A med vsem tem pompom in praznimi trditvami ostaja nekaj zlatih resnic. Že okoli leta 400 pr. n. št. je Hipokrat, ki ga pogosto štejemo za očeta moderne medicine, slavno dejal: “Hoja je najboljše zdravilo za človeka.” Več kot dve tisočletji kasneje znanost končno dohiteva to modrost.
Ljudje, ki prehodijo več kot 8.000 korakov na dan, imajo polovico manjše tveganje za prezgodnjo smrt v primerjavi s tistimi, ki naredijo manj kot 5.000 korakov na dan – to je meja sedečega življenjskega sloga. Vendar pa koristi po 8.000 korakih dosežejo plato, kar izpodbija dolgoletno prepričanje o čarobnosti 10.000 korakov na dan.
Pravzaprav ta cilj ni bil rojen iz znanosti, temveč iz marketinga. Cilj 10.000 korakov izhaja iz japonske oglaševalske kampanje iz 60-ih let prejšnjega stoletja za prvi komercialni pedometer na svetu, imenovan manpo-kei, kar v prevodu pomeni “merilnik 10.000 korakov”.
V zadnjem času raziskovalci preučujejo preprosto, a pomembno vprašanje: ali šteje vsak korak enako, ali pa nam lahko hitrejša hoja – v tempu več kot 100 korakov na minuto oziroma približno 5–6 kilometrov na uro – prinaša več zdravstvenih koristi?
Za staranje in zdravje srca se kopičijo dokazi, da hitrost hoje resnično šteje
Že samo pretvorba 14-minutnega dnevnega sprehoda v sedemminutno hitro hojo je povezana s 14-odstotnim zmanjšanjem tveganja za bolezni srca.
Analiza več kot 450.000 odraslih v Združenem kraljestvu je uporabila genetski označevalec biološke starosti in pokazala, da lahko vse življenjska navada hitre hoje zmanjša biološko starost tudi do 16 let v primerjavi z vseživljenjsko navado počasne hoje.
Nadaljnja analiza študije je nakazala, da nikoli ni prepozno, da bi imeli koristi od hitre hoje. Pri 60-letni ženski ali moškem, ki prej nista bila telesno aktivna, bi že desetminutna hitra hoja na dan lahko podaljšala pričakovano življenjsko dobo za približno eno leto.
Moč hitre hoje se kaže tudi v njeni sposobnosti napovedovanja zdravstvenih izidov. Izkazalo se je, da je boljši napovedovalec tveganja za smrt zaradi bolezni srca kot tradicionalni dejavniki, kot sta krvni tlak in holesterol. Prav tako je močnejši napovedovalec kot mnoge druge življenjske navade – vključno s prehrano, stopnjo debelosti in skupno telesno dejavnostjo.
Pravzaprav je morda najpomembnejše vprašanje, ki bi ga zdravnik lahko postavil pacientu: “Kako hitro hodite v primerjavi z drugimi ljudmi?”
A hitra hoja morda ne prinaša dodatnih koristi pri vseh zdravstvenih izidih ali v vseh okoliščinah. Na primer, korist hitre hoje v primerjavi s hojo z nizko intenzivnostjo pri zmanjševanju tveganja za raka je manj jasna. Nedavna študija je nakazala, da je bila skupna količina hoje povezana z zmanjšanjem tveganja za 13 različnih vrst raka, vendar hitra hoja ni prinesla dodatne koristi.
Tudi prekinjanje dolgotrajnega sedenja z blagim sprehajanjem po prostoru ima lahko globoke presnovne učinke.
Hoja prinaša koristi, ki presegajo fizično zdravje
Lahko pomaga možganski aktivnosti, saj podvoji produkcijo ustvarjalnih idej. Sistemi v možganih, ki podpirajo spomin in domišljijo, so namreč isti kot tisti, ki se aktivirajo med gibanjem celega telesa.
Mnogi med nami že ‘uporabljamo ta pojav’, ko med hojo razmišljamo o težavah in prihajamo do rešitev ali uvidov, ki bi sicer ostali nedosegljivi. Tudi kontekst je pomemben – duševne in kognitivne koristi hoje naj bi se povečale, kadar hodimo v naravi.
Tako imenovani “naravni recepti” za klinične populacije izkoriščajo ta načela za povečanje aktivnosti hoje in izboljšanje duševnega ter telesnega zdravja.
Telesna neaktivnost je glavni dejavnik sodobne epidemije dolgotrajnih bolezni, kot sta sladkorna bolezen in bolezni srca, ki so danes prisotne tako v industrializiranih kot v razvijajočih se gospodarstvih. Ocenjeno je bilo, da bi lahko z odpravljanjem telesne nedejavnosti preprečili 3,9 milijona prezgodnjih smrti na leto.
Vendar pa so zdravstveni sistemi večinoma osredotočeni na obvladovanje – ljudje zbolijo, nato pa jim predpišejo zdravila za zdravljenje bolezni. V povprečju stane razvoj novega zdravila do njegovega prihoda na trg eno milijardo ameriških dolarjev. Kljub stroškom raziskav in razvoja ta zdravila še vedno ustvarjajo znatne dobičke za delničarje, kar kaže na obseg zdravstvene ekonomije.
Če bi se že majhen delež teh stroškov preusmeril v javnozdravstvene pobude, usmerjene v spodbujanje hoje in telesne dejavnosti za vse, bi se morda potreba po vedno bolj sofisticiranem sistemu medicinskega upravljanja zmanjšala.
Ko iščete eliksir življenja, bi bilo morda najbolje, da pogledate proti lastnim stopalom.
| Thomas E. Yates je profesor za telesno dejavnost, sedeče vedenje in zdravje na Centru za raziskovanje sladkorne bolezni na Univerzi v Leicesterju. Ta članek je bil prvotno objavljen na The Conversation in se ponovno objavlja pod licenco Creative Commons. Preberite izvirni članek (v angleščini). |
