine B in C, ki jih lahko smatramo v tej zvezi kar za koencime oz. za aktivatorje delovanja zadevnih, pod vplivom adaptiranih količin laktoze, dodatno nastalih fermentov oz. mlečne kisline. Učinkovitost se še poveča tudi ob dodatku kvasa in krvi.

Panteo je že vedel zakaj je tako oplemenitil materino mleko z mlečnim sladkorjem. Zato naj ne bo pozabljeno tudi, da dojenček, še ne opremljen s potrebnim imunskim sistemom, zavžije v materinem mleku okrog 45 gr. laktoze dnevno. Ta ga zelo učinkovito ščiti, v smislu gornjih ugotovitev, pred številnimi zdravstvenimi nevarnostmi iz okolice. Da bi dosegel enako stopnjo zaščite, bi moral odrasel človek, brez imunološke obrambe, dnevno zaužiti preko pol kg laktoze.

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
164,432
14.03.2024 ob 18:20
296,669
25.03.2024 ob 19:31
112,967
28.10.2022 ob 14:48
Preberi več

Več novic

New Report

Close