Najprej naj opišem svojo situacijo. Ločena sem 3 leta in imam hčerko, staro 10 let. Glavni razlog za ločitev je bila odsotnost moža (fizična in čustvena), vedno je bil v službi, se ukvarjal s hobijem ali s prijatelji. Kljub prošnjam ni šel z mano in hčero nikoli niti na sprehod, kaj šele na kak nedeljski izlet. Skozi leta sva se tako navadili živeti sami in preživljati sami vse vikende, dopuste…. Dokler mi pač ni pribilo, da dejansko živim kot mati samohranilka. In zato sem se potem tudi odselila in ločila še na papirju.

Hčerka je vse skupaj kar dobro prenesla, očeta kaj dosti ni pogrešala, ker ga tudi ni bila navajena, je pa želela imeti neke stike z njim. Ker ima njen oče tako službo, kjer je urnik popolnoma nepredvidljiv (po njegovih besedah), sva v dogovor o skrbništvu sicer nekaj napisala (vsak drugi vikend oz. po dogovoru), a sva oba vedela, da so to samo prazne črke na papirju.

Od prvega dne ločitve so stiki v resnici potekali tako, da je on imel hčerko, kadarkoli si je pač to zaželel (razen če res nisva imeli že kakih drugih planov). Jaz nikoli nisem komplicirala, in ker to ni bilo zelo pogosto (v povprečju nekaj dni na mesec), je bilo tudi hčerki to načeloma ok. Vse doslej.

Zadnjih nekaj mesecev je namreč precej povečal svojo željo po stikih, od 3-4 dni na mesec je prišlo na 6-8 dni (vsak drugi vikend, in to od petka po šoli do nedelje zvečer). To pa hčeri ni več všeč. Ne mara biti toliko pri njemu. Pri meni se lahko druži s prijateljicami (jo peljem tja oz. lahko pride prijateljica k nama), pomagam ji pri šolskih nalogah in učenju, jo peljem v kino, na kak izlet v naravo…. Pri njemu pa pravi, da izgleda tako, da on večino časa preždi pred računalnikom ali tv, ona pa se dolgočasi 3 dni skupaj, niti ji ne pomaga pri šolskih zadevah.

Ker si mu ona ne upa nič reči (hči je bolj nežne in občutljive narave, njen oče pa kolerik, ki hitro vzkipi – fizično ni agresiven), sem mu jaz rekla, da hčeri to povečanje stikov ni všeč, da ji je dolgčas pri njemu in želi biti več vikendov pri meni (kot pač ves čas doslej), ker se lahko druži s prijateljicami in ji pomagam pri šoli (je zelo skrbna glede šole). On pa je znorel, kaj da ji jaz govorim o njemu, da jo šuntam, da se ga zato boji, da se mora naučiti, da v življenju ne bo vse tako, kot bi ona želela….. Skratka, pol ure kričanja, kjer mu nisem mogla dopovedati ničesar.

Hčero prepričujem, da mora zbrati toliko poguma, da mu sama pove, kaj ji ni všeč in koliko časa želi biti pri njemu, ker samo tako bo (morda) verjel in (še bolj morda) sprejel in upošteval. Ona ga tudi ne želi prizadeti, ampak sem ji povedala, da gre tukaj za povsem normalne želje otroka,ki jih starši moramo upoštevati in postaviti pred svoje želje, da druženje s prijateljicami in pomoč pri šolskih nalogah ni nekaj, kar bi bilo nenormalno in do česar ne bi imela pravice. Je pa zelo družabna že od majhnega in ima par prijateljic, ki jih ima zelo rada in se res rade družijo, tako da ji to res veliko pomeni. In poskušam ji dopovedati, da so njene želje popolnoma legitimne, da jih naj pove tudi očiju (meni pove vsako željico in željo brez najmanjših težav). Da naj se ga ne boji in da se mora začeti postavljati zase.

