Partner mi očita, da premalo intenzivno iščem službo. Sem že dve leti brez in nič ne najdem.
Zjutraj peljem otroka v šolo, pridem nazaj, malo pobrskam po internetu, pokličem kakšnega delodajalca o možnostih zapolsitve, napišem kakšno vlogo, potem je že čas da začnem kuhati kosilo, kakšno stvar pospravim, kaj spečem, dam oprati perilo, ga obesem, zložim in že je čas, ko grem po otroka v šolo. Popoldneve preživljam z otrokom. Kaj delam narobe? Kaj naj naredim? Zakaj mi očita, do mene se obnaša precej arogantno, veliko sva v sporih, saj nisem brez dela, le službe si ne morem najti?

…finančno dobro stojite?

Reči mu, naj ti pomaga najti službo, saj ima on, ki je v službi več kontaktov in naj povpraša kje bi ti lahko dobila službo. Če ne želi, pa naj bo tiho, ker najlaže je takim, ki jo imajo. Se samo napihujejo in žalijo. Bodi odločna.

Saj sem mu rekla, da naj še koga kaj vpraša. Pa je začel, da kar je bilo v njegovi moči je naredil, da več pa ne more. Vprašal je ene 5 ljudi, to je pa vse. On vso krivdo vali name.
Najraje bi šla stran od njega, ker se res grdo obnaša, bojim se, da ne bom zdržala tega pritiska. Je rekel, da je dve leti že dolga doba in da bi se on kar okrog vozil in spraševal, če kje kaj rabijo. V tem ne vidim smisla, edino denar za bencin bi stran vrgla. Mar bi se res morala voziti okrog?

Partner ti nima kaj očitati. Če si brez službe, nisi sama kriva, da imaš doma dela kolikor hočeš, ti pa verjamem. Doma delo je,le denarja ni. Lahko bi bil zadovoljen, če lepo poskrbiš za gospodinjstvo, skrbiš za otroka, njemu verjetno po osmih urah ni treba niti s prstom migniti.
Njegovo obnašanje mi ni všeč. Bojim se, da tu ni kakšne ljubezni. Če bi te imel res rad, te ne bi špikal, pač pa bi ti stal ob strani. Vsak lahko ostane brez službe, tudi on! Ponavadi se dva “vzameta” v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, v razkošju in v revščini. On je sicer samo partner, toda glede na to, da živita skupaj kot zakonca, bi se moral tudi fer obnašati.
Saj včasih so bile vse ženske doma, skrbele so za gospodinjstvo in to se ni zdelo nikomur nič čudnega. Moški je bil tisti, ki je imel dolžnost, da je skrbel za materialno stanje družine.
Poskušaj si poiskati vsaj kakšno priložnostno delo npr. likanje, pospravljanje, pomivanje posode v kakšni gostilni. Če boš zaslužila vsak kakšen euro, boš bolj samozavestna.
Vse dobro ti želim in upam, da sčasoma sonce posije tudi zate.

Vem kako je to. Res je dve leti dolga doba in že sam po sebi postaneš pesimističen, da ne reče, depresiven.

Mislim, da je najboljše, da poskusiš preko svojih znancev in prijateljev /verjetno si že/ in ti naj naprej poskusijo spet prko svojih znancev in prijateljev. Včasih je prav neprijetno prositi koga za pomoč oziroma uslugo, ampak v tem primeru se požvižgaj na to.
Včasih se da kaj dobiti, da greš na kakšno zaposlitveno agencijo in ti oni glede na opravljen razgovor, znanja, kompetence sem pa tja kaj najdejo.

Ni pa lahko.

Dela nikoli ne zmanjka, je pa običajno tako, da tega dela, ki ga opravljamo doma, moški ne znajo ceniti oziroma če že, šele takrat, ko gremo stran od njih.

Kako bi pa vse navedeno opravila, če slučajno dobiš službo za 8 ur, če ti že zdaj nič ne znese?

