Pozdravljeni.
Lepo prosim za Vaše mnenje.

Stara sem 21, študiram smer, kjer je izredno pomembna komunikacija, si vedno v stiku z ljudmi in nenehno komuniciraš z njimi, sodelavci in drugimi zaposlenimi. Problem mi predstavlja komunikacija v družbi. Nisem čisto sproščena, pogosto se mi trese glas, imam neko tremo. Velikokrat želim še kaj povedat, vprašat,
pa tega ne naredim, ker vem, da se mi bo verjetno tresel glas. Takrat mi močneje bije srce, se odkašljujem.. Pojavljajo se mi vprašanja, če bom sploh zmožna opravljat tak poklic (včasih se tolažim, da saj se sčasoma navadiš na sodelavce in tako delo), ali bom sploh lahko toliko govorila, ali se mi bo nenehno tresel glas… take probleme imam tudi med sošolci, le z eno, ki se bolj druživa, sem sproščena. Najbolj me moti tresoč glas. To, da se trema kaže navzven. Zdi se mi, da če bi imela “normalen” glas, bi lahko veliko lažje delala.
Tudi v zasebnem življenju nimam prijateljev, na splošno nisem komunikativna. Tudi pred sorodniki imam tremo. Če pomislim, sem nesproščena v družbi že od vedno; vendar me to sedaj pri teh letih bolj obremenjuje, skrbi me kako se bom s takimi težavami zaposlila, našla partnerja itd.?
So lahko navedene težave zaradi izredno slabe samozavesti/samopodobe, ali je lahko to tudi socialna fobija?

V primeru, da ima 20 letnik socialno fobijo – kako se zdravi? Se lahko najprej dela na samopodobi oz. poskusi z drugimi ukrepi, nazadnje pa z zdravili? Se soc.fobija zdravi z antidepresivi ali anksiolitiki? In kako dolgo je treba jemati zdravila (okvirno nek podatek) in ali se po izboljšanju opustijo ali gre za doživljenjsko terapijo (kako to vpliva na mladega človeka)? Kdo postavlja diagnozo socialna fobija: psiholog ali psihiater? Najlepša hvala.

Pozdravljeni,

opisujete težave pri komunikaciji v družbi. Vprašanje je kakšen je razlog za takšne simptome. Opisujete fiziološke znake tresenje glasu, močnejše bitje srca itd. Kaj doživljate (poleg fizioloških znakov) v takih trenutkih? Kakšna čustva, občutenje?

Vzroki za opisane težave so lahko različni – tudi samozavest in samopodoba, vendar tudi za slabo samozavest ali samopodobo obstajajo razlogi. Težko vam komentiram za kakšno zdravljenje (če sploh) bi se odločil psihiater. Moje mnenje je, da je pomembno poiskati vzroke za takšno počutje in predelava teh občutkov. Ravno zaradi tega vam priporočam, da poizkusite s psihoterapijo, kjer boste imeli prostor za samoraziskovanje in ustrezno strokovno pomoč pri tem.

Če povem v grobem imate na voljo različne oblike strokovne pomoči: 1. psihiater – ki vam bo (če se bo tako odločil) izdal zdravila (kakšna, se odloči on); 2. Psihoterapijo – obstaja več različnih vrst, v vašem primeru vam priporočam psihoanalitično obravnavo. Na voljo imate še vsaj npr. vedenjsko-kognitivno terapijo, ki se bolj osredotoča na simptome, medtem, ko se psihoanalitična osredotoča na vzroke.

Zdravila delujejo na simptome (lajšanje ali odprava simtomov), vzrokov pa ne zdravijo. Zaradi tega je včasih potrebna dolgotrajna ali celo doživljenjska psihofarmakoterapija. Diagnozo lahko postavi tako psihiater kot klinični psiholog.

Lep pozdrav,