Upam, da se bo on po najinem prepiru vsaj malo bolj potrudil in vsaj malo manj težil s stiki. Ker sem mu povedala, da hčere ne bom silila k njemu, če mi odkrito reče, da noče iti in da sem pripravljena iti tudi na CSD, če bo potrebno. Ampak dejstvo je, da je on v resnici ne pozna, se nikoli ni potrudil jo zares poznati, in da je čustveno izredno hladen in nedostopen (tudi do nje), in da je ona prišla v starostno obdobje, kjer druženje s starši zanjo preprosto ni več najzanimivejša in najpomembnejša stvar na svetu, ampak so glavne prijateljice, ples, ki ga trenira, šola… Meni je to jasno, ker se spomnim sebe pri 10-ih letih in ker zelo dobro poznam hčero, on pa nikakor noče dojeti.

Zdaj je čas, ko hči dobiva svoja krila, ko je že izoblikovana osebnost, in resnično ona zelo dobro ve, kaj jo veseli, kaj želi, in se za to tudi trudi. Jaz ne skušam več kaj dosti vplivati nanjo (s kom naj se druži in s čim naj se ukvarja), ampak jo samo podpiram v vsem, kar ima rada, kar jo veseli in za kar se trudi.

Bojim se, da je on to začutil in bi rad zdaj nekako nadoknadil vse zamujeno, vseh 10 let, ampak to ni izvedljivo. Po eni strani čutim sočutje do njega, ker je zamudil čudovitega otroka, ampak po drugi strani pa za to ne sme zdaj plačevati njegova hči! Lahko je srečen, da ga ima rada, da mu ne zameri njegove odsotnosti (za kar imam, resnici na ljubo, predvsem jaz zasluge, saj sem ji vedno lagala, da zaradi službe nima časa zanjo, ampak da jo ima zelo rad itd), ampak da pa se ji zdaj dobesedno vsiljuje, da ne upošteva nobenih njenih želj, kaj bi ona rada počela med vikendom, to se mi zdi pa nesprejemljivo.

Zato sprašujem vse, ki imate kakršne koli izkušnje – kakšno besedo ona v resnici ima? Če bi šla na CSD in bi hči sama rekla, da želi biti recimo samo 1 vikend na mesec pri očetu (razen med poletnimi počitnicami), ali bi lahko to dosegla?

Samo kot ps., da si boste malce bolje predstavljali odnos, ki ga je imel oče 10 let do nje, naj še povem:
– da jo je lahko imel tudi med tednom, a tega ni hotel, ker se mu je ne da voziti na plesne treninge,
– da ne sme k njemu že če je samo nahodna (ker bi se njegova partnerka lahko okužila),
– da ji je težil, da ne sme trenirati plesa (navedel je tako absurdne razloge, da jih ne bom omenjala, povem naj le, da ne trenira profesionalno, ampak samo rekreacijsko 3x na teden, tako da ne gre za kako nezdravo pretiravanje, in da ples obožuje).
– pa še dosti podobnih “cvetk” je bilo, zaradi katerih me je bolelo srce 🙁

Vsak vaš nasvet, izkušnja…. bo dobrodošel 🙂

Mam čist enak problem, le da so bili stiko od ločitve dalje, ki je potekala nekako od njenega 6 leta dalje striktno določeni na 2x tedensko plus cel vikend in zato sem bila sodno primorana mu prepuščat hčerko čeprav se je skoz pritoževala, da nima nobenega časa zase in za prijatlejice, kar bi pomenilo normalen razvoj otroka na poti v odraslost. (do njenea 6 leta sva bili tudi mi2 popolnoma “sami”) Pri nas pri njem ni le TVja in računalnika temveč so še nekaj let mlajši pamž od ljubice,ki jii ga je pogosto vsiljeval za družbo (no to je uspela “skenslat” s tem, da je enkrat eni psihološki izvedenki povedala, da ji gre na živce prisotnost tega otroka še bolj pa očetovo “plesanje” okrog njega), poleg tega s enormno druži s svojo sestro in njeno družino – gre za precej bolano familijo (otroci so v šoli označeni kot vzgojno zanemarjeni otroci pa je njihova mati ravnateljica nekedruge OŠ!!!!!!), kjer je ta sestra obupen zgled nemogoče baburete …vendar …ne moreš popolnoma nič! Če se upiraš si označena kot slaba mama..jaz sem hčerki jasno povedala, da je tako budalaščinske stike določilo pač sodišče, ki je upoštevalo izključno očetove pravice njenih pa pač ne (mojih itak da ne!) ter naj se nauči sama povedat kaj ji ne ustreza (tudi naša cvika 1000/uro tega fotra medtem ko meni jasno pove kaj hoče in kaj noče) in da ob pri 15h letih lahko dokončno skenslala stike, če bo hotela.
Vendar tudi jaz do hčere nisem popustljiva mati in imava kar precej jasen režim…pa zelo zelo dobro voziva predvsem ker se jaz zavedam njenih takšnih in drugačnih psihosocilanih potreb kot tudi po družbi in odraščanju..še malo pa bo stara 15 let!!!
Vse kar ti lahko svetujem je, da ne zavijaš hčerke v vato temveč ji poveš, da institucije v tej državi nonstop povzročajo krivice in da se mora naučit postavljat sama zase tako pred institucijami, še predvsem in prvenstveno pred moškimi. Je pa vprašanje kakšni so drugi moški v vajinem življenju in kakšen zgled ima v tvoji komunikaciji z njimi. Če je morda navajena,d a se ti znaš postavit zase pred moškim potem se bo morda lažje sama psotavila zase pred svojim očetom…so pa ti zdolgočaseni primerki najbolj problematični…ne znajo nič počet sami, brez službe in frendov so nule, brez sestre ali lajubice pa itak ne funkcionirajo in potem izkoriščajo svoje otroke za reševanje svojih notranjih težav…