Zivjo

Jaz sem brez sluzbe ze ohoho casa pa je niti ne iscem oziroma ze obupala. Da sebe prezivim tudi brez partnerja imam resda bi bilo skromno ampak bi bilo. Nikoli mi ni ocital in ce bi mi bi ga sterala na hitr v tri krasne. Kaj a je on kej vec ko dela??? Halo??? Vso placo mi da oziroma je ne skriva pusti da razpolagam po svoje. Tako da obnasanje tvojega partnerja je podlo. In kaj pol ce ne delas??? Saj skrbis za otroka . Reci mu aja v koncni fazi ce bi delala bi morala se kuhat pospravljat pa se skrbet za otroka??? A to je pa vredu??? Daj no nehaj to ni noben odnos in taksnega partnerja v zivljenju nebi imela. Pa ne sekiraj se za ocitke s tem ti samo zbija samozavest in zvisuje svojo.

Lep pozdrav

Tudi mene bi motilo če bi partnerka toliko časa bila brez šihta, tudi ljubezen ima svoje meje.

Kuhava oba, ona pere, jaz pa kaj po stanovanju naredim. Tako da gospodinjska dela niso izgovor.

Verjamem, da tud ženske tak razmišljajo in ne bi dolg trpele doma moškega.

Ne bodi zajedljiva. Če bi dobila službo, bi popoldan nekaj skuhala in vrgla cunje v stroj. Če si doma, kuhaš malo drugače, kot če si v službi. In konec koncev, če bi bila v službi, bi lahko tudi velecenjeni partner kaj postoril, kar sedaj postori ona. Ko si v službi in te ni deset ur, marsikaterega dela tudi ne vidiš, ker ga nimaš časa narediti. Takrat je prioriteta služba in ne delo doma!

Ne vem, kako je pri vaju pod drobnogledom, ampak pri naju je situacija podobna, s tem, da je moj brez službe.

In ja, mi gre v nos to, ampak zakaj?
1. zato, ker občasno dobi kakšno delo, ampak ga ne zadrži, ker ni dovolj odgovoren in ne upošteva nadrejenih
2. ko delo izgubi, se svaljka doma in gleda risanke, nadaljevanke ter tu in tam odda kakšno copy-paste prošnjo
3. ko dobi možnost za razgovor, zamudi na razgovor ali včasih sploh ne gre

Tako da samo napisat, kako iščeš, je premalo. Moj naokoli tudi govori, da išče in piše prošnje, ker je sam prepričan, da se zelo, zelo trudi. Sploh ne uvidi, da naredi zelo malo za to in takrat, ko že dobi službo, jo po domače povedano tako zaserje, da ga vržejo.

To, da osebno povprašaš, deluje. Saj ni treba, da se voziš od firme do firme, ampak vprašaj tam, kjer ravno si (ne vem, kaj si po poklicu).
Moj partner je zadnja leta stalno malo v službi, malo na zavodu. Je težko in jaz vem, kako težko je najti delo, kaj šele službo (občasno tudi dela na črno, samo da kapne kak evro). On je recimo bil na kavi, pri sosednji mizi so bili neki delavci in jih je vprašal, če pri njih koga rabijo. In so rekli, naj pride tja pa tja vprašat šefa. Je šef in dobil delo. Je bilo pa sezonsko in jeseni je bilo konec, ampak za nekaj mesecev je bil pa zaposlen. Jaz sem zadnjič vprašala v tehnični trgovini, kjer sem nekaj kupovala, ker je on iz tehnične stroke. In so rekli, naj prinese prošnjo, da ravno zdaj zaposlujejo, če poznam koga, ki … naj mu rečem, naj se prijavi. Še celo to! Tako da sem takoj poklicala še enega kolega, ki prav tako išče službo in bi morda lahko ustrezal. Pred tem sem vprašala v neki mali obrtni delavnici, kjer imajo zraven tudi majhno trgovinico, sem nekaj kupila tam … pač vprašat ni greh.
Ta kolega recimo tudi pride kar na firmo in vpraša … pa so bili vsi zelo prijazni in uvidevni, tudi če ne zaposlujejo. Se lepo pogovorijo in je.