Hvala, da si se oglasila s svojo izkušnjo.
Praviš, da do 15. leta otrok nima besede? Uh, to bo kar dolga za mojo hči…
Sicer pri njej ni tako grozno kot pri tebi, si ne predstavljam, kako se morata ti in tvoja hči počutiti 🙁
Nova partnerka njenega očeta je kar ok, otrok nima(ta), tako da vsaj negativnih vplivov ne doživlja, razen tega, da je večinoma prepuščena sama sebi.

Tudi jaz mislim, da se mora začeti postavljati zase, izražati svoje želje. Poskušam ji pomagati tako, da ji dam vedeti, da je to njena pravica in da so njene želje pomembne, da je ona pomembna….

Zgled kar se tiče tega ima pomoje kar dober pri meni, ne pustim nikomur, da bi hodil po meni, tako da upam, da bo kaj odnesla od tega. Je pa res, da tudi jaz ne maram prepiranja, če res ni nujno, ampak kljub temu pomembne stvari vedno odpeljem tako, da je prav zame in za hčero… saj so še drugi, manj glasni načini…

Kako pa imate stike določene na papirju? Tam piše vsak drugi vikend?

Ker če ni tako določeno, lahko gladko rečete, da otrok h očetu ne želi več kot en vikend na mesec, lahko pa predlagate kdaj bi se lahko videla čez teden. naj se še oče malo prilagodi.

Na papirju piše, da jo ima v petkih in sobotah oz. po dogovoru.

Ker je v tistih časih (ko sva se ločevala) bil prost kao samo ob sobotah, je bila takrat njegova želja, da jo ima vsako soboto, kar pomeni, da jo lahko pobere v petek po šoli, pripelje pa v soboto zvečer. V praksi je to izgledalo, da jo je ponavadi imel samo v soboto od dopoldneva do zgodnjega večera, izjemoma že v petek po šoli. Včasih pa samo v petek po šoli do istega dne zvečer. Kakor koli se je pač spomnil. Cel vikend si ni nikoli vzel zanjo (do zadnjih nekaj mesecev). V povprečju bi rekla, da jo je imel prej od 2-4 dni na mesec.

Res sem vedno upoštevala njegove želje (in zmišljevanja), edino v poletnih mesecih sem mu pa rekla, da jo lahko ima ali od petka popoldne do nedelje zvečer ali pa je tisti vikend nima nič, ker smo poleti pač hodili na morje ali druge 2-dnevne izlete med vikendi in mi je uničil vse vikende s svojim zmišljevanjem v stilu “v soboto od 11 do 19. ure”). Itak sem vnaprej vedela, da se bo odločil za “nič”, sicer tega ne bi zaradi hčere naredila. Piše pa sicer tudi na pisnem dogovoru, da se med počitnicami stiki določajo po dogovoru. In ponavadi jo je imel en teden julija in en teden avgusta.

Na začetku je bilo še tako, da jo je kdaj imel tudi med tednom, ampak je kmalu odnehal s tem, ker se mu ni dalo zgodaj vstajati (da bi jo peljal v šolo), niti popoldne peljati na ples ali kako rojstnodnevno zabavo. Skratka, nobenih obveznosti ne želi imeti z njo.

Hčeri je prejšnja pogostost stikov bila ok, ker zdaj – vsak drugi teden (od petka po šoli do nedelje zvečer) pa ji je absolutno preveč. Trenutno se trudiva, da je vsaj petek do večera lahko še pri meni….

V končni fazi se mi pa še najbolj trapasto zdi, ker skušam nekaj pošteno igrati, ker lahko bi samo bivšemu rekla, da je prehlajena, pa ji ne bi niti blizu prišel 14 dni….. No, vsaj vem, da imava še “zadnjo opcijo”, ampak že zaradi hčere bi se rada odprto zmenila, ker ne želim ravno učiti hčere, da laže, čeprav je parkrat to že morala storiti (da je lahko šla na rojstnodnevno zabavo prijateljice npr.).

A hči pri očetu ne sme sama na dvorišče ali k sosedom? Tam ni nobenih otrok, s katerimi bi se lahko družila?

Mogoče se motim, ampak del težave jaz vidim v tem, ker ti hčeri skušaš ustreči preveč, jo preveč animiraš, in si jo čisto odvadila lastne iznajdljivosti. Dva vikenda na mesec je lahko tudi malo bolj na izi, pa naj si nese s seboj knjige ali fotoaparat in začne fotografirati (predvidevam, da sme stopiti iz stanovanja ali tudi to ne???). Naj sama ugotovi, kaj bi lahko počela, ko je pri očetu.

Meni se ta frekvenca stikov absolutno ne zdi preveč (pri nas je enaka, pa se mi zdi čisto premalo stikov).

Jaz vidim predvsem problem v tem, da se je otrok na tako frekvenco stikov, kot so jo imeli do zdaj, navadil. V treh letih se je ustvaril nek nov ritem življenja. Zdaj pa spet spremembe. Če otrok ni toliko navezan na očeta, ali se on z njim ne ukvarja, potem je otroku tam mogoče res dolgčas. Sploh če nima družbe.
Če gledam moja dva fanta, sta bila ponavadi pri očetu prepuščena sama sebi. Nobenih otrok pri bližnjih sosedih. Pred TV ali računalnikom pa lahko sedi tudi doma, kjer je itak bolj navajen. Jaz otroka čisto razumem.

Drugo je, če so bili vseskozi redni stiki in si oče vzame tudi kako minuto za otroka.

Frekvenca je enaka, samo dolžina je nekoliko daljša, tako da ritem ostaja okvirno isti.

Ja, oče ne zveni bogve kaj, ampak nam staršem pa tudi ni treba poskočit na vsako otrokovo pritožbo. Če se dolgočasi, naj si poišče nekaj, da se ne bo več dolgočasil. Ravno zadnjič sem bila pri prijateljici, njena hčerka je imela prijateljico na obisku (čez noč) in punci sta se neznansko dolgočasili, kaj naj počneta, ne vesta, kaj bi. Zunaj lep sončen dan, otroška soba itak polna igrač, pri sosedovih dovolj družbe, oni pa zehali in najedali nama, da nisva niti kave mogli spiti v miru.

Hčero jaz niti pod razno ne animiram non stop, je pa res, da med vikendi ne visimo 24 ur na dan pred tv, ampak greva recimo vsaj na sprehod. Ona tudi ne pogreša družbe z mano, ampak si želi biti več predvsem s prijateljicami (toliko kot ves čas doslej), pa recimo s sestričnami, dedkom in babico… Ko je z mano, ji to omogočim in tudi peljem k njim ali koga povabiva k nama. On pa je nikamor noče peljati, niti na rojstnodnevne zabave njenih prijateljic!

Ne razumem, zakaj bi morala hčera zdaj opuščati druženja s prijateljicami (oče se je odselil v drug kraj in tam nikogar ne pozna, nekih igrišč pa tam ni) in biti 2x več pri njem kot ves čas prej, samo zato, ker se je njen oče po DESETIH letih spomnil, da bi bil več z njo.