Očitki pa niso na mestu. Saj nekaj pa menda pomeni tudi to, da v miru vse opraviš in da nimate stalno nekega letanja, kdo bo peljal otroka, ga šel iskat, ga peljal k zdravniku … Sploh če je v prvi triadi, je itak zdoma samo nekaj ur. V tem času ravno čudežev glede pospravljanja in to ne moreš narediti.

Na tole je letelo. Ker to ni niti ena ura časa.

prevod: živiš ga in še paše ti tako …

Pa kaksni ste to tipi?? Poslus zenska in moski sta dva razlicna pojma. Ce je zenska doma je krepko drugace kot ce je moski doma. Sory jaz nimam otroka in sem doma tudi nekaj denarja prispevam tud ce ne delam ampak enkrat manj kot on. In to mi je cist vsec. Vsi vemo da neke emancipacije se vseen ni da bi bila zenska enakovredna moskemu, se vedno je dedc dedc ker ce ni mu zbija ego in se ne pocuti dedc. Tako da glavno vlogo se vedno ima moski. Torej ce ze hoces bit glavni pa bod. Sory doma imet mlajso lepo gospodicno in reden servis vse to stane. In jaz vse racunam tako da ja ce moski dela in zenska ne je krepko drugace. To je moje razmisljanje in tako mi laufa ze nekaj let.

lp

Avtorici očitno paše, da je doma in da ji ni treba hoditi v službo, njenemu partnerju pa ne.

Na tole je letelo. Ker to ni niti ena ura časa.[/quote]

Če je otrok v prvi triadi, ima pouk recimo od pol devetih do dvanajstih. Petnajst do devetih da prat perilo, nato sede za comp in je kako uro gor, ura je petnajst do desetih, obešanje perila deset minut, zlaganje deset minut, pospravi posodo iz/v pomivalca ali pomije po zajtrku, posesa/pobriše prah/omete kako pajčevino in je ura enajst, zastavi kosilo, gre po otroka. V treh urah in pol res ne more narediti čudežev.

In ker so to vse normalna, povsem vsakdanja opravila, potem ne more niti v službo za 8 ur, a ne?

Na tako topoumna vprašanja sploh ne mislim odgovarjati.

Ni treba, ker mi je jasno, zakaj nekateri nikakor ne pridejo do služb. Ni treba nič razlagat.

A se ne boš še ustavila špikat? Tudi ti lahko ostaneš brez službe, veš. Potem boš videla, kaj boš delala doma in kako jo boš iskala.
p.s. Sicer pa – želim ti vse dobro, samo ne bodi nesramna!

No, saj je tečna, ampak po svoje ima pa prav. Nekatere zmorejo opravit vse to, pa še 8 ur oddelat, ona pa rabi celo dopoldne za cunje oprat in posodo dat iz pomivalca. Ti to resno?
Saj je fajn, da življenje teče na izi, pa ni naglice, živčnosti, ampak to mora nekdo plačat. In njen mož ima tega očitno dovolj. Sploh če finance niso ravno rožnate.
In ja, seveda delo doma tudi šteje, ampak položnic pa ne plača.

jaz pa prvič v življenju zares privoščim tem pametnjakovičem ala Yo, da izkusite kako je biti brez službe in dohodkov ene 2 elti. pa da vidimo kako se bodo znašli.

do sedaj res nisem bila privoščljiva sedaj pa vas imam pln k….

Jaz sem stara 40 let, pa nimam enega dneva službe, brez dohodkov nisem bila pa nikoli. Se pa borim za ta dohodek vsak dan znova.
Imam okol sebe cel kup ljudi, ki jih je kriza res prizadela, so že več let brezposelni, kakšen evro pa čisto vsak izmed njih zasluži ob strani. Meni se zmeša, da sem nekomu na plečih. Imaš pa seveda tudi ljudi, ki jim tako stanje potiho ustreza in tudi kakšno priložnost izpustijo, ker je bolj komot biti doma.

Hvala.