Pa da ne bo nesporazumov, ko sva še bila poročena, si je za njo vzel še manj časa kot po ločitvi. Praktično nikoli ga ni bilo doma, zjutraj ko sva midve šli v vrtec in službo, je on spal, ko pa je hodil domov iz službe ali gostilne, pa je hči že spala. Tudi med vikendi je kao delal in nikoli ni imel časa niti za sprehod z njo ali kako žoganje, in sva se midve družili sami ali s prijatelji ali z mojimi starši ali pa sva se pač sami kje potepali. Onadva se tudi po cel teden nista videla in tudi ko je še iskala njegovo pozornost, da bi mu recimo pokazala slikico ali kaj povedala, ni mogel za 5 minut odmakniri oči od računalnika in ji nameniti tistih par minut. Tako da nikoli nista imela nekega odnosa, čeprav smo živeli skupaj.

Histerija, samo še to v pojasnilo: prej so vikendi izgledali tako, da je običajno en popldan ( včasih tudi čez noč) ena prijateljica ali bila pri njej ali obratno. In nikoli se nista dolgočasili! Še drugi starši jo imajo vsi zelo radi pri sebi, saj pravijo, da če je ona tam, kot da jih (deklic) ni, tako zelo se (samostojno!) zabavajo. Zdaj pa iz 4 popoldnevov s prijateljicami na mesec hči prikrajšana za polovico! In ker živiva v kraju, ki je vsaj pol ure hoje oddaljen do najbližje prijateljice (avtobus pa je zelo redek), se moramo starši pač malo potruditi, da se otroci lahko družijo, med tednom pa skoraj ne gre, ker imamo služe, otroci pa razne dejavnosti.

Glede na starost jo bodo jemali resno. Pojdita skupaj na CSD in povejta, da bi želeli, da so stiki kot so bili do pred nekaj meseci in da oče vsiljuje svoje. Oni bodo po vsej verjetnosti pozvali očeta na pogovor in želeli slišati še njegovo plat, potem boste prišli skupaj, če bo možen dogovor super, če ne, vam žal ostaja še samo sodišče. Da te stike določite malo bolj natančno.

Vendar bo morala imeti bolj konkreten razlog kot pa ta, da ji je dolgčas.

Katarina, zdaj moraš to samo še toliko časa ponavljati bivšemu, da bo popustil, ali iti po postopku, kot ga opisuje Alenka. Ampak stikov je pravzaprav zelo malo, tako da ne bi stavila na uradno pot.

In kaj vama ostane v vmesnem času?
V očetovem kraju velja prepoved spoznavanja novih ljudi?

Jaz navijam za to, da bi očetje vseskozi imeli in aktivno igrali vlogo očeta. Pogosti stiki so pomembni.
Vidim pa pri nas, kako je, ko teh stikov ni. Neresnost očeta vpliva na otroke. Mu zamerijo. Se spomnim, ko so vedno ob uri čakali, da pride. Pa ga ni bilo. Ne moreš bit starš samo včasih. V dobi interneta, ko ima vsak 8 letnik že svoj mobitel, tablico, računalnik, se oče na otroka spomni samo takrat, ko njemu paše. Se nič ne prilagaja otroku. Ne vzame otroka za vikend, ker ima v soboto nogometno tekmo. Bi ga moral peljat na drugi konec mesta, pa ga ne more, ker je to obveznost. jaz ga pa lahko 45 km. Ali naj gre otrok za vikend h očetu, ali na tekmo, ker oboje očitno ne gre? Je prenaporno za očeta.
Mi že malo pozabljamo, da ne govorimo o tem, da gre otrok za vikend h stricu in teti, na počitnice, ampak da gre h staršu. In se pričakuje, da bo starš dejasko delal tisto, kar dela starš. Ni treba 24 ur na dan otroka animirat. Ampak če gre otrok tja samo spat, pojest, očeta pa skoraj vidi ne, potem se tudi otrok vpraša kak je smisel tega.

Taka frekvenca stikov je še vedno majhna. Ampak otrok je navajen na drugi ritem, ker je bilo do sedaj drugače. Vprašanje je, ali bo zdaj vsak drugi vikend trajna ureditev. Če bo, se bo otrok na nov ritem s časom navadil. Če ne bo, in se bodo stiki po določenem času spet zmanjšali, ravno, ko se bo otrok navadil na tak ritem , bo spet mama fasala posledice. In otrok. S tem, da v vsakem primeru bi moral oče bit toliko oče, da takrat, ko je otrok za vikend z njim, poskrbi, da gre na RD, tekmo ali kako drugo stvar, ki jo ima otrok na urniku.

Jaz bi šla na CSD, da se o tem skupaj pogovorita. Ne lagat, zakaj otrok tja ne gre. če je povabljena na RD, mu to povejte. Ali jo vmes pelje tja za tiste tri ure, ali otrok takrat h njemu ne gre. Jaz sem vedno povedala, kake obveznosti ima kateri otrok. Saj je oče, naj poskrbi, da otrok pride, kamor pač mora. Če mu je to odveč, naj ne jamra, da otroka ne vidi. Vsekakor poskusita naredit fiksen urnik, ne da se sproti zmišljuje.

Histerija, ne morem reči hčeri, naj se gre sama šetat po vasi, kjer nikogar ne pozna, in iskat druge otroke – na cesti ali kje? Tega si res ne predstavljam, pa tudi varno se mi ne zdi. Bivši pa tudi nima interesa, da bi koga spoznal v novem kraju, on ima svojo službo, svoje hobije in svoje “stare” prijatelje. Ima sicer ene prijatelje s podobno starimi otroci, s katerimi smo se včasih družili, tako da sem mu rekla, da naj jo vsaj tja kdaj pa kdaj pelje. Ne vem, bomo videli… Ta vikend jo je vsaj na sprehod peljal (hči je bila navdušena).

Jalur – to kar ti praviš, je pač ideal, se strinjam, da tako bi moralo biti. A v resničnosti žal pogosto ni. Kup očetov je, ki so povsem neaktivni in odsotni (ločeni ali ne). Kot sem že napisala, moj bivši je bil nula od očeta, ko sva bila še poročena, po ločitvi se je kljub vsemu vsaj malo bolj potrudil kot prej. Na take stike, kot so bili (kadarkoli se je on spomnil) sem pa pristala samo zato, ker sem želela, da hči vsaj nekaj ima od očeta, ker če bi bili fiksni, vem, da v 90% ne bi šlo, ker je on “svobodna duša” in ne more več kot 2 dneva vnaprej vedeti, če mu bo pasalo biti s hčero ali ne. Na žalost, ampak taka je naša realnost. Nimam jaz besede in kar me najbolj žalosti, niti hči je nima. Kolikor redki so stiki doslej bili, kljub vsemu moram reči, da so bili v našem primeru ustrezni. Ker bivši dejansko ni sposoben za kaj več, hči pa je rada hodila k njemu vse doslej. Ni imela želje po več, ampak je pa vedno šla rada k njemu. Nikoli mu ni zamerila! Celo takrat, ko je 3 tedne ni želel vzeti k sebi, ker je bila prehlajena. Zamera se je začela pojavljati šele zdaj, ko se ji vsiljuje.
Kot si rekla, hči si je ustvarila nek ritem življenja, prostega časa…, ki ji ustreza in ji je všeč in zameri mu, ker tega ne upošteva. In kot si rekla, povsem možno je, da se bo čez nekaj mesecev spet premislil in je ne bo več želel imeti toliko časa. Pri njemu ni nič fiksnega, kakor mu trenutno paše, odgovornosti ne pozna nobene.

Najbolj me boli, ker se hči počuti kot predmet, ki mora biti očetu na voljo, kadarkoli se ta spomni, in ki nikoli ne upošteva njene želje (tudi če zbere pogum in mu jih pove). Tako da zdaj se predvsem trudim, da ji dam vedeti, da JE pomembna, da so njene želje pomembne in da ima pravico soodločati o svojem življenju. Tako kot je že “podobno” napisala. Morala se bo začeti boriti zase, druge ni, ve pa vsaj to, da jo jaz 100% podpiram in da bova že sčarali nekaj, da ne bo preveč prikrajšana, korak za korakom, skupaj. Vdali se kar tako ne bova. Na sodišče je pa ne želim vlačiti, če ne morem biti prepričana, da ji ne bodo še tam dali vedeti, da njene želje niso pomembne in da nima nobenih pravic. Tega ji res nočem narediti. Hkrati pa tudi nočem vsiliti očetu nekih fiksnih stikov, ker vem, da se jih ni sposoben držati in bo na koncu prišlo do tega, da bo stikov res minimalno (kar ne bo všeč ne očetu, ne hčeri) in da se bova spet midve s hčero prilagajali njegovim željam in po spet vse “po dogovoru”, ker jaz pač ne bom želela hčere prikrajšati za očeta. Da živčnih vojn, ki bi vse to spremljale, ne omenjam. Skratka, ne želim narediti več škode kot koristi.

Jaz razumem, moj bivši za 24 ur naprej ne zna splanirat.

Glej CSD ni sodišče. Lahko jih prosiš, da bivšega povabijo na razgovor oz. imata skupen razgovor pri njih, ob vodstvu nevtralne osebe. Ni treba, da gre otrok tja in še manj, da greste na sodišče. Govorim o pogovoru.

Je pa tvoj konec zanimivo razmišljanje:

Hkrati pa tudi nočem vsiliti očetu nekih fiksnih stikov, ker vem, da se jih ni sposoben držati in bo na koncu prišlo do tega, da bo stikov res minimalno (kar ne bo všeč ne očetu, ne hčeri) in da se bova spet midve s hčero prilagajali njegovim željam in po spet vse “po dogovoru”, ker jaz pač ne bom želela hčere prikrajšati za očeta. Da živčnih vojn, ki bi vse to spremljale, ne omenjam. Skratka, ne želim narediti več škode kot koristi.

Na koncu mame prikrajšamo otroka za očeta, če se me in otroci ne prilagajamo 100% očetu.

Hvala, Jalur, ker razumeš in ker si mi malo strahu pred CSD odvzela 🙂
Bom se res na njih obrnila, če se res ne bo dalo nič zmeniti z bivšim ali če bo še poslabševal zadeve.

Moje mnenje je, da ne mores prisilit otroka, da se spreminja, kakor si oce zazeli oz. ima cas, ce si otrok tega ne zeli. Pika.
Tudi otrok si ne more izmisljat teh stikov po svoje in rect: jaz imam luste na ateja v sredo, torej naj pride v sredo po mene v solo in bom pri njem do petka – razen seveda ce tudi oce to hoce in se vsi trije dogovorite.
Vse mora bit obojestransko in tudi v dogovoru z mamo. Vsi trije morate biti enakega mnenja.
Kakor pa ena stran trikotnika ni zadovoljna, se to ne more kar tako spreminjat.

Zalostno je, da oce krivi tebe za to, ker mu posredujes voljo hcerke. S taksnimi podtikanji spravlja tebe v slabo luc in cudi me, da si sploh to dovolis in se na to oziras. Verjetno si pa ga vajena taksnega in se ti zdi to cisto normalno.
Tvoja naloga je skrb za otroka in ce vidve vesta, kako in kaj je, se nimas komu kaj za opravicevat, se manj pa poslusat podtikanj in zalitev.
V koncni fazi tudi hcerka nima pravic do stikov z ocetom kdaj si jih ona zeli – zaradi njega.

Aja, pa se to: nic ne prepricuj hcere, ce noce govorit z njim, noce. Si je dejansko on sam kriv, da noce. Prej je vprasanje, kaksen odnos ima oce z njo, da hcerka ne upa z njim odprto govorit. (Odgovor se verjetno skriva v kolerik, krical je name pol ure…. ).Hcerka tocno ve, zakaj noce govorit z njim. Zasciti jo, da se ne bo navadila s koleriki govorit na napacen nacin, se z njimi pocutit krivo ali se jih celo bat in bo raje goltala pred njimi, da se izogne njihovim primitivnim izbruhom.

Hvala Serga, za tvoje mnenje.

Imaš prav glede tega, da sem ga pač vajena takega, vem, da se ga ne da spremeniti, zato tega ne poskušam (več), seveda pa moram nekako komunicirati z njim zaradi hčere.

Drugače pa jaz in hčera nimava nobene besede pri tem, kdaj bo hči pri očetu. Tudi če jaz kdaj res rabim varstvo zvečer zanjo, moram prositi starše, prijateljice, ker on nikoli “nima časa”. Hčeri itak nikoli ne kapne (več), da bi ga sploh prosila, da bi bil z njo. In kadar se on zmišljuje, moram jaz v zadnjem trenutku moje plane spreminjati (za hčero pa tega več ne dovolim – če se bivši ne izjasne pravočasno, ali jo želi ali ne želi imeti tisti vikend, se hči lahko prosto dogovarja s prijateljicami in tudi če potem on en dan prej reče, da bi jo imel, mu povem, da je zdaj pa že zasedena).

Ravno prejšnji teden mi je v sredo sporočil, da jo bo imel od petka zvečer do nedelje popoldan. Sem ga opozorila, da je v nedeljo ob šestih povabljena na neko zadevo k prijateljici, naj jo pravočasno pripelje. Zase sem pa za petek zvečer naredila plane, ker imam zelo redko priložnost, da kam grem. No, v petek popoldne pa mi javi, da jo bo vzel v soboto dopoldne. Ok, odpovem svoje plane. Hčeri sem tudi rekla, naj ga v nedeljo opozarja, da bo pravočasno nazaj, da bo lahko šla na tisto zabavo zvečer. Seveda jo je pripeljal šele ob 19h, vso v solzah.

Glede hčere pa delam, kot praviš, predvsem ji dopovedujem, da ni z njo in njenimi željami nič narobe, da je normalna in da ima pravice, za katere pa se mora kdaj tudi boriti. Prvi korak k temu pa je, da očetu jasno pove svoje želje. Ni pa to tako enostavno za otroka, ki vendarle ima rad oba starša in ju noče prizadeti. Žalostno je, da otroka bolj skrbi, da bo prizadel starša, kot pa je staršu mar za njegova občutja. 🙁

katarina. kar si opisala se je v moji družini dogajalo 10 let. zdaj, ko stra hčeri odrasli in ga je starejša vprašala zakaj ni hodil po njiju, zakaj je zamujal, zakaj je odpovedoval srečanja, pa ji je rekel, da se je to dogajalo zato, ker sem ga jaz vedno, kadar je prišel, zmerjala, ker mu nisem dovolila priti po njiju, ker sem mu pogojevala stike …
še dobro, da sta bili tako veliki, da točno vesta kako so stvari potekale in da je to, kar jima je natvezil pred časom, popolna laž. se mi pa zdi, da je to laž ponavljal toliko časa, da tudi njegova ta nova verjame, da sem čarovnica, ki mu ni pustila videti hčera.

morda se bo kaj podobnega dogajalo tudi pri tebi, ko bo hči odrasla.

Takšna odtujenost otroka od očeta čaka vse takšne očete, ki ne vzdržujejo stike s svojimi lastnimi otroki. Prej oni niso želeli k njim, v odrasli dobi pa otroci ne bodo imeli interesa niti želje vzdrževati stike z njimi. Očete ne moremo prisiliti, po nobenem zakonu v Sloveniji, da vzgajajo svoje otroke. Tako tudi otrokom ne moremo določiti, da morajo skrbeti za svojega ostarelega očeta. Kar gre okrog pač pride okrog. In tega se, v svoji slepoti, niti zavedajo ne. Otroci so nekega dne odrastejo in vidijo svoje očete, kot le ti so: neodgovorni, nezreli, nesposobni starševstva in pravega odnosa. Upajo lahko le na dobroto, odpuščanje in miselnost vzgojenega odraslega otroka. Otroci vidijo tudi kako je v resnici, saj so zraven. Njim se ne da lagati kako je mama za vse kriva, da ni dopuščala stikov, da je preprečevala,,.. bla bla bla. Bili so zraven, doživeli so na lastni koži in vedo kako je bilo. Lajne kako je mati za vse kriva ne (z)držijo argumentov let in let neizvajanja stikov. Trenutne partnerke pa tako naivno vse verjamejo, revice. 🙂 🙂 Dokler niso one tudi njihove bivše. 🙂 🙂